Plošča / Flea: Honora

+ + +

Nikoli ni prepozno, da prekineš navado igranja v udobju svojih desetletja delujočih matičnih bendov in občasnih stranskih projektnih potikanj. Jazzovska avtoriteta Marshall Allen je prvo ploščo pod izključno svojim imenom izdal pri okroglih stotih letih. Flea, ki ga najbolje poznamo po frenetičnem slapanju basa v skupini Red Hot Chilli Pepers, sicer ni tako radikalen in je samostojni prvenec posnel pri spodobnih triinšestdesetih. Da bo stvar bolj senzacionalna, na njem igra (tudi) na svoj prvi inštrument, ki pa ni baskitara. Ne, Flea je v ranem otroštvu igral na trobento, a kmalu razvil kompleks, da preprosto ni dovolj glasbenika za tako zahtevno napravo. In da bo stvar še bolj senzacionalna, se z albumom Honora vrača tudi k svoji prvi glasbeni fascinaciji, ki ni niti rock niti funk. To je jazz.

Ekscentrični veteran posega po trobenti sistematično in disciplinirano, podobno kot že dolga leta prakticira vin čun kung fu. Za nalogo si je zastavil, da bo na še eni skoraj neskončni, dvoletni stadionski turneji RHCP vsak dan brez izjeme (tudi ob pomoči izkušenih mentorjev) vadil inštrument, po tem času pa ne glede na stopnjo novega znanja in obvladanja posnel album. Seveda je Flea pretkan in se naloge ni zares lotil čisto sam. Okoli sebe je zbral izjemno ekipo, katere jedro je druščina iz losangeleškega novojazzovskega miljeja, trojec, ki ga poznamo iz kvarteta kitarista Jeffa Parkerja – poleg njega sta se s Fleajem spajdašila še Anna Butterss na kontrabasu in Josh Johnson na saksofonu, slednji je album tudi produciral. Niso pa to edini kameradi pri projektu oživljanja otroških sanj. Tu je izjemni bobnar Deantoni Parks in tu sta dva vokalista – Thom Yorke in Nick Cave – ta z bledo balado dostavi morda najšibkejši člen celotne ropotarnice.

Repertoar je mešanica avtorskega in prirejenega, s priredbami posnetkov Franka Oceana, Eddieja Hazla, Georgea Clintona … Honora ponuja veliko in razmetano – od mehkih meditacij do čisto postboperskih igrivih motivov. To ni plošča demonstracij virtuoznosti, kompleksne tehnike ali zapletenih aranžmajev, ampak ustvarjanja razpoloženja, ki ne zaobjema le značilno kalifornijskega sproščenega gojenja kolektivnega, ampak tudi Fleajev iskrivi entuziazem. Igranje sodelujočih je brezhibno, je pa nespregledljivo, da se Flea ponovno potrdi kot edinstven basist, ki nas najprej dobi na finto nasičene zmedenosti, pa vendar precizno gradi gruve, le da čisto po svoje. V vlogi trobentača je začetnik, a tega ne skriva.

Honora je krasno posnet in sproduciran album, slogovno raztreščen, z deli, ki so kompaktni in živahni, pa tudi s takimi, ki dolgovezno tečejo v leru. Predvsem pa je povsem iskren in se niti za trenutek ne pretvarja, da gre za resnoben jazzovski izdelek. Nikoli ni prepozno.