Žive meje / N'toko: Ohromelost

Tedni intenzivne predvolilne dirke so zaznamovali ljudi. Nasitili smo se negledljivih TV-soočenj, nenehno osvežujočih se javnomnenjskih projekcij, sosledja šokantnih razkritij in šokantnih razkritij o nastanku šokantnih razkritij. Bolj ko se je bližal 22. marec, bolj smo si ponavljali: če že ne more biti dobrega izida, naj bo vsaj že enkrat konec! Naj bo, kar bo, samo da mi ne bo več treba gledati teh ostudnih jumbo plakatov, da mi ne bo več treba brati kregancij na zidu na Facebooku, da mi ne bo treba poslušati hrupa političnih navijačev, hujskačev in cinikov. A kot zakleto, nam 22. marec ni prinesel odrešitve. Kot bi se vesolje poigravalo z našimi živci, se je fotofiniš štetja glasov zavlekel pozno v noč, ne da bi na koncu dobili jasen odgovor. Morda bo zmagovalec znan šele čez en teden. Morda vlade ne bo sestavil nihče in bo treba glasovanje ponavljati. Ne le da volitve niso nikomur prinesle katarzične zmage, ampak nam niso prinesle niti zadoščenja, da bi jih bilo konec.

Volilna tekma lahko včasih nastopi kot politični razplet družbene krize, kot sprostitev nacionalnih napetosti. Leta 2014 se je turbulentno obdobje dolžniške krize in vseslovenskih ljudskih vstaj zaključilo z menjavo generacij v parlamentu in vstopom čisto novih strank. Z volitvami leta 2022 se je travmatična doba korone in kolesarskih protestov iztekla v nastanek močne levosredinske vlade z ambicioznim programom. Z letošnjimi volitvami pa je drugače: ne nastopajo kot rešitev družbene krize, ampak kot uvod vanjo. Nerešljiva pat pozicija med obema strankarskima poloma je le odraz ohromelosti, v kateri se je znašla družba. Je odraz države, ki je prestreljena z interesnimi konflikti, zaradi katerih se ne more premakniti ne naprej ne nazaj. Volitve so zgolj spremenile sedanjo družbeno krizo v politično krizo.

Nedeljski volilni izid je tako edini primeren za družbo, ki se je znašla na križišču mednarodnih konfliktov in nima pojma, kako bi se pozicionirala. Je edini primeren izid za državo, v kateri v bitki med javnimi sistemi in zasebnimi interesi ne ena ne druga stran (še) ni dovolj močna, da bi si zagotovila dokončno zmago. In je edini mogoč izid v času, ko bi potrebovali bistveno več javnih investicij, hkrati pa gospodarstveniki zahtevajo bistveno nižje davke. Teh nasprotij volitve pač ne morejo rešiti in jih tudi niso. Reševale se bodo v letih kaotičnih bojev – v medijih, na ulicah, v upravah podjetij in stavkovnih štabih, morda pa kmalu tudi na čisto pravih bojnih frontah –, dokler se ne bodo izrisala nova razmerja moči in bo neki nov odrešenik lahko na volitvah prihodnosti zasedel mesto političnega hegemona. Takrat se bomo lahko spet potolažili, da je demokracija dejanski izraz ljudske volje. Vmes pa se je treba sprijazniti z neizogibno krizo parlamentarne politike.

Da bo ta sistem zdrsnil v krizo, smo lahko slutili že med volilno kampanjo. Vsak, ki je gledal neznosno vulgarna soočenja, je od zaslonov odkorakal s cmokom v grlu in občutkom, da najraje ne bi volil nikogar. Tudi politiki, ki so jim debeli sloji pudra komaj prekrivali zariplost in znoj na obrazu, so delovali kot nesrečneži, ki bi raje bili kjerkoli drugje. Vedeli so, da te volitve vodi princip negativnih občutkov: ljudje te sicer sovražijo, ampak če tvojega nasprotnika sovražijo še bolj, bodo vendarle prisiljeni na volišča. Zmagovalec bo lahko le tisti, ki mu uspe nasprotniku v strateško ključnih trenutkih podtakniti dovolj škandalozno afero, da koeficient sovraštva prevesi na njegovo stran. Tako v obdobju pred 22. marcem ni bilo na meniju nobenega pozitivnega programa niti zametka ideje o prihodnosti … Volitve je v celoti zaznamovalo histerično nizanje afer in protiafer, ob katerih so čisto vsi delovali umazano. Ta gnusni spektakel trženjskega inženiringa, javnomnenjskega mešetarjenja in kulturnobojnega hujskaštva pa je vase posrkal tudi civilnodružbeni aktivizem, raziskovalno novinarstvo, komunikacijo na družbenih omrežjih, celo filozofijo … Na koncu procesa v javnem prostoru ni bilo več nikogar, ki se ga ne bi držal smrad cenenega političnega trženja. Vsi smo postali sateliti strankarskih piarovskih aparatov, njihovi poklicni razpečevalci ogorčenja in paranoje, mali Primci, Ruparji in Požarji.

V normalnih razmerah bi nas moralo ob tem zaskrbeti za stanje demokracije. Kako lahko takšen postopek ohrani legitimnost pri ljudeh? Kako naj država pričakuje, da bodo prebivalci še naprej spremljali to resničnostno tekmovanje med karierističnimi prostaki – tekmovanje, ki ne ponuja niti odgovorov na družbena vprašanja niti zadoščenja ob doseženi zmagi? A prav logika politične krize je tista, ki bo rešila parlamentarno demokracijo samo pred sabo. Dlje ko bodo trajale napetosti, afere, medijska in civilnodružbena histerija, bolj se bo krepila želja, da se kriza vendarle razplete. Prav zato, ker so bile te volitve tako neznosne, tako gnusne, tako neprebavljive, ker bodo sprožile toliko kaosa in povzročile toliko škode, bomo na naslednje zdrveli v še večjem številu, da se rešimo posledic prejšnjih. Ker so volitve v času krize težava (nezmožnost reševanja družbenih antagonizmov) in hkrati odgovor na to težavo (privid mirnega razpleta teh antagonizmov), ostajamo ujeti v njihovo krožno logiko. Demokracija sicer preživi, a za ceno vsakršne resnične vsebine. Ta degradacija se bo nadaljevala, dokler nas iz današnje družbene ohromelosti ne bo popeljalo množično politično gibanje z resno vizijo prihodnosti, razvoja in mednarodnih odnosov.