V središču / Golob je z reševanjem Slovencev, ujetih v Zalivu, razbil mit o Janševi učinkovitosti

Ko smo gledali vladno reševanje Slovencev, ki so obtičali v zalivskih državah, v vojnem teatru, smo se povsem razumljivo vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi bil zdajle na oblasti Janša, ne pa Golob. Kako bi izgledalo Janševo reševanje Slovencev? Janša bi najprej potegnil vzporednice med reševanjem Slovencev in vojno za Slovenijo – tako kot je z vojno za Slovenijo potegnil vzporednice leta 2020, v času koronavirusa. Ponovil bi: »Mogoče je ta čas možno primerjati z letom 1991 in s časom osamosvajanja vsaj, kar se tiče izzivov, naporov in intenzivnosti ukrepov, ki jih je vlada morala sprejeti v tem času.« Spomnil bi nas, da je Slovenija tudi ob razpadu Jugoslavije doživela vojno in zaprte meje, a se je hitro pobrala. Ustanovil bi Nacionalno posvetovalno skupino za repatriacijo. Nenehno bi se oglašal in nas brifiral. Obnašal bi se, kot da je Slovenija v obsednem stanju, sredi vojne. Prisegal bi, da puške ne bo vrgel v koruzo. Trumpu in Netanjahuju bi čestital za napad na Iran. Z mediji bi se prepiral, kdo je začel to vojno, Trump-Netanjahu ali Iran. Samo dejstvo, da je Trump napadel Iran in da je v vojnem teatru obtičala množica Slovencev, pa bi razumel kot božji dar, kot ultimativno predvolilno darilo, ki je res padlo z neba. Ha! Zdaj volitev ne morem izgubiti, bi si mislil.

Obenem bi opozicijo obtožil, da krizo s Slovenci, ki so obtičali na vojnem območju, »izkorišča za boj za oblast«, jo pozval, naj mu ne meče »polen pod noge« in naj »ne ruši ukrepov«, dodal, da je bilo »marsikomu žal, da smo bili tako državotvorni, ker tega nihče ne ceni, ampak mi tega nismo naredili zato, da bi to kdo cenil, ampak ker smo vedeli, kakšna bi bila alternativa v smislu cene, ki jo plačaš v kriznih časih kot narod,« in poudaril, da direktor STA prejema plačo, »ki je večja od plače ministrov, ki garajo 24 ur dnevno«, »da v zadnjih 10–15 letih Slovenija v dolgotrajno oskrbo starejših ni vlagala ter da je za nekaj nevladnih organizacij na Metelkovi bilo namenjenega več denarja kot za izgradnjo domov za starejše«, in da je SDS dobila »preko tisoč novih članov in članic«.

Tako je govoril leta 2020 – ob tedanjem reševanju Slovencev in Slovenk. Rimejka ni mogel izživeti, a si ga je gotovo neprestano vrtel v glavi, prepričan, da bo Golobovo reševanje Slovencev in Slovenk katastrofalno spodletelo, tem bolj, ker sveto verjame, da je sam ta, ki mu je Usoda – da ne rečem božja previdnost – namenila reševanje Slovencev in Slovenk, zato je vedno bolje kak ukrep preveč kot premalo.

Janša vedno paničari. Vedno krčevito mežikne. Pri Golobu pa je povsem drugače – nobenih odvečnih ukrepov, nobenega histeriziranja, nobene panike, nobene represije.

Bolje kak ukrep preveč kot premalo? Moral bi zapisati »bolje kak ukrep preveč kot premalo« – to je namreč Janševa fraza. In to je tudi Janševa logika, Janševa politika – bolje kak ukrep preveč. Janša velja za učinkovitega, toda v krizi vedno kopiči ukrepe – situacijo vedno zastruplja, poneumlja, posiljuje, onesnažuje, pohablja, obremenjuje, histerizira, ugonablja. To je počel v času finančne krize in v času koronavirusa. Vedno paničari. Vedno krčevito mežikne. Pri Golobu pa je povsem drugače – nobenih odvečnih ukrepov, nobenega histeriziranja, nobene panike, nobene represije. Vse krize – požar na Krasu, poplave na Koroškem, evakuacijo z zalivskega vojnega območja – je reševal mirno. In učinkovito. S čimer je razbil mit o Janševi učinkovitosti. In kakopak mit o tem, da je Janša rojen krizni menedžer. Si res želite, da bi naslednjo krizo reševal Janša?

Kot da bi padli s spletnega foruma

Toda ko razmišljamo o tem, kako bi Janša reševal Slovence z vojnega območja, se nam postavlja neko še intrigantnejše in pomenljivejše vprašanje: kako bi se na njegovo reševanje odzivali Slovenci, ki so – z občutkom užaljenosti, oškodovanosti, prikrajšanosti in resentimenta – obtičali v vojnem teatru? Bi nanj bučno stresali jezo in bes? Bi mu – tako kot »zalivski« Slovenci Golobu – očitali, da jim »laže« in da jih »zavaja«? Bi mu očitali, da je »neodziven«, da jih je »pustil na cedilu« in da je »prestrašene otroke in izčrpane starše pustil na letališču spati na tleh«? Bi ga psovali? Bi mu naprtili dojenčka, ki je »od stresa zbolel«? Bi njegovo diplomacijo razglašali za »popoln amaterizem«? Bi mu očitali, da jih prevaža z »vprašljivo« družbo Jordan Aviation in da jim ni zrihtal toplih obrokov, temveč le sendviče?

Ne, zagotovo ne. Ne bi si upali. Ne bi si drznili. Ne bi jezikali. Zadrževali bi se. Zakaj? Iz preprostega razloga: ustrašili bi se Janševe jeze – Janševe maščevalnosti. Vedo, kakšen je Janša. Raje bi se izognili težavam. Stisnili bi zobe. Potrpeli.

Golobovi vladi so očitali, da ji je več do Irana kot do Slovencev, ki so obtičali v Dubaju – bi Janševi vladi očitali, da ji je več do Trumpa kot do Slovencev, ki so obtičali v Dubaju? Ne, ni šans. Ne bi tvegali.

Slovenci, ki so obtičali v Zalivu, so delovali tako, kot da bi padli s spletnih forumov in omrežij. Bili so vsevedni, na vse so se spoznali, vedeli so več kot strokovnjaki.

In tu je razlika: Golobu lahko nekaznovano rečejo, kar hočejo, Janši pa ne. Goloba lahko psujejo, pa se jim ne bo nič zgodilo. Nimajo se česa bati. Pri Janši pa se morajo samocenzurirati. Paziti morajo, kaj govorijo. Niso padli z Marsa, zato se še kako dobro zavedajo, kako deluje in posluje Janša: ja, vsekakor, obračun z njimi bi prepustil svojim surogatom, svoji medijski mašini, ki bi jih zmlela, oblatila in kompromitirala – in ki bi hitro »razkrila«, da so moškega, ki je Janši očital, da laže in zavaja in da jih je pustil na cedilu, nekoč videli v Fotopubu. Ali pa je povezan z udbomafijo. Ali pa je prostitutka. Ali pa je nasprotoval osamosvojitvi. Kdor nasprotuje Janši, nasprotuje Sloveniji.

Slovenci, ki so obtičali v Zalivu, so delovali tako, kot da bi padli s spletnih forumov in omrežij.

Prvič, bili so vsevedni, na vse so se spoznali, vedeli so več kot strokovnjaki: vedeli so, kam bi jih morali preusmeriti, po kateri poti bi morali kreniti, katera letalska družba bi jih morala odpeljati, koliko časa bi morale vzeti mejne kontrole, koliko časa bi morala trajati pot domov, zakaj se letalo ne bi smelo obrniti v smer, v katero se je obrnilo.

Drugič, nenehno so se pritoževali, neprenehoma so nergali, z ničimer niso bili zadovoljni, nad vsem so bili ogorčeni (kje so topli obroki, kje so informacije, kje so letala ipd.).

Tretjič, bili so kognitivno disonantni – bili so na vojnem območju, hoteli pa so obravnavo all-inclusive (niso opazili, da so v vojni, obenem pa so se obnašali kot vojni veterani, kot nekdo, ki se – utrujen, zdelan, ranjen – vrača iz vojne).

Le kako bi se na Janševo reševanje odzivali Slovenci, ki so obtičali v vojnem teatru? Bi nanj tudi stresali jezo in bes? Bi mu očitali, da jim ni zrihtal toplih obrokov? Ne, zagotovo ne. Ne bi si upali.

Četrtič, v izrazih nehvaležnosti so kar tekmovali s spletom, megatovarno nehvaležnosti, kar vas pripelje do vprašanja, kako lahko sodobni politik preživi ta neizbežni overdose nehvaležnosti (če hoče politik preživeti, mora povsem očitno računati samo in zgolj na nehvaležnost).

Petič, tako kot komentatorjem na forumih jim je bilo povsem vseeno, kako jih vidijo drugi (ne, niso znali brati sobe, še manj sveta).

In šestič, največje zlo so videli v Golobovi vladi, ki jim ni dala tega, kar jim pripada, in ki Sloveniji že ves čas »tiransko« pere možgane (»Ko sem jim skušala določene protokole in zadeve pojasniti, so nekateri rekli, da zagotovo delam na ministrstvu ali celo, da sem podpornica vlade,« je za portal N1 povedala turistična vodnica Nadja Mirnik), kar pomeni, da so ravnali tako, kot da so del Janševe predvolilne kampanje. A to je tipično za slovenski spletni um: Janšo vedno bolj uboga, kot je potrebno, celo bolj, kot ta od njega zahteva. In moč mu daje prav ta presežek poslušnosti.

Ironija je bila nezgrešljiva: hoteli so tople obroke, takojšnjo postrežbo, dobro letalsko družbo, smer, ki jo bodo sami določili, in vlado, ki bo upoštevala njihove želje in zahteve, niso pa pomislili na Irance, ki jih je doletela prava vojna. Hoteli so turistični all-inclusive, niso pa rekli: hej, Amerika in Izrael v Iranu uporabljata genocidne metode, ki jih je Izrael uporabljal v Gazi (mar ni bil zaščitni znak izraelskega genocida razstreljevanje šol in šolarjev, s katerim se je začel tudi napad na Iran?). Ali: o, groza, Trump je Iranu napovedal »sveto«, »versko«, »križarsko«, »apokaliptično«, »večno« vojno (itak ne vemo, kdo vse je sploh v vojni s kom), s čimer je križarsko vojno napovedal muslimanom – in vemo, kaj to pomeni (»samotne volkove«, če naj omenim le nekatere), tem bolj, ker je ameriški vojni minister Pete Hegseth potetoviran s križarskimi simboli in ker ameriški oficirji oznanjajo, da je ta vojna del »božjega načrta« (Jezus je Trumpa določil, »da v Iranu prižge ogenj, ki bo sprožil Harmagedon in dal znak za njegovo vrnitev na Zemljo«). Ali: Trump – slovenski zet, lačen smrti – je ogrozil naša, slovenska življenja, Janša, ki mu zdajle mi vsi – ujeti v Zalivu – s svojim teženjem in psovanjem Golobove vlade izdatno pomagamo in olajšujemo pot do volilne zmage, pa je Trumpov fen, njegov slavilec, njegov imitator! Ali: šit, zaradi Trumpa, še enega utelešenja učinkovitosti, bomo plačevali dražji bencin!

Ali pa: Trump, dobitnik Fifine nagrade za mir, ki je zadnjič s pastorji v Ovalni pisarni nihilistično molil za čim uspešnejšo vojno in ki je Jonathana Karla, novinarja televizijske mreže ABC, vprašal, ali je »impresioniran« (»Kako vam je všeč performans?«), je z napadom na Iran in destabilizacijo celotnega Bližnjega vzhoda uničil svetovno nogometno prvenstvo, ki se začne čez tri mesece v Ameriki, na katero se je uvrstila tudi reprezentanca Irana in na katerem bo – vsaj v Ameriki – za red skrbel ICE! V katerem stoletju pa Trump misli, da živi? Svetovno prvenstvo je vsem zagabil! Poleg tega: ker je Rusija napadla Ukrajino, jo je Evropska nogometna zveza izključila iz vseh tekmovanj – bo Svetovna nogometna zveza zdaj iz vseh tekmovanj izključila Ameriko? Ni dvoma: napad na Iran je Trumpov rimejk Putinovega napada na Ukrajino. Ali pa bodo vsi le zamahnili z roko, češ saj vemo, da je FIFA že od nekdaj skorumpirana ljubiteljica avtokratov in diktatorjev? Kot da ni dovolj že to, da je Trump s svojimi okupacijami prodemokratskih mest in deportacijami »ilegalnih« priseljencev militariziral samo Ameriko, da hoče na vsak način anektirati Kanado in da hoče v Mehiki, itak prežgani s terorjem, sprožiti vojno proti kartelom – jasno, Amerika, Kanada in Mehika skupaj prirejajo svetovno prvenstvo. So se pa našle! Geopolitični tinder je res kinky.

Morbidni turizem

Me prav zanima, kako bo izgledalo turistično potovanje na svetovno prvenstvo v nogometu. Bo to oblika mračnega, črnega, morbidnega, vojnega turizma? Bo to turistično potovanje na aktivno vojno območje? Bo to adrenalinsko voajersko potovanje na območje visoke intenzivnosti, nevarnosti, političnega nasilja, smrti in tragedije? Bodo to morbidne ture v slogu »Donbas War Tour« ali »Kyiv Tour«? Bodo morali turisti – nogometni navijači – na koncu bežati? Tekme – masovke, polni stadioni – bodo odlične tarče, no, odlični »Dvojčki«. Gledanje svetovnega prvenstva bo tako morbidno in perverzno kot ogledovanje obsceno dragih zalivskih arhitekturnih »čudes«, ki jih gradijo novodobni sužnji iz Nepala, Pakistana in Bangladeša. Jasno, novodobni sužnji pri gradnji teh dekadentnih megaprojektov v despotskih in diktatorskih zalivskih deželah množično umirajo. Pri gradnji futurističnega savdskega mesta Neoma naj bi bilo umrlo 21 tisoč delavcev. In glej: kot so poročali, so v Bahrajnu med iranskimi napadi umrli štirje ljudje – državljani Nepala, Pakistana in Bangladeša.

A tak je sodobni turistični um: v tem, kar počne, ne vidi nobene ironije – in nobenih protislovij. To je um, ki ne vidi nobene kompleksnosti, ki ne vidi vojn, ki ne opazi kriz, ki ga strašna ekonomska neenakost in odvratna revščina v »eksotičnih« deželah ne motita, ki nima nobene empatije. Demokracija, diktatura – vseeno. Izgledajo kot Melania v dokuju Melania – vidijo in doživljajo le »estetski« del sveta. Domačini hirajo, sami pa hočejo all-inclusive. Ne bodo se pridružili protivojnemu gibanju. Tam, med zalivskimi »čudesi«, utelešenji političnega nasilja, enormne neenakosti, zatiranja žensk in antidemokracije, hočejo ostati apolitični. Obenem pa so prepričani, da so nedolžni. In da jih ta vojna ne zadeva.

Turistični um se prekriva s Trumpovim umom – Trumpov um je turistični um. Tudi Trump v tem, kar počne, ne vidi nobenega protislovja: začenja vojne, a hoče Nobelovo nagrado za mir. Ima se za največjega dealmakerja, a nenehno bombardira tuje dežele. Diktatura, demokracija – vseeno. Ne vidi razlike. Njegovi pustošijo po Iranu in začenjajo tretjo svetovno vojno, on pa poležava v Mar-a-Lagu. Na tiskovni konferenci svoj govor o vojni prekine z govorom o gradnji plesne dvorane.

Toda imeli smo dvojno ogorčenje: Slovenci, ki so obtičali v Zalivu, so bili ogorčeni nad »neodzivnostjo« vlade, Slovenci, ki so obtičali v Sloveniji, pa so bili ogorčeni nad njihovim odzivom, kot da se njim samim – Slovencem, ki so obtičali v Sloveniji – to ne more zgoditi in kot da tudi oni sami niso turisti, ki hodijo na morbidne ture, v »eksotične« dežele, ki pokajo od političnega nasilja, ekonomske neenakosti, antidemokracije in brutalne bede. In tudi zdajle se obnašajo kot turisti, ki so obtičali v Zalivu – vladi očitajo, da ni v štirih letih nič naredila.

Kot bi rekel Nietzsche: »Nekdo mora biti kriv za to, da se slabo počutim.«