Naslovna tema / Požarni zid

Zadnji dnevi pred volitvami so bili polni kričanja, lažnih novic, teorij zarot, polni negledljivih televizijskih soočenj, živčnosti. Vse to je bilo pričakovano, teden dni pred volitvami je postalo jasno, da se je predsednik stranke SDS Janez Janša lani decembra srečal s predstavniki izraelskega obveščevalnega podjetja Black Cube. Pojavile so se obtožbe o izdaji domovine in Janševe protiobtožbe o političnih zlorabah varnostnih mehanizmov države.

V kakofoniji političnega obračunavanja se je izgubilo bistveno, Janez Janša se je srečal s predstavniki izraelskega obveščevalnega podjetja, ki naj bi na prikrit način snemalo nekatere posameznike. Namen celotne akcije je bil jasen – želeli so prikazati, da je Robert Golob del koruptivne elite, ki jo vodita Milan Kučan in Zoran Janković. A ta dejstva o vmešavanju tujih obveščevalcev so razpadla zelo hitro. Na koncu volilne kampanje v petek zvečer večina volivcev ni jasno vedela, kdo govori resnico in kdo ne. Janši se je uspelo obraniti, med drugim je vladi očital, da se zaradi spornih posnetkov ni želela priključiti tožbi, ki jo je Južna Afrika sprožila proti Izraelu. Bilo je absurdno, politik, ki vseskozi podpira izraelsko vlado, je trdil, da je odhajajoča vlada premalo propalestinska. A trik mu je uspel, med volivci se je pojavil dvom. To je eden od ciljev politične propagande. Ni nujno, da človeka prepričaš, dovolj je, da začne dvomiti.

Stranka SDS je v zadnjih štirih letih vseskozi vodila predvolilno kampanjo in ustvarjala privid izrednih razmer. Kdor malo bolje opazuje slovensko politično krajino, bo takoj opazil, da je bil predvolilni finale zaključek dolgega pohoda na oblast. Začelo se je že takoj po volitvah leta 2022 z blokado zakonskih predlogov nove vlade, nadaljevalo se je z referendumom o številu ministrstev, s plakati, z množico parlamentarnih sej, obstrukcijami, novimi referendumi, z vsem, kar je bilo na voljo. Izraelska zgodba je bila le posledica vsega, kar se je dogajalo pred tem.

Gibanje Svoboda je prva nova stranka, ki je ponovila mandat z absolutnim številom glasov, za katerega se je včasih reklo, da se z njim dobivajo volitve.

V politiki ni naključij. Janez Janša je že nekajkrat izjavil, da je njegov največji politični uspeh stranka SDS in njeni ljudje, ki obvladajo zakonitosti politične obrti. Začne se na terenu, pri zborih v krajevnih skupnostih, pri skupinskih pohodih na bližnje vrhove, pri strankarskih medijih, izobraževanju, prodajanju knjig, brošk, spominkov. Nobena druga politična stranka pri organiziranju na lokalni ravni Janševi ne seže do kolen. SDS deluje na način, kot je delovala komunistična partija, sistematično, metodično, politična socializacija novih članov stranke se začne že konec srednje šole. Janez Janša z organiziranjem svoje stranke in njeno kadrovsko politiko ponavlja, kar so ga v mladosti naučili tovariši, je totalen politik, zanj je politika vse, od jutranjih zajtrkov do nočnega branja.

Kdo je zmagal in kje?

Je torej permanentna politična propaganda res odvrnila ljudi od udeležbe na volitvah? Je Janša zmagal, ker Golobova koalicija na volitvah ni zbrala 46 poslanskih mandatov?

Treba je biti natančen, volilna udeležba na nedeljskih volitvah je bila 69,45-odstotna, primerljiva s tisto pred štirimi leti. Janezu Janši je uspelo s popolno aktivacijo njegovega volilnega telesa. Stranko SDS je na nedeljskih volitvah podprlo 326 tisoč volivcev, kar je 46 tisoč volivcev več kot ob primerljivi volilni udeležbi leta 2022. Še več, SDS je skupaj z Demokrati Anžeta Logarja in skupno listo NSi, SLS in stranke Fokus, celoten desni politični blok torej, zbrala več kot pol milijona glasov. Kar je zavidanja vredna številka, ki je desnica v zgodovini Slovenije ni še nikoli dosegla. Dvakrat zapored so se v Sloveniji ponovile volitve s solidno volilno udeležbo. Kar je dobro. A volilno udeležbo je treba pogledati od blizu, ta povsod ni bila enaka. Natančnejši pogled nanjo razkriva, da se je – to poznamo že z zadnjih referendumov – bistveno bolje organizirala desna stran oziroma stranka SDS.

»Po eni strani je na volilni izid vplivala vohunska afera, lansirana zato, da se demotivirajo liberalni volivci,« pravi sociolog Gorazd Kovačič z ljubljanske Filozofske fakultete. »Potem je prišlo razkritje, kdo je v ozadju, kdo naj bi sodeloval, to je ljudi znova motiviralo, da odidejo na volišča. A hkrati motiviralo tudi tiste druge, ki jim je bila pomembnejša vsebina posnetkov kot sama izvedba.«

V središču Ljubljane je bila volilna udeležba le 58,96-odstotna. V podeželskem okraju Škofja Loka 2 je volilo 80,68 odstotka volilnih udeležencev.

Eden izmed okrajev, kjer je bila volilna udeležba najnižja, je volilni okraj Ljubljana Center, tam tradicionalno zmagujejo leve stranke. V središču Ljubljane je bila volilna udeležba pred štirimi leti 65-odstotna, podpovprečna, a zadovoljiva, na tokratnih volitvah pa, kot kaže zdaj, 58,96-odstotna. »Mogoče so mestni volivci začeli verjeti v teze, ki jih je kapital ponavljal štiri leta, češ da je leva vlada oderuška in da imamo v Sloveniji previsoke davke. In zato so bili manj motivirani, da podprejo Roberta Goloba, ker so ga razumeli kot preveč levega politika,« pravi Kovačič. Zgodba s podeželja pa je drugačna. »Desnica, predvsem pa SDS, ima tam vse tisto, česar nimajo leve stranke: mrežo aktivistov, ki nekaj počnejo, ki organizirajo dogodke, ki stalno komunicirajo z ljudmi, ki so nekakšen aparat, ki se požene pred volitvami. Janševi volivci so imuni na takšne ali drugačne afere, vseskozi ga podpirajo. Če bi Janša lastnoročno zagrešil umor sredi Slovenske ceste v Ljubljani, da parafraziram Donalda Trumpa, bi ga kljub temu podprlo 300.000 volivcev.«

Najvišja volilna udeležba je bila tako praviloma v okrajih, kjer je zmagala stranka SDS. V okraju Škofja Loka 2 je volilo 80,68 odstotka volilnih udeležencev, SDS pa je tam zbrala skoraj 41-odstotno volilno podporo. Podobno je bilo v Ivančni Gorici, v Šentjurju, Ribnici, Slovenskih Konjicah, Slovenski Bistrici – vse to so tradicionalni volilni okraji stranke SDS, povsod tam je ob nadpovprečnem obisku volišč dobila nadpovprečno število glasov. 

Velja tudi obratno. Stranka SDS je bila (ob izjemah) najmanj uspešna v večini mestnih volilnih okrajev, v Ljubljani, v Kopru, v Izoli, v Hrastniku, v Zagorju, Novi Gorici, v vseh teh okrajih je zbrala manj kot 20 odstotkov glasov, vendar je bila v veliki večini teh okrajev udeležba volivcev podpovprečna. V volilnem okraju Ljubljana Moste Polje 2 je stranko SDS tako podprlo le 15,1 odstotka volivcev, a je volitve obiskalo le 63,86 odstotka upravičencev. V prvem koprskem okraju je SDS zbrala 15,45 odstotka glasov, volilna udeležba pa je bila le 61,92-odstotna. V središču Ljubljane je SDS zbrala le 16,65 odstotka ob volilni udeležbi v višini 58,96 odstotka. Ni težko ugotoviti, da sta v okrajih s podpovprečno udeležbo Svoboda in Levica (malo manj to velja za SD) dobili višjo podporo kot drugod v Sloveniji. Omenjena primerjava je seveda robustna, obstajajo izjeme, SDS je tako zmagala na Ptuju, v Velenju, v Celju … Omenimo še Koroško, volilna okraja Slovenj Gradec in Ravne na Koroškem. Ne gre za veliki mesti, a Svobodi je tam tudi zaradi popoplavne obnove uspelo ohraniti svoj primat. Leta 2018 je tam, kot tudi v večini Slovenije, zmagala stranka SDS.

SDS je skupaj z Demokrati Anžeta Logarja in skupno listo NSi, SLS in stranke Fokus, celoten desni politični blok torej, zbrala več kot pol milijona glasov. Kar je številka, ki je desnica v zgodovini Slovenije ni še nikoli dosegla.

»Volilna udeležba v bolj desnih okrajih je tokrat malce višja od tiste pred štirimi leti, v bolj levih okrajih pa malce nižja (po prejetju glasovnic iz tujine se bodo končni podatki o udeležbi še nekoliko popravili, na primer v okraju Ljubljana Center, kjer je med volilnimi upravičenci več kot 20 odstotkov državljanov s stalnim prebivališčem v tujini),« trdi geograf Jernej Tiran z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. »Na vsakih volitvah navadno pride do nihaja v drugo stran, kar se kaže tudi pri udeležbi – torej je majhen, a pomemben del volivcev, ki so na primer leta 2022 podprli levo sredino, tokrat ostal doma in obratno.« A, znova, obstajajo izjeme.

»Tako je bolj leva Istra politično ena bolj apatičnih regij, prav tako pa bolj apatične okraje najdemo med bolj desnimi okraji (npr. Šmarje pri Jelšah). Opažam pa, da udeležba v večini bolj desnih okrajev, zlasti na vzhodu, počasi, a vztrajno narašča. Tam je v povprečju sicer še vedno nižja kot v osrednjem delu države.«

Rezultati vzporednih volitev, pripravila jih je Mediana, pa so pokazali še en zanimiv trend. V nasprotju s pričakovanji je stranko SDS volilo razmeroma veliko mladih. Stranka SDS ima med mladimi volivci, to so tisti med 18 in 24 let, bistveno višjo podporo kot Gibanje Svoboda. Podobno je s trojčkom NSi. Kar pomeni dvoje. Prvič: te stranke znajo nagovoriti mlade volivce. In drugič, kar je pomembneje, vedno večji del mladih fantov se obrača na desno. Za to ni kriva uspešna kampanja desnih strank, zato niso krivi le internetni vplivneži in posnetki, gre za širše, strukturne premike. Kovačič tako opozarja, da »sociološke raziskave ne samo pri nas, ampak tudi po svetu ugotavljajo, da so se mladi fantje izrazito obrnili v desno, dekleta pa nekoliko v levo. To je mogoče razložiti s podobnim mehanizmom, kot velja za delavski razred v Zahodni Evropi. Ta danes voli proti lastnim interesom, voli identitetno. Delavski razred izgublja tradicionalno vlogo, in ko so ljudje v čedalje bolj prekarnem položaju, se hitreje oklenejo tradicionalne identitetne pozicije in volijo desne stranke. Na podoben način je mogoče razumeti izrazit obrat mladih fantov k desnici. Zdi se jim, da so žrtev spremenjenih družbenih vlog.«

Zavračanje populizma

Histerizacija politike, o kateri smo pisali, je imela dva cilja. Ljudi je želela prepričati, da vlada Roberta Goloba Slovenijo vodi v propad, s tem je nagovarjala svoje volivce. Hkrati je želela politiko priskutiti tistim, ki so se spogledovali z levimi opcijami, te ljudi je želela odvrniti od volitev. Oba cilja sta bila uspešno dosežena.

Pa sta res bila? Je bil Janša v nedeljo zvečer zadovoljen, Robert Golob pa ne?

Politika in volitve so zapletena stvar. Gibanje Svoboda je na koncu prehitelo stranko SDS, razlika je majhna, slabih 8000 glasov, a dovolj velika, da je Robertu Golobu prinesla zmago in enega poslanca več. Podobno je bilo leta 2008, ko je Janša bitko z Borutom Pahorjem izgubil zgolj za 12.000 glasov, ta pa je kasneje oblikoval vlado. Pahor, ki se je potem izkazal za slabega predsednika vlade, je sicer vladal z udobno večino poslancev, sedanji izid pa Robertu Golobu tega ne omogoča. Vladna koalicija je v štirih letih izgubila 13 poslancev ali 66 tisoč volilnih glasov, kar je veliko. Edina stranka odhajajoče vlade, ki je pridobila, je Levica (skupaj z Vesno), a vendar ji dodatnih 12 tisoč glasov ni prineslo novega poslanca, je pa Levica v Ljubljani svojo podporo okrepila. Neposredne primerjave med enimi in drugimi volitvami so sicer problematične. Na letošnjih volitvah se je v parlament uvrstilo sedem političnih strank, na prejšnjih pa pet, kar pomeni, da je število poslancev, ki jih pridobi neka stranka, že v izhodišču manjše.

Po drugi strani je SDS skupaj s trojčkom NSi in Demokrati Anžeta Logarja skupno podprlo 512 tisoč ljudi, dobili so 43 poslancev. Skupno so v absolutnih številkah dobili za 35 tisoč glasov več kot koalicija odhajajoče vlade, a znova premalo, da bi osvojili parlamentarno večino. Tako čez prst jim je zmanjkalo 40 tisoč glasov, malo manj, kot je bilo volivcev Resni.ce.

Če bi Janša lastnoročno zagrešil umor sredi Slovenske ceste v Ljubljani, da parafraziramo Donalda Trumpa, bi ga kljub temu podprlo 300.000 volivcev.

Kljub dvoumni politični aritmetiki pa je jasno, da se je Janšev načrt sfižil. Janša je napovedoval koalicijo z volivci, napovedoval je vladavino razuma ali vsaj trdno vlado z močno podporo v parlamentu. Nobena od teh napovedi se mu ni uresničila, če bo želel sestaviti vlado, se bo moral pogajati z Resni.co, kjer napovedujejo, da bi raje ostali v opoziciji. Zapišimo jasneje – Janšev načrt o novi konservativni revoluciji ni uspel. V Sloveniji se ni zgodil plaz desnega populizma, v parlament je sicer stopila Resni.ca, a ta nima velike, usodne politične moči. SDS je prepričala slabo petino tistih, ki so odšli na volitve, relativno pa je leta 2004 in 2008 dosegla boljši rezultat.

»Najprej se moramo vprašati, kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo in kaj s tem lahko naredimo,« o izidu volitev razmišlja sociolog Samo Uhan z ljubljanske Fakultete za družbene vede. »Na volitvah je zmagala stranka Svoboda pod nespornim vodstvom premiera Roberta Goloba. Gre za prvo novo stranko, ki je ponovila mandat z absolutnim številom glasov, za katerega smo včasih rekli, da se z njim dobivajo volitve. Njena zmaga je v veliki meri posledica taktičnega glasovanja. In tukaj so ceno plačali tudi tisti, ki so mogoče največ prispevali k uspehu. Gre za razumne politične ljudi, ki morajo imeti in imajo prihodnost v slovenski politiki. Takšen politik je Luka Mesec, artikuliran, sposoben, konsistenten v svoji drži.« Četudi bo Levica kolateralna škoda teh volitev, kar ni izključeno, ni izključeno niti to, da se bo del njene politike v novi vladi obdržal.

Kako naprej?

Robert Golob je v nedeljo zvečer deloval samozavestno in triumfalno. Napovedal je, da bo poskušal oblikovati »široko« in »razvojno« koalicijo, vabila na pogovore je poslal vsem političnim strankam razen SDS. Trenutno se odpirata dve možnosti. Če zanemarimo Resni.co, lahko Golob v sedanjo koalicijo povabi Anžeta Logarja, ali pa se odpove Levici in poskuša sestaviti veliko koalicijo z dvema desnima strankama.

Gorazd Kovačič je do prve možnosti skeptičen. Pravi, da je »Anže Logar po eni strani odcepljen Janšev projekt, po drugi strani pa projekt samostojnega zavezništva s kapitalskimi centri moči. Ti centri so štiri leta napadali Levico, da bi preprečili, da vlada Roberta Goloba zaniha še bolj v levo. In zdaj ti centri Logarju ne bodo dovolili, da bi šel v koalicijo s to stranko.« Kovačič torej težko verjame, »da se bo Logar res osamosvojil, tako NSi kot Logarjeva stranka naj bi bila namreč eksponenta organiziranega kapitala«.

Kaj pa velika koalicija Gibanja Svoboda in SD na eni ter Demokratov in NSi na drugi strani? »Golobu sta, tako je dejal, nesprejemljivi dve zadevi: prva je odstop od dosedanje politike glede javnega zdravstva, druga je rušenje dolgotrajne oskrbe. Glavni poudarek NSi pa je kljub drugačnim poudarkom v kampanji davčna reforma – pričakujejo znižanje davkov, znižanje dohodnine, olajšave za s.p.-je. Golob s tem nima težav, enako je z Logarjem in Matjažem Hanom.« Bistveno vprašanje je torej, kaj se bo zgodilo z razmejitvijo javnega in zasebnega zdravstva.

Podobno razmišlja Samo Uhan: »V politiki je mogoče čisto vse, a Robert Golob bi moral med pogajanji postaviti rdeče črte, ki jih nova koalicija ne bi smela prestopiti. Sam ne verjamem, da vsaj na deklarativni ravni nihče ne bi imel težav z ugotovitvijo, da je v Sloveniji pomemben koncept javnega zdravstva ali gradnja stanovanj. A vrag je v podrobnostih.« Uhan je sicer do sredinske politike – po njegovem gre za mehanizem, ki generira politično korupcijo – zelo kritičen. »Vendar je treba biti politični realist. Kar se je zgodilo na volitvah, je naravno stanje slovenske politike, pretekli štiriletni mandat je bil odklon, homogen, monoliten. Odhajajoča koalicija pa je naredila nekaj, na kar se rado pozablja, zagovarjala je ustavni patriotizem, zagovarjala je ustavno idejo, da je Slovenija socialna država, ki skrbi za ljudi. In to je tudi sporočilo volivcev Gibanju Svoboda in Robertu Golobu, to je sporočilo, kako vidijo prihodnost Slovenije. Hkrati je sporočilo za tiste potencialne koalicijske partnerje, ki radi pravijo, da imajo volivci vedno prav.«

Nedvoumno bo Gibanje Svoboda v novi vladi zagovarjalo manj levih politik, kot jih je v prejšnji. To je bilo jasno že v predvolilnem času, ko je Robert Golob govoril o tem, da je v svojem prvem mandatu skrbel za najranljivejše, v drugem pa bo poskrbel tudi za manjša podjetja. A vendar, nekje pač obstaja meja, popoln obrat v neoliberalizem, ki je blizu Logarjevim Demokratom in NSi, bi se mu vrnil kot bumerang. »Če bo Golob skrenil preveč na desno, bodo volitve prinesle paradoksalen rezultat, torej ljudje so Goloba podprli v pričakovanju, da mu bodo omogočili sestavo levosredinske vlade, na koncu pa bi lahko vodil desnosredinsko. Ni težko napovedati, kaj bi se zgodilo v tem primeru,« pravi Gorazd Kovačič. »Spomnite se na LDS. Ta stranka je bila na volitvah uspešna takrat, ko je vodila politiko, ki je bila kombinacija liberalne in leve. Tudi Golobova stranka je v iztekajočem se mandatu vodila kombinacijo liberalne in leve politike, na teh volitvah so jo volivci podprli, in če bo Svoboda zdaj zanihala preveč v desno, bi to na naslednjih volitvah pomenilo njeno sesutje.«

Volivci sicer nimajo natančnega analitičnega aparata, večina jih politiko sprejema le bežno, nimajo niti dobrega spomina. Želijo si, da so življenjske razmere znosne. Če bo torej Gibanju Svoboda v novi koaliciji z (majhnim) obratom v desno uspelo storiti tudi to, da obrat ne v materialnem ne v simbolnem smislu ne bo škodoval njenemu volilnemu telesu, je ne bodo kaznovali.

Četudi bo Levica kolateralna škoda teh volitev, kar ni izključeno, ni izključeno niti to, da se bo del njene politike v novi vladi obdržal.

»Ne moremo še vedeti, kakšna koalicija bo vodila Slovenijo, kakšen bo njen politični program, a pomembno je, da se krepi stabilnost družbe, pomembno je, da se v družbi ne pojavljajo prevelike neenakosti, te delujejo rušilno,« še poudarja Samo Uhan. »Tovrstno stabilnost zagotavljajo predvsem leve politike. Kaj so razdiralne sile v sodobnih družbah? To je izločanje, pavperizacija, izključevanje posameznikov zaradi življenjskega sloga. Drugi pogoj je občutek pravičnosti. Kdorkoli bo že sestavil novo vlado, bi moral to razumeti.«

Je pa jasno, kdo vsega tega ne razume. Janez Janša. V torek je sklical novinarsko konferenco, kjer je govoril o domnevnih volilnih prevarah. O tem, da bo izpodbijal rezultate predčasnih volitev. O tem, da bo njegova stranka ovirala konstituiranje državnega zbora. O tem, da bodo uporabili vsa pravna sredstva za vsaj delno razveljavitev volilnega procesa. Morebitno razveljavljenje izidov predčasnega glasovanja bi prineslo zmago stranki SDS. Ob vprašanjih novinarjev, kaj meni o sestavljanju nove vlade, se je zgolj nasmihal. Morda je želel delovati kot zagovornik demokracije, a je izpadel kot užaljen otrok.

Leta 2022 je Gibanju Svoboda, SD in Levici uspelo sestaviti vlado, ki je rekla ne iliberalni državi. Leta 2026 morajo demokratične politične stranke to ponoviti.