Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Petrol proti državi

Kriza oskrbe z naftnimi derivati na bencinskih servisih se po spektakularnih državnozborskih volitvah konec marca 2026 delno umirja. Politični spor med vlado in Petrolom pa se nadaljuje. Krivda za nastali kaos se zdi lepo porazdeljena. Naftno krizo in visoka tveganja povzroča katastrofalna vojna v Perzijskem zalivu, njeni ponudbeni šoki višajo cene in ogrožajo oskrbo. Golobova vlada je na drugi strani s svojo politiko cen zanetila izhodiščni tržni požar in hkrati zamudila s pravočasnimi kriznimi protiukrepi. Petrol kot osrednji dobavitelj derivatov pa je odgovoren za ustrezno ponudbo na bencinskih servisih (BS). V tej mešanici zablod in manipulacij enih in drugih je merjenje moči političnih in poslovnih interesov najslabša možna alternativa. Sedanja naftna kriza in geostrateški položaj v svetu ne dopuščata praznega teka, še manj abotnega petelinjenja domačih odločevalcev. Imamo naftno krizo in nimamo polnokrvne vlade, smo sredi usodnih energetskih odločitev in ostajamo brez odgovornih presoj podjetij. Ekonomska logika razmer je neusmiljena, politične posledice pa tudi. Politizacija poslovnih odločitev Petrola in napačne ekonomske politike vlade so tokrat lahko usodnejše kot doslej. Toda pojdimo po vrsti.

Vojna v Perzijskem zalivu ne poteka po pričakovanjih ZDA in Izraela. Iranski klerikalni politični režim je obstal in bolj združil kot razdružil Irance. Vojne razmere so se razširile na zalivske države, blokada Hormuške ožine je za slabo petino zmanjšala globalno ponudbo nafte in plina. Pred nami je kriza globalnih razsežnosti, večja in nevarnejša od onih v letih 1973 in 1979. Na to je prva opozorila Mednarodna agencija za energijo (IEA), sedaj to spoznavajo celo v Bruslju. Ekonomska kvadratura kroga posledic je predvidljiva: inflacija in recesija, fiskalna kriza in dolžniška država. Čakata nas pričakovani zlom energetskega trga in dramatičen pok finančnega trga. Zanašanje na hitro končanje vojne je politična iluzija EU in ekonomska utvara ZDA. Geostrateška igra je večplastna. ZDA z obvladovanjem Irana želijo prizadeti predvsem Kitajsko, toda posredno koristijo Rusiji, energetsko ogrožajo EU in hkrati povzdigujejo Izrael. Zahodno zavezništvo (Nato) znova razpada, stopnjevanje vojne v Perzijskem zalivu se spreminja v ameriški Vietnam 21. stoletja. Skupni krizni menedžment EU ni več ekonomska dilema, temveč politična nuja.

Slovenija v vrtinec začetka nove energetske in ekonomsko finančne krize vstopa sredi lastne politične krize. Sedanji povolilni krizni energetski menedžment Golobove vlade je del testiranja nove koalicije in del reševanja države. Nabor ukrepov iz energetske krize leta 2022 bodo reaktivirali, od regulacije cen do subvencioniranja gospodinjstev in gospodarstva. Problem obvladovanja naftnega biznisa je hkratno zagotavljanje stabilne oskrbe in obvladovanje cen. Tržni položaj trgovcev je klasični oligopol, zato je tržna regulacija ekonomsko upravičena, v krizah pa nujna. Toda kakšna? Razbitje Petrola na več družb je nesmiselna zaradi ekonomije obsega, ohranitev državne lastnine nasprotuje želeni privatizaciji, ostane zgolj regulacija cen. Zakon o nadzoru cen in vzpostavitev modela cen (1999/2000) je administrativni nadzor razumel kot postopni prehod k normalni liberalizaciji cen. Problem te regulacije cen pa so prenizka marža trgovcev in neustrezne vladne napovedi cen ob kriznih dogodkih. Prvo je sprožilo domala tridesetletno nezadovoljstvo Petrola, drugo vedno znova ustvarja tržno paniko. To je temeljni vzrok tudi zadnjega predvolilnega kaosa BS. Podražitev nikoli ne napovedujemo, to je abecednik politike cen in pika. Hkrati bi morali že zdavnaj uveljaviti dvojni režim, liberalizacijo cen na avtocestah in regulacijo zunaj njih. Skratka, prgišče ekonomske logike bi rešilo polovico problemov.

Regulacija cen je mati spora med Petrolom in državo. Rešitev pa je preprosta, višje dovoljene marže, delna deregulacija cen in odprava napovedi podražitev. Torej je spor rešljiv in zakaj ne deluje? Očitno med zasebnimi in državnimi lastniki Petrola ni potrebnega poslovnega zaupanja in zato tudi njune skupne družbene odgovornosti. Država lastniško ne obvladuje Petrola, izgubila je to politično bitko, nima potrebne upravljavske avtoritete. Spori se v Golobovem mandatu zgolj stopnjujejo (tožba Petrola, grožnje z zapiranjem podeželskih bencinskih servisov, zapleti z dobavo goriv …). Nedvomno je kaos na bencinskih servisih v zadnjem tednu volitev postal prvovrstna predvolilna politična tema in je imela negativen politični učinek za vlado. Petrol je nedvomno odgovoren za logistiko, tudi nekatere druge prodajne poteze so bile čudaške in lahko imajo tudi politično obeležje. Toda oškodovanje in odgovornost bo treba šele dokazati. In to ne bo ravno preprosto, še manj odrešilno.

Bitke med korporacijami in državo so stara mantra. Med 100 največjimi subjekti sveta v primerljivih prihodkih je 71 korporacij in le 29 držav (2024). Korporativne mreže in ne države danes obvladujejo svet. Zato je bitka med Petrolom in državo težja, kot mislimo. Navidezno bi jo razrešilo podržavljanje družbe, toda katera vlada bi to storila, če bi politična škoda daleč presegla ekonomske koristi? Ta kriza prinaša priložnost za zgladitev rešljivih sporov in odpravo obvladljivih neumnosti. Ponavljanje starih napak lahko sedanjo farso spremeni v tragedijo. Heineju in Marxu navkljub.