Knjiga / Urška Perenič: Bidermajerski dnevnik kot ego dokument

+ + + +

Mikrozgodovina na podlagi dnevnika (1844) 16-letne Louise Crobath, hčerke znanega advokata Blaža Crobatha, pri katerem je delal tudi France Prešeren.

Kako je teklo vsakdanje življenje meščanstva višjega sloja? Knjiga prikaže čas, ko sta se sloja plemičev in meščanov stapljala, saj sta se v javnem in zasebnem življenju tesno prepletla. Obenem se posebej posveti bivanju mladih meščank. Tem je bila resda priprta pot na študije in v karierne službe, toda starši so jim omogočali učenje tujih jezikov, poznavanje kulture in vključevanje v družabno življenje. To je kdaj v dnevnem ritmu potekalo v salonih, na soarejah, v gledališčih, tudi na gledaliških predstavah po domovih, jasno na plesih, na promenadah, na izletih. Čeravno pod patriarhalnim nadzorom so se mladenke družile z občudovalci, z njimi izmenjavale poglede, konverzirale v francoščini, se prepuščale poljubom, predvsem pa so izbirale in zavračale naklonjenost. Presunljivi so bistri zapisi o odrskih predstavah, ob katerih so si slikale oblike ljubezni, ki so jih prevzemale. Vloga knjige je bila edinstvena – že na enodnevni izlet ali obisk so s seboj vzele čtivo, s katerim so se v primeru dolgočasnosti bodisi kratkočasile ali pa oblikovale svoj mentalni svet. Še več, mladenič, ki je znal doživeto brati, sicer ni prišel do njihove roke, jim je pa vsaj začasno segel do srca. To je bilo skrito pod izbrano toaleto, s katero so briljirale na plesih in še bolj v gledališčih. Niso jim bili tuji prekrški, kot je bilo skrivno kajenje, še manj kultura opravljanja tekmic in poskusnih osvajalcev. V knjigo ujeti mikrotrenutki duha časa. Ker pa je delo znanstvena študija, se esejistično naravnani bralec lahko vanj vključi šele po uvodnih 90 straneh metodološke razprave.