Kultura / Telo kot odpor

Črno-bela fotografija umetnice, ki sproščeno sedi na beli klopi s soncem obsijanega balkona in bere knjigo, v desnici pa drži prižgano cigareto. Na okenski polici počiva steklen kozarec, ob klopi na tleh steklenica viskija. Gre za eno izmed štirih fotografij danes kultne akcije Trikotnik (Trokut), ki jo je maja 1979 izvedla hrvaška umetnica Sanja Iveković (1949). Med Titovim obiskom Zagreba, ko so bili prebivalci pozvani, da predsednika pričakajo na ulicah, se je sama zadrževala na balkonu svojega stanovanja in zleknjena na klop brala knjigo, srkala viski in kadila. Nato pa je z gestami začela oponašati samozadovoljevanje, s čimer je namerno izzivala pozornost varnostnega osebja na bližnjih strehah. Domnevala je namreč, da je opazovana in da njeno dejanje ne bo ostalo brez posledic. In domnevala je pravilno.

Kmalu naj bi na njen domofon pozvonil policist in zaukazal, naj se z njenega balkona nemudoma odstranijo vse osebe in predmeti. Sanja Iveković je s tem 18-minutnim performansom, zabeleženim s fotografijami, preobrnila običajno razmerje med opazovalcem in opazovano: namesto pasivnega objekta nadzora je sama postala aktivna akterka, ki je izzvala in razkrila mehanizme oblasti. S premišljenim in namerno provokativnim vedenjem je pokazala, kako hitro in intenzivno se sistem odzove že na navidez banalna odstopanja – na žensko, ki ignorira politično avtoriteto, bere, pije alkohol in svobodno ravna s svojim telesom. Njeno dejanje je bilo provokativno tudi zato, ker je razkrilo drugačno podobo zasebnega prostora: ne kot prostora skrbi za druge in gospodinjskega dela, temveč kot prostora osebne svobode, raziskovanja lastne seksualnosti in prehajanja meje med zasebnim in javnim.

Ali pa mreža dvanajstih črno-belih fotografij hrvaške umetnice Vlaste Delimar (1956) z naslovom Vizualni orgazem iz leta 1981, na katerih vidimo zgolj izrez umetničine glave na beli blazini, na njenem obrazu pa so vidne grimase užitka med samozadovoljevanjem. Mrežne črte so izdelane iz nežne modre vezenine, njene ustnice pa so obarvane z rdečkasto barvo, kar bi lahko namigovalo na barve jugoslovanske trobojnice. Umetnica, ki se sicer nikoli ni opredelila kot feministka – pravzaprav je to oznako zavračala, njena dela pa so zaradi opevanja ljubezni do moških pogosto razglašali za mizogina –, je z Vizualnim orgazmom neposredno in radikalno izrazila zahtevo po (ženski) pravici do seksualnega užitka; pravzaprav si je to pravico vzela. Zato se njeno delo vsekakor lahko bere kot feministično.

Umetnice so uporabljale lastno telo, seksualnost, javno podobo in medijsko reprezentacijo kot sredstva politične artikulacije.

O tem med drugim v svojem odmevnem knjižnem prvencu »I am Jugoslovanka!« s podnaslovom Feministične performativne politike v jugoslovanskem socializmu in po njem (v izvirniku »I am Jugoslovenka!«: Feminist Performance Politics during and after Yugoslav Socialism) piše ameriška umetnostna zgodovinarka jugoslovanskih korenin Jasmina Tumbas. Delo je leta 2022 izdala pri založbi Manchester University Press in zanj prejela ugledno nagrado Barbare Jelavich za izvirne južnoevropske študije. Lani smo dobili še slovenski prevod izpod rok Aleksandre Rekar, ki ga je izdala Knjižnica MGL. Knjiga »I am Jugoslovanka!« obravnava številne bolj ali manj priznane umetnice, ki so začele svoje umetniške poti in se formirale v nekdanji skupni državi, pa tudi različne umetniške skupine, društva in pobude. Gre za izjemne, radikalne, pogumne, pionirske umetnice, kot so poleg zgoraj omenjenih denimo še Marina Abramović, Katalin Ladik, Eda Čufer, Lepa Brena, Esma Redžepova, Marina Gržinić, Zemira Alajbegović (danes Zemira A. Pečovnik), Anja Rupel in številne druge.

Kaj imajo skupnega, se morda vprašate? Jasmina Tumbas v svojem delu razvije tezo, da prav te umetnice – kljub medsebojnim razlikam v mediju, estetiki in držah – povezuje specifična oblika feminističnega performativnega delovanja, ki je vzniknila znotraj jugoslovanskega socializma in se nadalje preoblikovala v postsocialističnem kontekstu. Po njenem mnenju ne gre za enotno gibanje ali jasno definirano feministično šolo, temveč za razpršeno, a vztrajno prakso, v kateri umetnice uporabljajo lastno telo, seksualnost, javno podobo in medijsko reprezentacijo kot sredstva politične artikulacije. Predvsem pa njihova dela razkrivajo protislovja jugoslovanskega sistema.

Ženske so bile v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, torej v obdobju med letoma 1945 in 1991, deležne več zakonskih pravic, družbene mobilnosti in dostopa do izobraževanja kot v katerikoli drugi vzhodnoevropski in nekaterih zahodnih državah. Lezbična spolnost je bila dekriminalizirana že leta 1951 in leta 1977 homoseksualnost nasploh. Splav je bil legaliziran leta 1952, kasneje, leta 1974, pa je bila pravica do splava zapisana še v jugoslovansko ustavo (in leta 1991 v ustavo samostojne Slovenije). Plačani porodniški dopust in pravica do ločitve sta bila družbeno in pravno sprejeta v petdesetih letih 20. stoletja.

Gre torej za na eni strani izredno progresivne, celo emancipatorne zakonodaje in pravice, ki dandanes, s krepitvijo radikalno desnih gibanj in poudarjanjem tradicionalnih vrednot, še zdaleč niso več samoumevne. Po drugi strani pa so kljub tem formalnim pravicam v družbi vztrajali trdovratni patriarhalni vzorci, ki so omejevali dejansko uresničevanje te enakosti. Ženske so bile še vedno pogosto razumljene predvsem skozi svojo vlogo v zasebni sferi – kot matere, žene in skrbnice, njihove poklicne ambicije, izražanje seksualnosti in javna podoba pa so bili izpostavljeni družbenemu nadzoru in moralnim pričakovanjem.

»To je bil sporen odnos, ki je obsegal globoko politično istovetenje z jugoslovanskimi načeli socialistične osvoboditve, skupaj z enako globokim nezaupanjem do patriarhalnih ideologij, ki so oblikovale in omejevale ženske izkušnje v Jugoslaviji,« piše Jasmina Tumbas. Prav to neskladje je ustvarjalo napet prostor in rodovitno prst, v kateri so te umetnice prepoznavale možnosti za kritiko, intervencijo in odpor. Z razkrivanjem teh nevidnih, a vztrajnih oblik patriarhata so pokazale, da pravna enakost sama po sebi še ne pomeni tudi družbene emancipacije. Zlasti feministični performansi v jugoslovanskem prostoru so bili del širšega kulturnega fenomena, v katerem so umetnice uporabljale lastno telo kot orodje kritike in kjer ženske niso bile predstavljene kot pasivni objekti, temveč kot aktivni subjekti, ki raziskujejo svojo seksualnost, identiteto in družbeni položaj.

Jasmina Tumbas svoje delo razčleni na pet poglavij, v katerih med drugim obravnava fenomen performerke Marine Abramović ter glasbenih ikon Lepe Brene in Esme Redžepove kot odraza jugoslovanske večkulturne krajine. Obravnava kvirovsko jugoslovansko identiteto in upor, ki je vzbrstel zlasti na ljubljanski alternativni sceni. Obravnava celo poskus feminističnega branja kolektiva Neue Slowenische Kunst (NSK) z Edo Čufer kot edino žensko umetnico v prevladujoče moškem kolektivu. V tem smislu knjiga razpre izjemno raznolik spekter umetniških praks – od radikalnih performansov in vizualne umetnosti do popularne kulture in subkulturnih gibanj. Prav ta raznolikost pa je ključna: kaže, da feministični upor v jugoslovanskem prostoru ni imel enotne oblike, temveč se je vzpostavljal skozi številne, pogosto protislovne geste, estetike in strategije, ki jih povezuje skupna težnja po razkrivanju razmerij moči.

Izročilo feminističnega upora v jugoslovanskem prostoru je še vedno zelo živo. Pomembno vlogo je odigralo pri rušenju enostranskarskega sistema in prizadevanjih za prehod v demokracijo konec osemdesetih let. Po razpadu Jugoslavije pa je ostalo med ključnimi pri prizadevanjih, da bi živeli v karseda vključujoči in strpni družbi. Sledi njegovega izročila v slovenskem prostoru danes zasledimo v protestnem gibanju, ki se bori proti genocidu nad palestinskim ljudstvom ali za čisto okolje, najvidneje pa v evropski državljanski pobudi My Voice My Choice, ki je iz male Ljubljane eksplodirala v največje evropsko feministično gibanje in dosegla priznanje evropske komisije, da bo ta vendarle omogočila in financirala dostop do varnega splava vsem svojim prebivalkam.

Izročilo jugoslovanskega feminističnega upora naprej živi tudi v umetnosti, v delih umetnic in umetnikov mlajših generacij. Med slovenskimi knjiga »I am Jugoslovanka!« denimo posebej izpostavi letošnjo nagrajenko Prešernovega sklada, vizualno umetnico Jasmino Cibic. V času, ko poskušajo populistični in avtokratski voditelji v spregi s skrajno desnico dosežke feminističnih bojev po Evropi in svetu zrušiti ter nam kot rešitev ponujajo stare, preživete hierarhije v novih preoblekah, pa je tudi pogled nazaj pomemben. Dela umetnic iz časa že davno razpadle države so danes predvsem opomnik, da je vedno znova orodje odpora lahko tudi – telo.

Knjiga:
Jasmina Tumbas: »I am Jugoslovanka!«
Prevod: Aleksandra Rekar
Založba: Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 2025
Cena: 26 evrov