Intervju / »Gre za izjemne in zgodovinsko nadpovprečne dobičke«

Primož Dolenc (rojen 1976), doktor ekonomskih znanosti, je 1. marca začel šestletni mandat guvernerja Banke Slovenije. S tem se je končalo kar 14-mesečno, v evrskem območju rekordno obdobje brez guvernerja, potem ko je že 8. januarja lani mandat potekel Boštjanu Vasletu. Blokada je nastala zaradi merjenja moči med predsednico države kot formalno predlagateljico guvernerja in vladnimi strankami, zlasti Svobodo, ki je bila odločilna za potrditev guvernerja v državnem zboru. Dolenc ni bil prva izbira nobene strani, februarja letos je na tajnem glasovanju dobil zadostnih 55 glasov.

Dolenc je v Banki Slovenije od leta 2016, pred tem je bil na vodilnih mestih v več bankah in podjetjih, bil je tudi vodja katedre za računovodstvo in finance na Univerzi na Primorskem.

Slika bodoče koalicije še ni jasna. Kakšen bi bil vaš poziv domači politiki – tudi ali zlasti po seji guvernerjev evropskih centralnih bank prejšnji teden, od koder so prišla opozorila o močno povečanih tveganjih? 

Političnih situacij centralne banke običajno ne komentiramo, tako da niti tokrat ne bi dajal konkretnih napotkov našim politikom, kako naj ravnajo.

Bi bilo pa pri razmisleku o prioritetah treba upoštevati zunanje okolje in gospodarsko sliko Slovenije. Ključno vprašanje tudi pri tem zadnjem konfliktu, Iranu, seveda je, koliko časa bo trajal in kakšne bodo posledice. Osnovni scenarij, o katerem smo govorili tudi prejšnji teden v Evropski centralni banki, je, da bo ta konflikt razmeroma hitro rešen. To pomeni, da se bodo cene energentov samo kratkoročno dvignile in potem hitro padle. Bojim se, da ta scenarij ni več realističen, napetost med ameriškim predsednikom in Iranom se ne zmanjšuje, prej obratno, kar lahko pomeni daljši konflikt z dolgoročnimi posledicami.

Možni sta dve zaostritvi. Prva, da začnejo cene energentov vplivati na cene drugega blaga, začenši s hrano prek cen gnojil, transporta. Še hujši scenarij pa bi prinesel količinske omejitve energentov, da torej ne bi bilo zadosti nafte, bencina. V tem primeru bi bili učinki še večji.

Ampak v Evropski centralni banki prejšnji teden še niste posegli v ceno denarja. 

Drži, obrestnih mer nismo spreminjali, saj je negotovost prevelika oziroma se predvideva, da bo do naslednje seje konec aprila več jasnega. Takrat bo mogoč bolj informiran razmislek o morebitnem posegu.

Bi pa poudaril dve stvari, ena je optimistična, druga pesimistična. Optimistični vidik trenutne situacije je, da smo glede na stanje leta 2022, ko je izbruhnila vojna v Ukrajini, v bistveno boljšem stanju tako glede inflacije kot gospodarske rasti. Danes smo v EU pri dveodstotni inflaciji. Hkrati je pri dveh odstotkih, torej na neki nevtralni ravni, tudi obrestna mera za mejni depozit, ki najbolje odraža naravnanost evropske denarne politike in ki sicer kaže, po kakšni obrestni meri poslovne banke čez noč deponirajo presežne likvidnosti pri centralni banki. Konec leta 2021 in v začetku 2022 je bila inflacija bistveno, bistveno višja, in sicer pet-, šestodstotna. Dobra plat tako zdaj je, da imamo veliko boljše izhodišče za ukrepe, kar se tiče inflacije in tudi gospodarske rasti.

Slaba plat pa je trenutno podobna kot v letu 2022, torej da imamo šok na ponudbeni strani, v kar centralna banka z denarno politiko seveda težje poseže. Potrebni bodo zelo premišljeni ukrepi, nekatere projekcije zdaj kažejo, da bi znižanje inflacije lahko negativno vplivalo na gospodarsko rast. Najboljši scenarij pa seveda je, da se stanje umiri.

Po vaši zadnji napovedi naj bi bila letos inflacija v Sloveniji 2,3-odstotna, gospodarska rast pa 2,2-odstotna. Te napovedi zadnjih zaostritev še ne odražajo? 

Projekcije, ki jih navajate, smo naredili decembra, ko so bila že vidna nekatera geopolitična tveganja, ki so zdaj na žalost realnost. Nove napovedi bodo junija, lahko pa sklepamo, da bodo nekoliko slabše, zelo odvisno zlasti od dogajanja okoli Irana.

Optimistični vidik trenutnih razmer je, da smo glede na razmere leta 2022, ko je izbruhnila vojna v Ukrajini, v bistveno boljšem stanju glede inflacije in tudi gospodarske rasti.

Domači gospodarski lobiji že mesece trdijo, da je stanje v gospodarstvu v Sloveniji tako rekoč katastrofalno. Vi stanje v podjetjih spremljate prek bančnih bilanc. Kaj opažate zlasti pri obsegu slabih posojil? 

Slabe oziroma nedonosne te rjatve bank so že vsa leta po sanaciji 2013/14 zgodovinsko nizke. V zadnjih mesecih lanskega leta so se nekoliko okrepile, ker so nekatere banke prenesle terjatve do nekaj podjetij med nedonosne, posledično se potem ti komitenti uvrstijo med nedonosne pri vseh bankah. Gre za nekaj posamičnih podjetij zlasti iz predelovalne dejavnosti, nikakor ne za celotne panoge. Neto oslabitve in rezervacije so lani znašale 162 milijonov evrov in so pomenile približno sedem odstotkov celoletnega neto dohodka bank. To je razmeroma malo, v nekoliko daljšem obdobju dvajsetih, tridesetih let je bil ta delež v povprečju blizu 20 odstotkov. To pomeni, da smo še zelo nizko.

Bi pa izpostavil, na kar v Banki Slovenije opozarjamo – tudi nosilce ekonomske politike – že dalj časa: nujen je razmislek o našem razvojnem modelu. Razvojni model Slovenije je do finančne krize temeljil na povečevanju produktivnosti in kapitalske moči podjetij. Od takrat pa ta model zamira, produktivnost se je zniževala, rast ni temeljila več na kapitalu, ampak na zaposlovanju v nizko produktivnih panogah. Zdaj smo prišli v situacijo, ko že nekaj let primanjkuje delavcev in ko moramo res razmisliti o drugih opcijah, zlasti o investicijah, ki bodo dvignile dodano vrednost, o investicijah v neke nove razvojne dejavnosti, ki nas bodo odmaknile od teh nizko produktivnih delovnih mest. Razmislek je nujen, a žal ga trenutni časi dodatno otežujejo. K temu močno pozivam.

V eni od zadnjih analiz opozarjate, da naša podjetja investirajo občutno manj kot podjetja v primerljivih državah evrskega območja. Podjetja imajo zdaj pri bankah 10,5 milijarde evrov posojil, gospodinjstva pa 14,4 milijarde, od tega je 9,2 milijarde stanovanjskih posojil. 

Drži, pred finančno krizo smo imeli povsem drugačno strukturo. Že od leta 2021 spremljamo izrazito zadržanost podjetij do vlaganj, kar je povezano z rastočimi negotovostmi. Po pandemiji v letu 2020 se je že konec leta 2021 začela zviševati inflacija, februarja 2022 je izbruhnila vojna v Ukrajini, vojna v Gazi, dodaten šok prinašajo poteze ameriškega predsednika Trumpa in glede na geopolitične napetosti, ki se celo stopnjujejo, je naša bojazen, da bo ta investicijski zagon težko ponovno zagnati. V tem kontekstu je bil učinek investiranja države na ekonomsko aktivnost v zadnjem obdobju izrazito pozitiven, seveda pa ne more investirati samo država. Predvsem podjetja in njihove investicije so tisti, ki na dolgi rok dvignejo dodano vrednost, bruto domači proizvod. Obstajajo velika negotovost zaradi odsotnosti strateške smeri, v kaj vlagati v Sloveniji, ter notranje in zunanje negotovosti. Slovenska podjetja sama kot najpomembnejše ovire pri investiranju opozarjajo na pomanjkanje usposobljenih delavcev in negotovost poslovnega okolja.

Financiranje, kreditni potencial, ki je bil v preteklosti pogosto ovira, je zdaj podjetjem na voljo in ga je dovolj. Spodbuden je podatek za januar letos, ko se je posojilna aktivnost bank dodatno okrepila, na mesečni ravni je najbolj zrasel ravno obseg posojil podjetjem, in sicer za več kot 270 milijonov evrov ali za 2,7 odstotka.

Ena izmed industrijskih vej, ki se v Evropi krepi od vnovičnega prihoda Trumpa, je vojaška industrija, vanjo EU usmerja tudi ogromno javnega denarja, recimo 150 milijard iz posebnega posojilnega sklada SAFE. Naši orožarji se v zadnjih letih pritožujejo, da jih banke ne želijo kreditirati. Se to že spreminja? 

Podjetja iz obrambno-vojaške industrije so specifična. Ta segment industrije je specifičen, saj je zelo reguliran, obstajajo na primer posebni pogoji, kar se tiče prepoznavanja strank, preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Gre za neka pravila, ki veljajo v Evropski uniji bolj ali manj enako vsepovsod. To je prvo dejstvo o tej industriji, drugo pa je, da o njej v Banki Slovenije bankam kot regulator ne dajemo ne usmeritev ne omejitev. Poslovne banke torej morajo izpolnjevati vse zakonske zahteve pri poslovanju s temi podjetji, kar je povezano z dodatno infrastrukturo, kompleksnejšimi procesi in tudi z dodatnimi stroški, in njihova poslovna odločitev je, ali bodo s temi strankami poslovale ali ne. Z našega nadzorniškega pristopa ni torej kakšnih posebnih omejitev, čeprav se morda včasih sliši drugače, je pa res, da dosledno nadziramo procedure, ki jih banke pri teh poslih morajo vzpostaviti.

Ob vseh naštetih tveganjih pa gre našim bankam nadpovprečno dobro. 

Stanje v našem bančnem sistemu je izjemno dobro, sistem je visoko likviden, solventnost, torej dolgoročna plačilna sposobnost sistema, je izjemno visoka in tudi tveganja, ki jih trenutno vidimo v bančnem sistemu, niso inherentna bančnemu sistemu, ampak izhajajo predvsem iz zunanjega okolja, to je zlasti iz geopolitičnih napetosti in makroekonomskih tveganj.

Tudi lanski dobički so nadpovprečni. 

Drži. Lanski čisti dobički bank – skupaj so na sistemski ravni znašali 882 milijonov evrov – so bili sicer rahlo nižji kot v letih 2023 in 2024, a še vedno gre za izjemne in zgodovinsko nadpovprečne dobičke. Naj spomnim, da smo bili še leta 2022 pri pol milijarde evrov, nato pa smo imeli dve izjemni leti, 2023 in 2024, ko je bančni sistem dosegel vsakič več kot milijardo evrov čistega dobička, kar je bilo največ tudi zgodovinsko gledano.

Naj povem še eno primerjavo. Po finančni krizi oziroma pred desetimi leti, ko sem prišel v banko, smo se pogovarjali, da bi bili zelo zadovoljni, če bi imeli donosnost kapitala v bankah približno deset odstotkov. To je bil takrat cilj za evropski sistem, ne le Slovenijo, ta meja bi pomenila neko približno enakopravnost ameriškim bankam. No, banke v Sloveniji so v letih 2023 in 2024 dosegle približno 20-odstotno donosnost kapitala pred davki.

Lanski čisti dobički bank – skupaj so na ravni sistema znašali 882 milijonov evrov – so bili sicer rahlo nižji kot v letih 2023 in 2024, a še vedno gre za izjemne in zgodovinsko nadpovprečne dobičke.

Ti ekstremi so bili posledica dejstva, da so naše banke ljudem plačevale tako rekoč ničodstotne obresti na depozite, ta zastonjski denar pa so nato donosno plasirale in služile. Na primer obrestne mere za nova stanovanjska posojila so bile pri nas v letih 2022 in 2023 močno nad povprečjem bank evrskega območja. Naše banke so nas torej nadpovprečno »odirale«.

Tukaj je v zadnjih mesecih vendar prišlo do neke korekcije, obrestne mere za nova stanovanjska posojila so po zadnjih podatkih rahlo pod povprečjem evrskega območja, banke so rahlo povečale tudi obrestne mere za depozite, a še vedno so precej pod enim odstotkom in precej nižje kot v povprečju bank evrskega območja. Banka Slovenije tukaj ne more ukazati drugačne politike, gre pa seveda tudi za neko moralno dimenzijo posla, česar se morajo v bankah zavedati in na kar jih bomo ves čas opozarjali.

Za nas kot centralno banko je pomembno, da banke ostajajo varne  – tudi v očeh varčevalcev, in to zaupanje je. Visoki dobički za zdaj prispevajo k varnosti, saj jih lastniki bank približno polovico pustijo v bankah.

No, delničarji naših bank, ki so pretežno tujci, kljub temu služijo izjemno. Zgolj NLB delničarjem letos obljublja 277 milijonov evrov dividend, kar je 55 odstotkov lanskega čistega dobička skupine. To je, za vtis, šest milijonov več, kot smo lani vsi v tej državi zbrali prispevkov za dolgotrajno oskrbo, v gospodarstvu pa je bil cel pogrom.

Lahko rečem le, da skupaj z Evropsko centralno banko zelo intenzivno spremljamo poslovanje bank, tako glede upravljanja tveganj, likvidnosti in še posebej kapitala, kar je seveda posledica ne tako davne zgodovinske izkušnje in povsem pred leti vzpostavljenega strožjega bančnega nadzora. Nazadnje smo dali obvezujoča priporočila za zadržanje dobičkov v času pandemije. Če danes primerjamo kapitalsko ustreznost naših bank z evropskimi, ugotovimo, da so na primerljivi ravni, da vse izpolnjujejo ali pa bistveno presegajo minimalne kapitalske zahteve, in mi trenutno ne ukrepamo v smeri ohranjanja kapitala, ker ni razlogov za to. Če razlogi bodo, bomo ukrepali. Smo pa banke tudi v nedavnem letnem pismu pozvali, naj zneske za dividende odmerjajo pazljivo. Tukaj je nujen kompromis z zadovoljstvom lastnikov, saj se ti lahko v primeru nezadovoljstva umaknejo. Torej trenutno z dividendnimi politikami bank nimamo posebnih težav.

Tujci so danes obvladujoči lastniki naših bank. 

Lastništvo našega bančnega sistema se je v zadnjih 20 letih drastično spremenilo. Leta 2005 so imeli tujci v lasti bank približno tretjino, 35 odstotkov, domači zasebni sektor skoraj polovico, 47 odstotkov, država pa 18 odstotkov. Potem se je zgodila sanacija in po njej, v letu 2015, je bila seveda država lastnica dveh tretjin bančnega sistema, tujci so ohranili približno 30 odstotkov in domači zasebni vlagatelji manj kot desetino. Danes je država, podobno kot leta 2005, lastnica približno 18 odstotkov bančnega sektorja, tujci 73 odstotkov, domači zasebni lastniki pa devetih odstotkov.

Ali je to dobro ali ne? Banka Slovenije lahko odgovori z vidika delovanja in nadzora bančnega sistema, ki je po finančni krizi na ravni evrskega sistema poenoten in izjemno zaostren. Vse lastnike bank spremljamo po enakih merilih, vsi z večjimi, kvalificiranimi deleži morajo pri nas skozi enak postopek presoje primernosti. Trenutni lastniki po merilih, ki so za nas odločilna, dobro upravljajo bančni portfelj, pustijo, kot sem že omenil, pomemben del kapitala v našem bančnem okolju, obvladujejo tveganja, naše banke so varne in servisirajo gospodarstvo in gospodinjstva.

Pri izpostavljanju tujcev bi opozoril še na eno dejstvo. Po krizi se je v Evropi na novo vzpostavila celotna struktura bančnega nadzora, spremenila se je tudi percepcija sodelovanja držav, govorimo o »bančni uniji«. Evropska unija je že tako razmeroma majhen igralec v svetovnem kontekstu, z okrog 450 milijoni prebivalcev smo kot celota majhno gospodarstvo v primerjavi s Kitajsko in Indijo, primerljivi z ZDA, in s tega vidika je pomembna enotnost, tudi našega bančnega okolja. Torej da imamo lastnike bank, ki prihajajo iz evropskega okolja, ki jih poznamo, ki jih lahko nadziramo in imamo skupen nadzor nad njimi v okviru Enotnega mehanizma nadzora. To zagotavlja dolgoročno stabilnost bančnega sistema. S tega vidika se mi ne zdi najprimernejši fokus na nacionalnost lastnikov ali na odsotnost domačih subjektov v lastništvu, saj ti včasih nimajo ne kapitala za razvoj bank ne potrebnega specifičnega znanja. O lastništvu države pa bi rekel le, da primerjalne raziskave od drugod in tudi naša domača izkušnja s sanacijo največjih državnih bank kažejo, da država ni najbolj »naraven« lastnik finančnih ustanov.

V zadnjih mesecih je vendar prišlo do neke korekcije, obrestne mere za nova stanovanjska posojila so pod povprečjem evrskega območja, naše banke so rahlo povečale tudi obrestne mere za depozite.

Pri največji banki, NLB, je skoraj polovica lastnikov javnosti neznanih, »skritih« za fiduciarnimi računi na Bank of New York. Vi veste, kdo je za temi računi? So to lastniki, na katere lahko NLB računa v primeru težav, ali »kobilice«, to je tisti, ki iščejo le donose? 

Tak vpis delničarjev, kot je pri NLB, ni zato, ker bi se hotel kdo skrivati, ampak je to standarden ustroj vpisa lastništva v bankah po javni prodaji delnic IPO. Banka Slovenije seveda ima vse zakonske možnosti, da preverja lastnike, morebitne povezane osebe, to je tudi naša obveza, in tudi depozitar Bank of New York, kjer je deponiranih dobrih 45 odstotkov NLB, mora zagotavljati vse podatke na naš poziv. Stvari imamo pod nadzorom, vsi kvalificirani deleži so licencirani.

Ob rekordnih dobičkih naših bank je vendar treba opozoriti, da je tudi analiza Mednarodnega denarnega sklada pokazala, da je Slovenija skoraj bančna davčna oaza. Leta 2022 je bila efektivna davčna stopnja naših bank le 7,6 odstotka, kar je bilo najmanj v EU in globoko pod povprečjem, ki je 23 odstotkov. Leta 2023 je ta stopnja padla celo na 3,4 odstotka: od 1,14 milijarde evrov bruto dobička so naše banke plačale le 38,9 milijona evrov davka. 

Davčne politike ne bi komentiral, saj spada v pristojnost ministrstva za finance. So pa to, kar ste našteli, podatki, navedeni tudi v naših analizah. Dejstvo je, da so banke v Sloveniji lahko prenesle kar nekaj izgub iz preteklih let, jih uporabljale za zniževanje davčne osnove in imele posledično zelo nizke, celo negativne efektivne davčne stopnje.

Je pa pri tem nujno poudariti, da so v tem delu za banke veljala in veljajo ista pravila kot za vsa druga podjetja. Po poplavah avgusta 2022 je tako za vse začasno, to je za obdobje od 2024 do 2028, zvišana stopnja davka na dohodek z 19 na 22 odstotkov, zgolj za banke pa je za to obdobje uveden še dodaten davek na bilančno vsoto. Za vse so se zaostrila tudi pravila glede uveljavljanja preteklih izgub.

No, lani je bila efektivna stopnja bančnega sistema okoli 11 odstotkov, kar je ob 22-stopnji davka še vedno nizko. Iz vrst bančnikov sicer prihaja eden javno najbolj prisotnih in prepoznavnih kritikov sedanje vlade, predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, v središču njegovih kritik pa so ravno »visoki davki«. Kako gledate nanj? 

Ne bi komentiral dejanj konkretnih oseb. Na splošno pa lahko rečem, da imajo vsi, ki upravljajo banke in sedijo v njihovih upravah ali v nadzornih svetih, našo licenco. Zanjo morajo izpolnjevati visoke standarde strokovnosti in tudi osebne integritete, kamor spadata tudi zavedanje in prepoznavanje, kakšno je njihovo mesto v gospodarstvu in javnosti. Predvsem od najvišjih, vodstvenih predstavnikov bank pričakujemo, da se ukvarjajo s svojim poslom, torej z vodenjem banke, upravljanjem tveganj.

Da se vidni predstavniki bank oglašajo na način, kot ste omenili, vzbuja dvom, ali je bil opravljen skrben razmislek, s čim naj se bankirji ukvarjajo in kaj mora biti njihov fokus. Pri tem nimam v mislih omejevanja aktivnega državljanstva. Ti posamezniki se morajo zavedati, da niso zgolj državljani, ampak nastopajo tudi z vodstvene funkcije v bankah, in svetoval bi jim oziroma bi od njih pričakoval, da se s svojega položaja ukvarjajo s tem, kar se po zakonu pričakuje od člana uprave.

Omenili ste že vloge prebivalstva, ki so glavni vir financiranja bank in stalno rastejo, zdaj so že pri rekordnih 30 milijardah evrov. Čigave pa so te milijarde? Kako so razporejene med prebivalstvom? 

V Banki Slovenije imamo kot nadzornik bank zelo podrobne podatke o tem, komu banke dajejo posojila, ker moramo biti prepričani, da so ta posojila varna.

Pri depozitih ne zbiramo enako podrobnih podatkov, torej mi ne vemo, če karikiram, ali ima Janez Novak iz Prekmurja takšen in takšen depozit. Z vidika naših nalog, torej potencialnega reševanja bank in vlog, je pomembna struktura deponentov po posameznih bankah, torej koliko je v vsaki banki deponentov, ki imajo več kot sto tisoč evrov vlog, in koliko jih ima manj kot sto tisoč. Država namreč jamči za vse vloge do sto tisoč evrov in bi jih povrnila, če bi prišlo do težav.

Deponentov, ki imajo v posamični banki več kot sto tisoč evrov depozitov, je po številu izjemno malo, približno 1,7 odstotka oziroma približno 39 tisoč. Ta peščica pa ima skupaj razmeroma velik obseg depozitov, torej približno eno četrtino vseh depozitov ali 6,9 milijarde evrov.

Kar 98,3 odstotka vseh deponentov, kar je približno 2,3 milijona deponentov, je tistih, ki imajo depozite pod sto tisoč evrov, znotraj njih pa je dobre tri četrtine vseh deponentov, ki imajo depozite v vrednosti do deset tisoč evrov. To znaša v skupni vrednosti približno 3,3 milijarde evrov. Predvsem so to vloge na vpogled, torej denar, ki leži in je pravzaprav neobrestovan.

Ti podatki skupaj kažejo, da so depoziti v naših bankah zelo diverzificirani, kar je dobro za bančni sistem in kar kaže tudi na zaupanje vanj.

Za to ogromno rast depozitov gospodinjstev, ki so se zgolj od konca leta 2020 povečali za skoraj sedem milijard evrov, je verjetno več vzrokov, tudi slabe izkušnje z delnicami. 

Slovenska gospodinjstva so naložbeno konservativna. Percepcija večine gospodinjstev glede varčevanja je, da obstajata dve alternativi: ali da svoj denar pustijo na bančnih računih kot vpogledne vloge, kjer je obrestna mera izjemno nizka, pravzaprav nič, ali pa denar investirajo v edino premoženje, ki mu zaupajo, to je v nepremičnine. To zatečeno stanje pri nas zagotovo ima zgodovinski kontekst, v 90. letih smo bili zaradi načina privatizacije vsi delničarji in kar nekaj ljudi se je že takrat opeklo z naložbenimi izbirami. Ravno po privatizaciji druge največje banke, NKBM, kjer je sodelovalo mnogo ljudi, smo padli v finančno krizo 2013/14, kjer je prišlo do izbrisa in potem precejšnje izgube finančnih inštrumentov. Zato torej ni čudno, da prebivalci pri nas raje kot v vrednostne papirje vlagajo v »opeke«. Zaupanje v finančni sistem se zelo hitro poruši, ponovna zgraditev zaupanja pa je izjemno počasna in mora biti sistemska. Graditi je treba na finančnem opismenjevanju, zlasti mladih. Temu tudi Banka Slovenije namenja posebno pozornost. Izvajamo na primer program Bodi FIN s finančnim ministrstvom, ki je namenjen učencem od 4. do 9. razreda in kjer mladi skozi različne dejavnosti razmišljajo o finančnih temah, povezanih tudi z digitalno varnostjo.

Spremljate tudi cene nepremičnin. Leta 2015 je bila povprečna cena kvadratnega metra rabljenega stanovanja v Ljubljani 2040 evrov, kar je bilo takrat dve neto plači, zdaj je pri 5000 evrih, kar je tri neto plače. 

Tu bi izpostavil naslednje dejstvo. Leta 2015 so bile cene nepremičnin tako rekoč na dnu cenovnega cikla na nepremičninskem trgu. Le nekaj let pred tem so bile cene konkretneje višje, cena kvadratnega metra pa prav tako okoli trikratnika takratne neto plače. Cene spremljamo z različnimi kazalniki, in zadnja analiza iz oktobra lani kaže, da se je izrazita precenjenost na trgu, ki smo jo spremljali več let, v prvi polovici 2025 nekoliko umirila. So pa nepremičnine na podlagi relativnih primerjav, ki jih imamo, še vedno precenjene.

Prisotna ostajajo dolgoročna tveganja: ponudba stanovanj je omejena, gradnjo novih stanovanj otežujejo visoki gradbeni stroški ter pomanjkanje delavcev in ustreznih zemljišč. Ob vsem pa vendar opozarjam, da je bila lani rast stanovanjskih posojil v Sloveniji med najvišjimi v EU.

Ob aktualnih razkritjih, povezanih z dejavnostmi izraelskega podjetja Black Cube v Sloveniji, prihaja spet v ospredje odvisnost naših temeljnih institucij od izraelske tehnologije. Po nekaterih informacijah imate tudi v Banki Slovenije izraelsko tehnologijo. 

Kot centralna banka se zelo zavedamo tega, da morajo biti vsi naši sistemi robustni. Imamo zelo stroga pravila pri upravljanju tveganj informacijske varnosti in rezervnih lokacij. Hkrati pa smo zavezani sistemu javnega naročanja, delujemo torej na odprtem trgu. Nimam podatka trenutno, s katerim bi lahko potrdil ali ovrgel to vaše vprašanje, zdaj stvari analiziramo v luči zadnjega dogajanja.

Deponentov, ki imajo v posamični banki več kot sto tisoč evrov depozitov, je približno 39 tisoč. Ta peščica pa ima skupaj približno eno četrtino vseh depozitov ali 6,9 milijarde evrov.

Za konec še vprašanje, ali je Banka Slovenije morala tudi lani sproščati rezervacije, da ni izkazala izgube, in kolikšna so tveganja za državni proračun. 

Ne morem še dati podatkov za lani, lahko pa rečem, da se leta, ki so bila razmeroma neugodna z vidika našega poslovanja, predvidoma končujejo, vendar bo to odvisno tudi od prihodnje ravni ključnih obrestnih mer ECB. Bojazen, da bi moral državni proračun financirati Banko Slovenije, je povsem odveč.

Hranite tudi naše zlate rezerve. Koliko ton zlata imamo? 

Drži, to in ostalo finančno premoženje je skupno in ga upravljamo zelo konservativno in kompleksno. Količine zlata smo lani celo rahlo povečali za 1,05 tone. Tako imamo v svojih denarnih rezervah 4,22 tone zlata v trenutni vrednosti dobrih 500 milijonov evrov.