Intervju / »Gre za največji škandal v zgodovini Slovenije«

Koalicija pod vodstvom Roberta Goloba je bila po vrsti kazalnikov in mednarodnih ocen ena najuspešnejših v zadnjih dveh desetletjih, kljub temu pa je, sodeč po javnomnenjskih anketah, predvolilni boj neodločen, 50 : 50, uspehov pa vladi tako rekoč nihče ne priznava. Bolj ko se gibljemo k finišu, bolj predvolilna tekma postaja srdita in tudi vse bolj umazana. Levoliberalne stranke – se zdi – zmagujejo na predvolilnih soočenjih. Desne pa na družbenih omrežjih in na področju specialnih akcij. Minuli teden se bo verjetno v zgodovino države vpisal kot eden najbolj dramatičnih in mejnih. Kako bo to vplivalo na izid volitev, je seveda odprto vprašanje.

Od tega tedna vemo, da so Slovenijo obiskali izraelski obveščevalci, ki so očitno organizirali politično motivirane prisluhe. Gre za zelo drago akcijo in le špekuliramo lahko, da ni morda tega »darila« stranki SDS podaril Izrael. 

Dejstvo, da je v prikrito snemanje, v prisluškovanje, vpletena tuja zasebna paraobveščevalna agencija iz Izraela, kaže na to, da gre za največji škandal v zgodovini Slovenije. Da se tuje službe vpletajo v volitve v demokratični članici Evropske unije, je nekaj nezaslišanega.

Izraelskemu podjetju bi za razkrivanje korupcije morali postaviti spomenik, pravijo v SDS. 

Ne glede na to, kaj opozicija danes govori in komu bi postavljala spomenike, si želim, da bi se volivke in volivci znali v nedeljo odločiti s srcem, v kakšni državi želimo vsi skupaj živeti. V državi, kjer nam bodo prisluškovali? V državi, kjer nas bodo snemali, ko boste šli na večerjo z znancem ali neznancem? In potem bodo to priročno shranili za čas, ko vam bodo lahko naredili največjo škodo, vmes pa vas še oblatili?

Ste vi na kakšnem posnetku? 

Ne, mene ni na nobenem posnetku, ampak to ne spremeni mojega ogorčenja, in to ne spremeni moje odločenosti, da rečem ne. Take Slovenije nihče od nas ne želi, ne glede na to, v kaj verjamemo, ne glede na to, katere ideološke pripadnosti smo. Tega si preprosto ne zaslužimo.

Eden od scenarijev pri tej zgodbi, na katerega pomislimo, je takle: Slovenija se zato ni pridružila tožbi proti Izraelu pred meddržavnim sodiščem. Janez Janša je večkrat v zadnjih dneh izjavil, da je to posledica izraelskega pritiska in dokaz dvoličnosti naše zunanje politike. 

Ta trditev nikakor ne drži. Naj pojasnim. Imamo dve sodišči: meddržavno sodišče in mednarodno kazensko sodišče – dve ločeni instituciji, postopki proti Izraelu pa tečejo pred obema. Bili smo pred dilemo, ali naj se pridružimo tožbi Južne Afrike proti Izraelu na meddržavnem sodišču. Hkrati pa imamo obtožnico proti premieru Netanjahuju zaradi vojnih zločinov, vloženo na mednarodno kazensko sodišče. Vloga Slovenije je pri tem sodišču bistveno pomembnejša – predvsem zato, ker v tem postopku sodi slovenska sodnica Beti Hohler. Naše delovanje je zato primarno usmerjeno v podporo temu sodišču. Sprašujete me o meddržavnem sodišču, kjer je naša vloga zanemarljiva. Če bi se tam pridružili Južni Afriki, bi si v predvolilni tekmi morda pridobili kakšno politično točko – a smo se temu zaradi odgovornosti do mednarodnega kazenskega sodišča zavestno odrekli. Naj poudarim, da tega nismo storili brez razmisleka. Vse, kar počnemo, počnemo v tesnem dialogu s partnerji v Evropi in drugje.

Pa je doživela Slovenija zaradi politike do Palestine kakšne negativne mednarodne posledice? V preteklosti nas je bilo na primer strah nemških odzivov, ki navadno sledijo Izraelu. Nam je ta politika kje škodovala? 

Ne, nikjer – prav zato, ker smo ves čas dosledni in transparentni. Vsi so vedeli, kakšno je naše stališče. Še več, na to smo bili ponosni in smo to aktivno zagovarjali v Evropski uniji in v Združenih narodih. Sam sem imel privilegij nagovoriti

Generalno skupščino Združenih narodov v trenutku, ko je bil v dvorani tudi premier Netanjahu. Moj govor ni imel nobenih negativnih posledic prav zaradi te doslednosti in jasnosti. Mislim, da je to tudi največja lekcija: če svet razume, zakaj nekaj počneš, in si pri tem brez dvojnih standardov, uživaš ugled in spoštovanje.

Dejstvo, da je v prikrito snemanje, v prisluškovanje, vpletena tuja zasebna paraobveščevalna agencija iz Izraela, kaže na to, da gre za največji škandal v zgodovini Slovenije.

V tem tednu je bil odmeven vaš intervju za Politico, kjer ste opozorili na negativne posledice za unijo, če bosta na volitvah zmagala Janša in Orbán, in tudi, da Slovenija zagovarja Evropo dveh hitrosti, ki ju oba ogrožata. Zakaj menite, da bomo mi v prvi ligi? 

Ena ključnih razprav na sejah evropskega sveta danes je, kako povečati konkurenčnost Evrope v globalnem okolju. Vse bolj se kaže, da je zahteva po soglasju pri najpomembnejših odločitvah postala resno ozko grlo. Evropa preprosto ne more učinkovito tekmovati z Združenimi državami ali s Kitajsko, ne samo na varnostnem, ampak predvsem na gospodarskem področju, če lahko vsako odločitev blokira posamezna država. Za ključne spremembe, ki so po Draghijevem poročilu nujne – od vzpostavitve unije kapitalskih trgov do končanja bančne unije in krepitve enotnega trga, je namreč potrebno soglasje vseh članic, zaradi česar se ne premaknemo naprej.

In Orbán je tukaj ovira? 

Da, zaradi posameznih članic z lastnimi interesi, ena od njih je Madžarska z Orbánom, se ne premaknemo naprej. Zato se kot zgled pogosto omenja evro. Ni šlo za delitev Evrope, Evropo dveh hitrosti v slabšalnem smislu – šlo je za to, da so države, ki so v projekt najbolj verjele, naredile prvi korak, ne da bi jim skeptiki to preprečili. Večina preostalih, ki za tovrstno integracijo niso bile voljne ali nanjo pripravljene, se jim je pridružila kasneje. Na enak način moramo danes napredovati na vseh ključnih področjih: od kapitalske unije do razvoja lastnih naprednih tehnologij – in ne samo na področju umetne inteligence. Brez resnega napredka na področju konkurenčnosti in strateške ekonomske neodvisnosti Evropa ne bo kos Združenim državam, še manj Kitajski. Slovenija se tega zaveda in želimo biti med državami, ki bodo naredile prvi korak. Preostali se nam lahko pridružijo kasneje.

Ali ni Evropa profiterka zadnjih kriz? Akademiki se iz ZDA selijo v Evropo, tudi investitorji prihajajo sem. 

Ne, Evropa v tem primeru ni profiterka teh kriz. Če pogledamo širšo sliko, je to v tem trenutku Kitajska, ki je ostala razmeroma zunaj teh konfliktov in se zato lahko nemoteno razvija po svojem modelu. Evropa pa je veliko bolj izpostavljena posledicam, predvsem prek energentov, trgov in varnosti. Mislim, da Evropa v teh razmerah izgublja, zato moramo postati bolj strateško samostojni in odporni. Tudi posledice zadnje krize v Zalivu – napada na Iran – bodo največje prav za Evropo.

V tem mandatu ste izvedli precej reform. Kako lahko dokažete, da so ljudje danes zaradi njih na boljšem? 

Kdor želi videti, napredek opazi – kdor pa ne želi, bo vedno izpostavljal tiste reforme, kjer delo še ni končano, in hkrati naredil vse, da se ne bi nikoli v celoti uresničile. Zdravstvo je dober primer. V zdravstvu smo na odlični poti, da bomo do leta 2027 obvladali čakalne vrste. A rezultatov za celotno populacijo ne more biti čez noč. Zakaj? Takrat se bo zaključil celoten investicijski cikel, z nakupom najsodobnejše opreme vred, hkrati pa bomo imeli nov, enoten digitalni informacijski sistem, ki bo omogočil učinkovito upravljanje čakalnih seznamov.

Nekoč je Slovenija postavljala semaforje v Pekingu, gradila jezove v Iraku. Se lahko ti časi še kdaj vrnejo? 

Moj občutek je, da smo na številnih področjih še vedno globalni igralec – kot nekoč. Morda je to danes manj vidno, ker ne gre več za tradicionalne panoge, ampak za napredne tehnologije ali storitvene dejavnosti.

Na primer kje? 

Na primer na področju vesoljskih tehnologij – tam so naša podjetja med najbolj cenjenimi na svetu. Tudi na področju umetne inteligence so naši znanstveniki z Instituta Jožef Stefan v samem svetovnem vrhu. Enako velja za farmacijo in biotehnologijo. Znanje torej imamo. Ključno vprašanje je, ali smo ga sposobni nadgraditi in projekte razviti na globalno raven. In tukaj smo – tu se z vami strinjam – še vedno omejeni, ker takšen preboj zahteva čas. Žal smo po osamosvojitvi in finančni krizi številne velike sisteme, ki bi bili lahko katalizator rasti, razgradili.

Moj občutek je, da smo na številnih področjih še vedno globalni igralec – kot nekoč. Morda je to danes manj vidno, ker ne gre več za tradicionalne panoge.

Vas je v zadnjih štirih letih ob obiskovanju raziskovalnih institucij in podjetij kaj še posebej presenetilo? 

Vsakič znova me je kaj presenetilo. Pred tremi tedni sem v Krškem spoznal družinsko podjetje, ki izdeluje ene najsodobnejših stopnic za vstop na letala in razkladalnike prtljage. Presenetilo me je podjetje Juicy Marbles, eno najnaprednejših na področju obdelave hrane rastlinskega izvora, ki ga v Sloveniji pozna malo ljudi, ker deluje predvsem na tujih trgih. Navdušili so me na Kemijskem inštitutu, kjer so razvili zdravilo za Urbana in dokazali, da lahko z lastnim znanjem pomagamo ne le našim otrokom z redkimi boleznimi, ampak tudi otrokom po svetu. Skratka, znanje imamo. Naša težava pa je, da vse te zgodbe večinoma temeljijo na manjših, pogosto družinskih podjetjih, ki jim moramo zagotoviti razmere za rast.

Vaša vlada je v zadnjih štirih letih namenila ogromno denarja raziskavam in razvoju. Ste opazili kak učinek na terenu? Ta denar prispe na pravi cilj? Javno so prevladovali očitki, da podjetnike stiskate z davčnim primežem. 

Oboje. V raziskovalni skupnosti je zaznati veliko zadovoljstvo, da so znanost in raziskave dobile v družbi mesto, ki jim pripada – je pa to tek na dolge proge. Če želite konkreten primer: švicarske multinacionalke so se zaradi tega odločile, da bodo pri nas imele sedež za razvoj podobnih bioloških zdravil. Ključen razlog za to odločitev sta naše dobro šolstvo in raziskovalni ekosistem, kar je za podjetja, ki načrtujejo investicije za deset ali dvajset let, odločilno. Sandoz se je denimo odločal med Bavarsko in Slovenijo – in zmagala je Slovenija. Pri davkih pa je zgodba drugačna. Za takšna podjetja, kot je Sandoz, je ključen celoten ekosistem, mala in srednja podjetja pa imajo drugačne izzive. Priznam, da smo se v tem mandatu osredotočali na potrebe velikih podjetij, ki kljub krizam danes v Sloveniji dobro delujejo, potrebe malih in srednjih podjetij pa smo nekoliko zapostavili. Zato bomo v naslednjem mandatu – to napovedujem – prav njim dali prednost, pri investicijskih spodbudah in tudi pri davčnem okolju.

V čem se te vaše obljube razlikujejo od podobnih iz preteklosti? Ni bilo vlade, ki pred volitvami ne bi obljubljala višje dodatne vrednosti. 

Naj povem zelo konkretno. Pri velikih podjetjih smo te ukrepe že izpeljali – sem spada tudi vaše vprašanje o vlaganjih v raziskave in razvoj. Drug tak ukrep je udeležba delavcev pri dobičku, ki je posebej relevantna za delniške družbe. Velika podjetja, ki kotirajo na borzah, imajo tu še precej neizkoriščenega potenciala pri nagrajevanju delavcev. Pri malih podjetjih pa je slika drugačna, saj ne gre za delniške družbe. Zato smo sprejeli enakovreden ukrep, zakon o delavskih zadrugah, ki povezuje socialno podjetništvo in nagrajevanje podjetij, usmerjenih v rast. A to je šele začetek. Naša mala podjetja dokazano uspevajo tudi na najzahtevnejših trgih, nimajo pa v Sloveniji optimalnih možnosti za preskok v višjo razvojno fazo. Podjetje s petdesetimi ali dvesto zaposlenimi potrebuje povsem drugačen pristop – to sem izkusil tudi sam in vem, kaj to pomeni. Ključni problem v Sloveniji je, da imamo podjetja z velikim potencialom rasti, ki bi rada štirikrat povečala svojo prodajo, a nimajo ustrezne podpore za ta preskok. Kako lahko država pri tem pomaga? Najprej morajo vlagati v nepremičnine, kar je najmanj produktivni del, nato v opremo, kar je najbolj tvegan del, in šele nato pride na vrsto osvajanje trgov. Zato želimo podporne sisteme postaviti tako, da bo država prevzela večji del začetne pomoči pri vzpostavljanju infrastrukture – torej investicijo v nepremičnine in opremo –, vodstva podjetij pa se bodo lahko osredotočila na tisto, kar je ključno: razvoj, inovacije in preboj na trge.

Kako velik primanjkljaj za Slovenijo pa je – bom kar naštel –, da nimamo svojega trgovca, da nimamo svojega ladjarja in da nimamo svojega letalskega prevoznika? Bi bilo reševanje državljanov z Bližnjega vzhoda lažje, če bi imeli svojega letalskega prevoznika?

Na prvi pogled morda – ampak res samo na prvi pogled. Sosednje države, ki imajo lastne letalske prevoznike, so bile pri evakuaciji celo manj uspešne od nas. Domači prevoznik bi nam v tistih razmerah koristil le, če bi dejansko leteli na te destinacije – denimo v Maskat, glavno mesto Omana, ali v Rijad v Savdski Arabiji, kjer so bila letališča odprta. To pa je malo verjetno. V praksi smo se lahko zanesli predvsem na naš mednarodni ugled in spoštovanje, ki ga uživamo pri voditeljih iz tega dela sveta. In prav to je bilo odločilno – praktično vse vpletene države so nam aktivno priskočile na pomoč.

Nam je tukaj pomagal naš odnos do Palestine? 

Ne samo do Palestine. Ključno je, da je bila naša zunanjepolitična drža v zadnjih štirih letih dosledna – do vseh konfliktov in križnih žarišč. In prav to doslednost so partnerji prepoznali in jo cenijo. Na tej podlagi smo pridobili spoštovanje, ugled in zaupanje. Je pa res, da je bil naš odnos do Palestine še posebej izpostavljen in zato tudi bolj odmeven.

Kaj pa vprašanji glede ladjarja in trgovca? 

Na področju ladjarstva se ta primanjkljaj še najmanj pozna. Bi pa bila nacionalna katastrofa, če bi Luko Koper prodali tuji državi, kar so nekateri v preteklosti že predlagali. Podobno velja za letališče, kjer imamo srečo, da ga lastnik razvija in vanj vlaga. Trgovec pa je nekaj drugega – to je ključna infrastruktura za lastno živilsko industrijo in kmetijstvo.

Dejstvo, da nimamo lastnega trgovca, gotovo škodi interesom kmeta in domače živilske industrije. Tu se vračamo na začetek: vprašanje je, kdo je tisti, ki je poskrbel, da nimamo več mednarodnega trgovca, in kdo je tisti, ki je mešetaril s to lastnino. Kdo je tisti, zaradi katerih smo te sisteme izgubili?

Priznam, da smo se v tem mandatu osredotočali na potrebe velikih podjetij, ki kljub krizam danes v Sloveniji dobro delujejo, potrebe malih in srednjih podjetij pa smo nekoliko zapostavili.

Bolj bi me sicer zanimalo, kako to vprašanje rešiti. 

Te zgodbe v tem trenutku ne moremo spremeniti – opravičujem se, a ta zgodba je že zdavnaj končana in to je treba jasno povedati. To pa ne pomeni, da lahko pozabimo, kdo jo je začel in kdo jo je zaradi lastnih interesov tudi izpeljal do konca. Ni pa pošteno danes ljudem obljubljati, da bomo dobili Mercator nazaj ali ga podržavili. Država v preteklosti ni bila sposobna prevzeti niti Tuša, ki je bil prav tako v slovenski lasti.

Z vidika suverenosti je pomembna tudi elektroenergetska samostojnost. Kakšne bi bile strateške prednosti, če na primer dobimo francosko jedrsko elektrarno ali pa kanadsko-ameriško-korejsko? To bo ena od odločitev, ki čaka novo vlado. 

Pri gradnji jedrskih elektrarn je najpomembneje, da jih izvajalec zgradi v dogovorjenih rokih in znotraj predvidenega finančnega okvira. Pri TEŠ 6 smo videli, kako hitro so se zneski med trajanjem pogodbe povišali – pri jedrskih elektrarnah pa je to tveganje še bistveno večje. Zato je pri izbiri dobavitelja jedrske tehnologije ključno, da ne prevzamemo tveganj, nad katerimi sami ne bi imeli nadzora. Strateški vidik je sicer pomemben, a morajo imeti prednost zanesljivost izvedbe, spoštovanje časovnice in obvladovanje stroškov. In seveda je treba pred vsem tem zagotoviti, da bo nova jedrska elektrarna proizvajala električno energijo po konkurenčnih cenah. Če teh zavez ne dobimo, projektu tudi sam nisem naklonjen.

V času vašega mandata ni bilo pravega sodelovanja med gospodarstvom in vlado. Zdelo se je, kot da je gospodarstvo raje stavilo na drugo politično opcijo, kot da bi poskušalo z vami skleniti nekakšen kompromis. Ali ni ta razdeljenost razvojna zavora, ki bi jo bilo treba v prihodnosti odpraviti? 

Strinjam se, da je to napetost treba zmanjšati, in verjamem, da bo to lažje dosegljivo, kot se zdi na prvi pogled. Če smo pošteni, sta tudi v tem mandatu obstajala dva svetova. Na eni strani so gospodarstveniki, ki niso v soju žarometov in s katerimi smo imeli redne in še imamo tedenske pogovore o razvoju. Na drugi strani pa gospodarske zbornice, kjer je pogosto prevladal bolj pesimistični pogled na razmere in prihodnost. Imam občutek, da je ta pesimizem deloma povezan tudi s strukturo zbornic, kjer imajo večjo težo tradicionalne panoge. Ne glede na to je socialno-ekonomski dialog potekal praktično ves mandat – z manjšimi nihanji, a je bil ves čas živ. V neposrednih pogovorih, ki jih imam z gospodarstveniki, je ton precej bolj optimističen. Ugotavljam, da mora do določenega zbližanja priti tudi znotraj samega gospodarstva. Ko bodo bolj razvojno usmerjeni glasovi v gospodarstvu izrazitejši, bo tudi vladi lažje razlikovati med upravičenimi kritikami in ukrepi, ki jih je kljub temu treba sprejeti.

Skupni imenovalec tega pesimističnega tabora sedaj je, da je gospodarska rast nizka. In to za njim zdaj ponavlja tudi opozicija. Zakaj te kritike ne sprejemate? 

Strinjam se, da je bilo prvo četrtletje leta 2025 zelo slabo – to vemo in to ni nova informacija. Kdor želi videti črno sliko, se osredotoči na ta kvartal, ne vidi pa, kaj se je zgodilo v nadaljevanju. Že drugo, tretje in še posebej četrto četrtletje je bilo vsako boljše od prejšnjega, zato tudi vse projekcije za naprej kažejo, da bomo presegli evropsko povprečje. Najbolj fascinantno pri tej zgodbi je zame, da še danes nimamo enoznačne strokovne razlage, kaj se je v prvem četrtletju dejansko zgodilo. Je šlo za statistično anomalijo ali smo bili priča padcu z globljimi razlogi? Če bi bilo slednje res, bi to videli tudi v naraščanju brezposelnosti ali padcu borznih indeksov in v dobičkih podjetij. Nisem ekonomist, a se mi zdi nenavadno, da na to vprašanje ni jasnega odgovora. Menim, da je zaradi napovedi ameriških carin prišlo do začasnega nesorazmerja med uvozom in izvozom, kar je vplivalo na podatke za tisti kvartal.

Kako bi opisali sodelovanje z Levico in SD v zadnjih štirih letih? V delu javnosti se je že uveljavilo prepričanje, da je Levica v koalicijo prinesla nekakšno reformno modrost. 

Res je, da desnica že nekaj časa poskuša s takšnimi trditvami zanetiti razdor v koaliciji. Nas je to samo še bolj povezalo, saj smo ugotovili, da so projekti, ki smo jih v koaliciji pripravili in izvedli skupaj, dali najboljše rezultate. Ko pa je kdorkoli – Svoboda, Levica, SD – poskušal ukrepe potiskati enostransko, so bili učinki pogosto slabši ali pa so se pojavile nepredvidene stranske posledice.

Naj navedem konkreten primer dviga minimalne plače, ki ji ne nasprotujem, da ne bo pomote. A kljub temu vztrajam, da je treba področje minimalne plače sistemsko urediti. Zakaj? Ker po trenutni zakonodaji o dvigu odloča sam minister za delo, dvig pa ne upošteva drugih posledic, kot na primer plačne kompresije. Plačna reforma se je takih nesorazmerij uspešno lotila, sedaj pa se to ponovno ruši. Zaradi tega je bilo kar nekaj negativnih odzivov, ki sem jih bil deležen ob obiskih v domovih za starejše, šolah …

Kaj pa odzivi pri božičnici?

Pri božičnici so bili odzivi drugačni. V zdravstvenih domovih in šolah so bili zaposleni navdušeni, ker so prvič dobili takšno izplačilo. Tudi v velikih podjetjih so bili zadovoljni – njihovo sporočilo je bilo: božičnice smo izplačevali že prej, a ste nam z razbremenitvijo olajšali njihovo izplačilo. Drugače pa so se odzvala mala podjetja, kjer so opozarjali, da bi takšne nagrade raje urejali bolj fleksibilno in glede na uspešnost posameznikov. Naj se vrnem k minimalni plači: zagovarjam čim višje plače, a sistem, kakršnega imamo danes, je treba spremeniti tako, da bo rast minimalne plače – podobno kot pri pokojninah – vezana na jasno določene indekse.

Naštel bom tri ugovore proti temu, kar ste povedali. Prvič, v Sloveniji ima minimalno plačo morda 20 tisoč zaposlenih. Drugič, minister Mesec je pri višini dviga vezan na zakonodajo. In na koncu, revščina se je povečala. 

Z veseljem vam odgovorim na vse tri. Najprej glede revščine. Res je, prag tveganja revščine se je zvišal, a je treba razumeti, kako se izračunava. Gre za relativni kazalnik, ki raste takrat, ko rastejo plače. Zato ta kazalnik ni najbolj primeren z vidika dejanske ogroženosti prebivalstva. Če pa pogledamo področje ogroženosti otrok zaradi revščine ali socialne izključenosti, je v primerjavi s preostalimi članicami EU Slovenija krepko na zadnjem mestu, torej ima najmanjši odstotek ogroženosti otrok.

Kdorkoli je pripravljen sodelovati pri tem, da spremembe dokončamo na kakovosten način, je za nas partner.

In naslednji očitek, minister Mesec je moral slediti zakonu? 

Minister je moral slediti zakonu o minimalni plači, mi pa bomo zakon v naslednjem mandatu spremenili, tako da bo sistem postal bolj predvidljiv in bo imel boljše učinke za vse zaposlene. Podjetniki dviga minimalne plače namreč niso kritizirali, češ da bodo podjetja zaradi tega propadla, temveč da bodo ostali zaposleni zaradi tega demotivirani.

Prej ste govorili o revščini. Drži, po novem upokojenci niso več ena od najbolj ogroženih populacij. To so po novem najemniki. Tako pravi vaš urad za makroekonomske analize. Ste na tem področju naredili dovolj? 

Da upokojenci niso več med najbolj ogroženimi, ni naključje, ampak je to posledica naših ukrepov, saj smo sproti izvajali redne in tudi izredne uskladitve pokojnin, med drugim so deležni prvič v zgodovini zimskega dodatka. V tem mandatu smo s pokojninsko reformo uredili prav položaj teh skupin, z invalidi vred. Ta problem se torej ni rešil sam od sebe, ampak ga je obravnavala koalicija. Pri najemnikih pa gre za širši, evropski problem. V zadnjih letih so nepremičnine postale varno zatočišče za kapital, ki se je selil iz produktivnih dejavnosti, kar je dvignilo cene in najemnine. Tega smo se lotili z zakonodajo – z zakonom o gostinstvu in stanovanjskim zakonom. Prav stanovanjski zakon postavlja temelj za dolgoročno stanovanjsko politiko. Ta proces je zdaj v polnem teku, vendar zahteva čas. Po odzivih iz evropske komisije lahko rečem, da smo bili na tem področju navdih za celotno EU – komisija je namreč svoj stanovanjski program oblikovala tudi na podlagi slovenskega primera. Vse evropske finančne institucije so naš stanovanjski program zato kar najbolj podprle: z milijardo lastnega vložka smo pridobili še dodatne štiri milijarde ugodnih kreditov. Stvari tečejo v pravi smeri – prišli smo celo do točke, ko so ozka grla postala razpoložljiva zemljišča, ne več finančna sredstva ali zmogljivost države.

V odhajajočem mandatu ste poskušali zgraditi most do desnice, s tem mislim na NSi. Želeli ste oblikovati nekakšno ustavno večino. Zakaj vam to ni uspelo? 

Izhajali smo iz tega, da je bilo na začetku mandata kar nekaj idej – na primer sprememba volilnega sistema –, pri katerih smo se v izhodiščih strinjali. Šli smo tudi korak dlje in bili pripravljeni prevzeti nekatere predloge NSi, da bi vzpostavili sodelovanje prek ideoloških razlik. Do tega na koncu ni prišlo, ker na drugi strani ni bilo dovolj pripravljenosti. V nekem trenutku se je NSi odločila, da raje ne podpre niti lastnega predloga zakona, rešitev, ki jih je sama predlagala, samo da ne bi delovalo, kot da sodeluje z nami. Za sodelovanje pa sta vedno potrebna dva – in mi smo svojo pripravljenost pokazali večkrat.

Ste na soočenjih ugotovili, da bi bilo mogoče Anžetu Logarju vendarle ponuditi kakšno ministrstvo, na primer za Slovence po svetu? 

To razumem kot nekoliko sarkastično vprašanje.

Hočem reči: na gospodarskem področju se z njimi ne strinjate, Slovenci po svetu pa so verjetno najmanjši skupni imenovalec. 

Večkrat sem povedal, da smo v Svobodi pripravljeni po volitvah sodelovati s komerkoli – razen s SDS. Predvsem zato, ker SDS v kampanjah vedno obljublja eno, ko pa pride na oblast, ni več niti sence tistega, kar je obljubila; med prvimi izginejo prav vrednote sodelovanja z drugimi strankami. Mi imamo zelo jasen pogoj za povezovanje po volitvah: vsaka prihodnja koalicija mora biti usmerjena v dokončanje že začetega dela. V tem mandatu smo začeli ogromno sprememb, ki še niso dokončane in še niso pokazale vseh učinkov. Kdorkoli je pripravljen sodelovati pri tem, da te spremembe dokončamo na kakovosten način, je za nas partner. Če pa bi kdo želel sodelovati z nami tako, da bi rušil to, kar je bilo narejeno v prvem mandatu – potem takšno sodelovanje za nas nima smisla.

Vodili ste eno uspešnejših koalicij v zadnjem obdobju, vaša podpora pri ljudeh pa je vendarle le 50-odstotna. Ste ugotovili tudi, da je slovensko volilno telo precej zahtevno? 

Prepričan sem, da se bodo ljudje na teh volitvah odločali predvsem na podlagi dveh vprašanj. Prvo je, ali danes živijo bolje, kot so živeli pred nekaj leti. Vse raziskave kažejo, da se je zadovoljstvo z lastnim življenjem – ne z vlado – v zadnjih letih v Sloveniji izrazito povečalo. In to je tisto, kar na koncu šteje. Kdor je danes zadovoljen, se mora vprašati, ali si res želi tvegati z novim političnim eksperimentom, ki lahko to hitro spremeni. Drugo vprašanje pa je, kakšno pot si želimo kot družba.

Vse raziskave kažejo, da se je zadovoljstvo z lastnim življenjem – ne z vlado – v zadnjih letih v Sloveniji izrazito povečalo. In to je tisto, kar na koncu šteje.

Na teh volitvah sodeluje ogromno strank, izbira je velika. 

Da, tako je videti. V resnici pa sta poti samo dve. Prva je pot prihodnosti, razvoja in stabilnosti. Druga je vračanje v preteklost. Prav v tem je temeljna razlika med sedanjo koalicijo in morebitno Janševo koalicijo. Zato je toliko pomembnejše, da se volitev udeležimo v čim večjem številu. Ključno je, da pri izbiri, komu boste podelili svoj glas, poskrbite, da ta ne bo izgubljen.