Kultura / Pogreb v Berlinu

Velika Britanija na začetku leta 1941 brezpogojno kapitulira in položi orožje, tako da jo okupira Hitlerjeva vojska. Kralja zaprejo v Stolp, kraljica Elizabeta in obe princesi, Elizabeta in Margareta, zbežijo na Novo Zelandijo, v palačo Whitehall se instalirajo Kriminalpolizei, Ordnungspolizei, Sicherheitsdienst, Gestapo in SS, premiera Winstona Churchilla pa obsodijo na smrt in ustrelijo. Pred eksekucijo, ki jo v Berlinu izvrši Luftwaffejev strelski vod, dvigne kazalec in sredinec – V(ictory). Prevezo čez oči junaško zavrne.

Nova britanska vlada je marionetna, kvizlinška. V šolah otroke učijo, da so bili Churchill in britanski vojaki vojni zločinci, Britance pa v Nemčijo pošiljajo kot ceneno, napol suženjsko delovno silo – v zameno za vojne ujetnike. Hitler je živ, a ga ni na spregled, ker se šušlja, da antinacistični del nemške vojske nanj pripravlja atentat. London je poln nadzornih točk in bordelov, na črni borzi pa lahko kupiš moške, ženske, otroke, heroin, lažne dokumente in avtomatske pištole.

Toda Amerika ne teži – Roosevelt v vojno ni vstopil, ampak je z nacisti raje sklenil pakt o nevtralnosti in nenapadanju. Ameriški veleposlanik v Britaniji je Joseph Kennedy, med New Yorkom in Londonom pa so odprli redno letalsko progo – na Lufthansinem promocijskem poletu sta bila tudi Goebbels in Göring. Med Londonom in Berlinom so kar trije poleti na dan. Nacistični veljaki pač hodijo v London na šoping – in turistične ture.

Nacisti imajo pakt o prijateljstvu in sodelovanju sklenjen tudi s Sovjetsko zvezo – in v Londonu ravno prirejajo veliko vojaško parado. SS in Rdeča armada marširata kot eden, nacistične in komunistične zastave plapolajo v vetru, posmrtne ostanke Karla Marxa, pokopanega na londonskem pokopališču Highgate, pa z vsem pompom – v prisotnosti von Ribbentropa, Goebbelsa in Molotova – izkopljejo, da bi jih prepeljali na moskovski Rdeči trg, v Leninov mavzolej, toda ko se pogrebci stegnejo v Marxov grob, raznese peklenski stroj, ki ga je podtaknilo odporniško gibanje.

Marx postumno eksplodira! Nekateri umrejo, drugim pa pričeske zapackajo njegovi posmrtni ostanki. Marx jim je prdnil v obraz.

Deightonovi romani so vohunske biblije. V njih dobite vse odgovore. Ves realizem hladne vojne – zlate dobe vohunske proze.

»Mi Angleži novih idej ne sprejemamo ravno hitro,« pravi nekdo, toda nacizem sprejmejo neverjetno hitro. Prilagodijo se. Takoj. Oči imajo »napol zaprte«, pravi nekdo. Okupacija je v življenje Britancev vnesla »novo neformalno vzdušje«, kot pišejo časopisi, še bolj pa vse fascinirajo odločnost, organiziranost in zmagovalna mentaliteta novih gospodarjev. Življenje se vrne v ustaljene tirnice, četudi nacisti britanske antikvitete, umetnine in drugo bogastvo pospešeno selijo iz države.

Obnemoglega, invalidnega kralja na koncu rešijo in mu omogočijo, da »junaško« in »častno« pade, s čimer prebudi ljudstvo, toda rdeča nit romana je preiskava umora britanskega fizika, za katerega se izkaže, da je bil povezan z velikima zgodbama – s poskusom rešitve kralja in načrti za atomsko bombo. Kupčija je preprosta: Američani naj dajo kralju azil, v zameno pa bodo dobili načrt za atomsko bombo, tako da bodo lahko varno vstopili v vojno.

Še dobro, da nacisti okupirajo Britanijo – sicer Američani ne bi prišli do atomske bombe. In če ne bi prišli do atomske bombe, ne bi vstopili v vojno. Če pa ne bi vstopili v vojno, bi svet še vedno živel pod nacisti. Ergo: bolje, da so nacisti okupirali Britanijo, kot da je ne bi. Zgodovina nastaja na ciničen, perverzen in nihilističen način.

Tako se odvrti kontrazgodovinski roman SS VB (SS-GB), ki ga je leta 1978 objavil Len Deighton, avtor številnih briljantnih, danes kultnih vohunskih romanov, v katerih je zgodovina nastajala na ciničen, perverzen in nihilističen način. Ian Fleming, avtor Jamesa Bonda, je na začetku šestdesetih let ravno dobro postal novi kralj vohunskega romana, ko sta se nenadoma pojavila dva velika izzivalca, Deighton in John le Carré, ki sta vohunski roman vrnila v objem realizma. Le Carré, agent britanske tajne službe MI5, je v prvih treh romanih – Telefonskem klicu za mrtveca (Call for the Dead, 1961), Kakovostnem umoru (A Murder of Quality, 1962) in Vohunu, ki je prišel s hladnega (The Spy Who Came in from the Cold, 1963) – lansiral svojega Antibonda, Georgea Smileyja, »čokatega, zajetnega in mirnega« agenta »Cirkusa« (MI6). Smiley, redkobesedni, nevsiljivi, stoični, intelektualistični, aseksualni spy-catcher, je bolj enigmatik kot tajni agent, bolj borgesovski zbiralec neuporabnih podatkov kot akcijski junak, bolj cinik kot dedič Imperija, bolj minimalist kot vampir, bolj birokrat kot pustolovec. Ko pošilja svoje operativce v Pariz, »varne hiše« in arhive »Cirkusa«, izgleda kot šahist, ki potegne poteze in potem čaka, da se bo igra odigrala sama. Diskretno, zadržano in asketsko. Zato se mu nikamor ne mudi – igro bi lahko igral še tisoč let. Ne, z rešitvijo Zahoda se nič ne mudi. Če bi vprašali Smileyja, bi itak rekel, da rešitve sploh ni vreden.

Brezimni levičar

Tudi Deighton, ki je umrl 15. marca, je v prvih romanih – Dosjeju Ipcress (The Ipcress File, 1962), Konju pod vodo (Horse Under Water, 1963), Pogrebu v Berlinu (Funeral in Berlin, 1964) in Možganih za milijardo dolarjev (The Billion Dollar Brain, 1966) – lansiral svojega Antibonda, toda ta agent britanske tajne službe WOOC(P), nekdanji vojaški obveščevalec, je bil brez imena, popolna nula, »0«. Že to, da je neimenovan in da nikoli ne izvemo, kaj pomeni kratica WOOC(P), pove vse o apatiji, mizantropiji in sociopatiji, ki prežemajo svet tajne diplomacije. »Ko se politiki navsezgodaj zbujajo v znoju in krikih, sanjajo o vohunih,« slišimo v Pogrebu v Berlinu. Deighton, ki je hotel, da bi bili njegovi romani »raztrgani in neurejeni, kot je življenje« (in da bi »karakterizacija in dialogi nadzorovali enigmo in ne obratno«), in ki je serijsko zavračal literarne nagrade, ni puščal nobenega dvoma: v času hladne vojne so bili vohuni motor zgodovine, »nezavedno« politike, njeni tajni eksekutorji, njeni mistiki, njeni svečeniki, njeni mučeniki.

Neimenovani protagonist je – v nasprotju z Bondom – proletarskega rodu, produkt javnih šol, z močno dioptrijo, odličen in strasten kuhar, z nenehno skrbjo za stroške, načitan (Kierkegaard, Brecht ipd.), večni narednik (nikoli ne napreduje), brez glamurja, dizajnerskih oblek, gadgetov in melanholije, simptom zatona britanskega imperija. Jezni mladenič. »Sem zvit, zoprn, sumničav in razdražljiv.« Brezimni levičar. Na desno gleda z resentimentom. Najnovejši »novi moški«. Skuliran, neposlušen, antijunaški, ciničen, ironičen in lakoničen – kot Philip Marlowe. Včasih – recimo v Možganih za milijardo dolarjev – si celo domišlja, da izgleda kot Humphrey Bogart (le da je ta imel »tudi lasni vložek, pol milijona dolarjev na leto in kaskaderje za težke prizore«), včasih pa deluje kot Sokrat, izumitelj wisecrackinga in dialektike. Misli v protislovjih in paradoksih, cinik brez iluzij o vohunstvu, politiki in patriotizmu, obdan z dvojnimi in trojnimi agenti, »krti«, hladnimi conami (Berlin ipd.), zarotniškimi birokracijami, strašnimi moralnimi kompromisi, dvoličnimi kolegi in skorumpiranimi delodajalci, ki so ga pripravljeni že ob prvi priložnosti žrtvovati. Za patriotizem, šovinizem in nacionalizem se ne meni. Ravno nasprotno: to, kar počne, se mu ne zdi moralno vzvišeno, kaj šele romantično ali viteško. V tem, kar počne, vidi le to, kar počne tudi druga, komunistična stran. Ne, nič spektakularnega ni v tem, kar počne – njegovo preživetje ni odvisno od borilnih veščin, temveč od podatkov, tako izgleda kot izvirni algoritem zgodovine, te zbirke laži, o katerih pa obstaja konsenz.

A itak je povsem vseeno, kako mu je ime – vohunska identiteta je pač nestabilna, fluidna, prekarna, porozna. Protagonist Dosjeja Ipcress pravi: »Zaslišal sem glas, ki je poklical ’Živjo, Harry’. Ni mi ime Harry, toda v tem poslu si je težko zapomniti, kako ti je ime.« Vse je le šarada. Vohuni živijo v vzporednem svetu. V ekranizacijah romanov Pogreb v Berlinu, Dosje Ipcress in Možgani za milijardo dolarjev, ki jih je produciral Harry Saltzman, koproducent filmskih bondiad, ga je igral Michael Caine, dobil pa je tudi ime – Harry Palmer. Izgledal je kot proletarec na službenem potovanju. Kot izgubljenec, ki skuša s špeganjem v socializem ugotoviti, za kaj gre v kapitalizmu. Kot ground zero razredne zavesti, tako tajne, mistične in skrivnostne, da ne izvemo niti njenega imena. Kot hladnovojni šahist, ki mora vedno misliti nekaj potez vnaprej, zato stalno živi v prihodnosti, ki nikoli ne pride. Konci niso katarzični.

V nasprotju z le Carréjem in Flemingom nikoli ni delal za kako britansko tajno službo, toda njegovi romani o vohunih se berejo kot romani, ki so jih napisali vohuni.

Neimenovani protagonist Deightonovih romanov se skuša tako kot George Smiley dokopati do skrivnosti, do skrivne, tajne vednosti, do spoznanja – ja, vohuni so bili izvirni filozofi hladne vojne, misleci atomske dobe. Neimenovani mora izvedeti, kaj ve druga stran, a ta ne sme izvedeti, da neimenovani to ve. Če izve, da ve, je izgubljen. Še huje: če ne ve, da ve, da ve, potem je vohunsko mrtev – nič ne more. Igro vodi druga stran. Od vohuna, ki se zaveda ničevosti svojega početja, je bolj patetičen le še vohun, ki se tega ne zaveda.

Len Deighton – sin šoferja in kuharice pri neki plemiški družini (rodil se je leta 1929), nekdanji letalski stevard (British Overseas Airway) in ilustrator (izdelal je naslovnico britanske izdaje Kerouacovega romana Na cesti), tudi avtor dveh kuharskih knjig (Action Cook Book, 1965; Où Est Le Garlic?, 1965) pa knjig o vinih, vodnikov po »swinging« Londonu in vojnih romanov, poet hladne vojne in genij Berlinskega zidu, ki je trdil, da ni prebral »niti ene knjige o Jamesu Bondu«, a je kariero leta 2012 vendarle končal z e-knjigo o tem, kako so ekranizirali knjige o Jamesu Bondu (James Bond: My Long and Eventual Search for His Father) – ni v nasprotju z le Carréjem in Flemingom nikoli delal za kako britansko tajno službo, toda njegovi romani o vohunih se berejo kot romani, ki so jih napisali vohuni. Kot da je pobiral iz prve roke – a je kot otrok med vojno videl le, kako je britanska varnostna služba zaradi vohunjenja aretirala njihovo antisemitsko, pronacistično sosedo. Če hočete izvedeti, kakšni so bili klasični vohuni, kaj so počeli in kako so to počeli, potem vam ni treba daleč – Deightonovi romani so vohunske biblije. Tu dobite vse odgovore. Ves realizem hladne vojne – zlate dobe vohunske proze. Kot je rekel Deighton: »Pa kaj so mislili, da bom pisal zgodbe, ki jim ne bo nihče verjel?«

V njegovih špijonadah – vrhunskih študijah eksistencialne napetosti simuliranih identitet, zastrte negotovosti, zatrtih čustev, zahodne paranoje, trepeta moralne treme in nelagodja v kulturi – se nikoli ne ve, kdo je kdo in na čigavi strani je. »Vohuni so vseh oblik in velikosti. Nekateri čakajo na socializem, nekateri sovražijo starše, nekateri so jezni, ker jih je oropala banka. Nekateri pa hočejo preprosto več denarja,« slišimo v Mehiškem nizu (Mexico Set, 1984). Vsi le igrajo, taktizirajo, manevrirajo in manipulirajo. Ko se polkovnik Stok v Pogrebu v Berlinu hvali, da je odličen šahist, mu neimenovani odvrne: »Ja, ampak raje imam igre, kjer je možnost goljufanja večja.« Vohunstvo je takšna igra. Vsak je lahko izdajalec. Koalicije ne trajajo. Dvojni, trojni blefi so le uvod v geopolitični mindfuck. »V tem poslu ni pametno imeti preveč bližnjih prijateljev,« dahne neimenovani, ki na koncu Dosjeja Ipcress ugotovi, da je šef obveščevalne službe, za katero dela, v resnici sovjetski agent.

Ne živiš, ampak tiktakaš!

Ne da ga to šokira. Navsezadnje, že SS VB je pokazal, da so Britanci zelo kolaborantski – v Konju pod morjem pa v podmornici, potopljeni med drugo svetovno vojno, poleg heroina (»horse«) najdejo tudi seznam uglednih in vplivnih Britancev, ki bi bili voljni kolaborirati z nacisti. In seznam ni ravno kratek. Ko britanski tajni agent v Včerajšnjem vohunu (Yesterday’s Spy, 1975) preiskuje lojalnost zelo uspešnega poslovneža, svojega nekdanjega bojnega tovariša, osumljenega, da Arabcem prodaja orožje, se zdi, da preiskuje svojo lastno lojalnost domovini, svoje lastne dvome, svojo lastno negotovost.

Neimenovani pa v Dosjeju Ipcress ugotovi še nekaj: da obveščevalec, ki mu je skušal prodati tajno informacijo, ni sovjetski agent – le preizkušal ga je. Le preizkušal je njegovo lojalnost. Tajni agenti so stalno na preizkušnji, nenehno so na avdiciji. Nenehno visijo. Nikoli niso varni. Vedno so v nevarnosti. Nikoli ne vedo, ali še obstajajo. Nikoli ne vedo, kdo so. Nikomur ne morejo zaupati. Nenehno delajo – nikoli se ne ustavijo, nenehno so prižgani, vedno so na voljo, nikoli ne spijo, živijo, kot bi jih tlačila mora in mučila večna kriza srednjih let, počutijo se kot begunci, kot učinki gesel, kot možje v podmornici, zaspani od strahu, kot deli stroja, ki jih dela majhne. Laži, dezinformacije, fabrikacije in paranoja niso še nič. Nenehno si stojijo iz oči v oči z lastno domišljijo in se napol religiozno zanašajo na srečo in tajno službo, ki naj bi jih zaščitila pred zamotanostjo modernega življenja. Zato živijo v nenehni tremi, tesnobi in napetosti. »Ne živiš, ampak tiktakaš,« slišimo v Včerajšnjem vohunu. Niso to, kar so, a tudi to, kar niso, ni nič posebnega. Življenje v kapitalizmu!

Biti vohun – to je napeto, mučno, naporno, stresno delo. To je ležanje v jarku.

Vohuni so bili izvirni filozofi hladne vojne, misleci atomske dobe.

Hladna vojna je bila kot prva svetovna vojna – vojna jarkov. Dveh. Vzhodnega in zahodnega. Socialističnega in kapitalističnega. Obe strani kar tekmujeta, katera bo bolj brutalna in nečloveška – zahodne tajne službe delajo celo vse, da bi zasenčile umazanijo komunističnih tajnih služb. Pri obrambi demokracije je dovoljeno vse – tudi žrtvovanje najboljših. Pretkani, sarkastični, karizmatični sovjetski polkovnik Stok v Pogrebu v Berlinu dahne: »Kapitalizem je izkoriščanje človeka po človeku, ne. No, vidite, pri socializmu pa je ravno obratno.« Le zakaj bi potemtakem hotel kdo z ene strani prebegniti na drugo – in pri tem celo tvegati življenje? A ves čas počnejo natanko to – z ene strani bežijo na drugo. Z Vzhoda na Zahod, z Zahoda na Vzhod. Vedno skuša kdo prebegniti: ugledni sovjetski znanstvenik v Pogrebu v Berlinu, vzhodnonemški agent »Brahms Four« v Berlinski igri (Berlin Game, 1983), visoki uslužbenec KGB v Mehiškem nizu. Toda nikoli ne veš, ali ni ta, ki hoče prebegniti, dejansko dvojni agent. V Berlinski igri, prvem izmed devetih romanov, ki jih pilotira agent britanske obveščevalne službe Bernard Samson, na Vzhod prebegne njegova žena Fiona ( ja, njegova Dalila), ki pa potem v Vohunski liniji (Spy Line, 1988) z njegovo pomočjo prebegne nazaj na Zahod. V Vohunski zgodbi (Spy Story, 1974) je operacija, s katero skušajo na Zahod spraviti sovjetskega kontraadmirala, čigar sestra vodi pogajanja o ponovni združitvi obeh Nemčij, le trik, s katerim preprečijo ponovno združitev obeh Nemčij. Zato Deightonove špijonade, ki se pogosto končajo s šokantnim razkritjem nepričakovanega dvojnega agenta, spominjajo na detektivske romane, ki se končajo s šokantnim razkritjem nepričakovanega morilca.

To je bil le test!

Potem pa je železna zavesa padla. Berlinski zid se je zrušil. Komunizem tudi. Hladne vojne je bilo konec. Šahiranja prav tako. Vohuni so ostali brez igrišča. Plazenje po opuščenih tunelih berlinske podzemne železnice ni imelo več nobenega smisla. Nikomur ni bilo več treba prebegniti. Novi digitalni vohun dela z računalnikom – in to iz svoje sobe! Heker! Ni mu treba ven. Niti ne čez mejo. Ni mu treba na sneg. Niti v mraz. Ne potrebuje krink. Niti fizičnih stikov.

A Deighton, prvi pisatelj, ki je knjigo – Bombnik (Bomber, 1970), mozaični roman o spodleteli bombni misiji med drugo svetovno vojno – napisal z računalniškim urejevalnikom besedil (IBM MT/ST, tehtal je 91 kilogramov), je še predobro slutil, da na hladnovojno prizorišče tajne diplomacije zlagoma prihaja digitalni vohun. Že v Dosjeju Ipcress so agenti uporabljali računalnik IBM, paranoidni general Midwinter, teksaški magnat, ki hoče v Možganih za milijardo dolarjev okupirati Sovjetsko zvezo, ima doma – v Teksasu – orjaški računalnik z vzdevkom »Brain«, v Vohunski zgodbi so z računalniki, v katere so vstavili podatke o elektronski zmogljivosti Zahoda in Sovjetske zveze, simulirali vojne igre, »akustična spojnica« pa je v Včerajšnjem vohunu dvema računalnikoma omogočala, da sta se pogovarjala po telefonu.

A v Deightonovih romanih je že sama resničnost pogosto zgolj »računalniška«, navidezna, virtualna – običajno se namreč izkaže, da je šlo pri tej vohunski operaciji le za preizkušanje lojalnosti, morebitnih kršitev varnosti in mogočih sovražnih scenarijev.

Novi digitalni vohun dela z računalnikom – in to iz svoje sobe! Heker! Ni mu treba ven. Niti ne čez mejo. Ni mu treba na sneg. Niti v mraz. Ne potrebuje krink. Niti fizičnih stikov.

Deighton je razpadanje hladne vojne spremljal v devetih romanih (treh trilogijah), v katerih briljira Bernard Samson, ki se v Usmiljenju (Charity, 1996), sklepnem delu te sage sag, po dolgi, krvavi, tragični geopolitični odisejadi vrne v Berlin, da bi se njegovi otroci šolali tam, kjer se je izšolal sam. To je bil Deightonov zadnji roman. Potem se je umaknil. In izginil. Kot da roman po koncu hladne vojne ni bil več mogoč.

Malcolm Gladwell ni zaman zapisal: »Deightonovi vohunski romani so tako dobri, da mi je žal, da je konec hladne vojne.«