Naslovna tema / Dokazi o izraelskem vmešavanju v volitve

Predsednica republike Nataša Pirc Musar se je v četrtek, 26. marca, štiri dni po volitvah, po uradni dolžnosti kot najvišja predstavnica udeležila sestanka sveta za nacionalno varnost. Na njem je direktor Slovenske obveščevalne službe Joško Kadivnik navzočim predstavil dokaze o izraelskem vmešavanju v volitve. Ta del seje je bil zaupne narave in o predstavljenih podatkih udeleženi ne smejo javno govoriti. A bistvo je drugje: Nataša Pirc Musar, ki je po izobrazbi pravnica, je v četrtek na lastne oči videla fotografije, slišala je za izjave prič, razložena ji je bila identiteta osumljenih. Ko se je naslednji dan sestala z vodji izvoljenih strank, je izrekla besede, ki niso bile izrečene nepremišljeno. Dejala je namreč, da po videnem ne dvomi, da so se tuji akterji vpletali v slovenske volitve. Ni ji sicer še znano, je nadaljevala, proti komu so bile vložene morebitne ovadbe ali zgolj poročila tožilstvu in policiji. Si pa sama ne želi, je poudarila, da bi vlado sestavljal posameznik, »ki je s tujimi akterji poskušal vplivati na slovenske volitve«. Čeprav je njeno stališče jasno, ne želi prejudicirati primera: »Dokler ne bo jasno, kdo je naročnik storitve Black Cube, bom v nehvaležni situaciji, zato apeliram na vse ustrezne institucije, na organe pregona, da se ta zgodba razčisti čim prej,« je dejala.

Kje je torej ta postopek in kakšen bi lahko bil epilog?

Slovenski kriminalisti po sedaj znanih informacijah razpolagajo z dokazi, da so prikrito snemanje slovenskih državljanov v tujini organizirali operativci organizacije Black Cube. Imajo neprimerno več dokazov torej, ko smo jih imeli novinarji. Danes se torej iz zbranih dokazov jasno ve, da je bila verjetno več kot milijon evrov vredna operacija izvedena skrajno profesionalno. Pred samo akcijo so po naših informacijah v agenciji izdelali profile tarč, prek katerih so nameravali diskreditirati predsednika vlade Roberta Goloba. To pomeni, da so prek slovenskih pomagačev o tarčah zbirali osebne informacije. Nato so zgradili lažne identitete, ustanovili lažna podjetja, lažne spletne strani in svoje žrtve najprej zvabili na srečanja in pogovore, nato pa posneli v najprestižnejših, prvorazrednih hotelih in restavracijah v Zagrebu, Londonu in na Dunaju. Na skrivaj izdelanih posnetkov nato niso objavili v celoti, ampak zgolj posamezne, krajše dele, iztrgane iz konteksta.

Ta del je slovenska policija že preiskala. Slovenski organi so namreč v sodelovanju z angleškimi, avstrijskimi in hrvaškimi službami osumljence tega kaznivega dejanja nezakonitega snemanja in ponujanja podkupnine za nezakonito posredovanje že identificirali. Pa četudi so se operativci z lasuljami izdajali za češke ali angleške poslovneže. Zakaj poudarjamo sodelovanje tujih služb? Vse države so občutljive, če se na njihovem ozemlju izvajajo obveščevalne akcije. To je tudi mednarodno zelo neprimerno ravnanje.

Koga ima torej policija v svojih evidencah? Po naših informacijah gre za skupino štirih oziroma petih izraelskih državljanov.

Kriminalisti po naših informacijah imajo vsaj dve ločeni priči, ki sta potrdili, da so predstavniki organizacije Black Cube Janeza Janšo osebno obiskali.

Kdo so bili operativci na terenu in kako so ti povezani z organizacijo Black Cube, je torej že znano in po naših informacijah tudi že dokazano. Zapišimo še jasneje: slovenska policija naj ne bi razpolagala le z njihovimi pravimi imeni, priimki in rojstnimi podatki, ampak tudi z dokazi, da so delali ali so zaposleni v podjetju Black Cube. Tudi zato si je predsednica Nataša Pirc Musar, sicer zelo natančna pravnica, dovolila izreči stavek, da po videnem ne dvomi, da so se tuji akterji vpletli v slovenske volitve. V nadaljnjem postopku to pomeni, da bo verjetno Slovenija od Izraela zahtevala njihovo izročitev. Kar bo gotovo še en zanimiv vidik v odnosih med državama: Izrael namreč nikoli ne izroča lastnih državljanov nobeni tuji državi. To pravilo v Izraelu velja brez izjem – ne glede na težo kaznivega dejanja, ne glede na to, ali ima Izrael z zadevno državo sklenjeno izročitveno pogodbo. Kako se bo ta del preiskave razvijal, lahko sodimo po sorodnem romunskem primeru. V Romuniji sta dva agenta podjetja Black Cube – belgijski državljan David Geclowicz in Izraelec Ron Weiner – leta 2016 poskušala vdreti v elektronsko pošto tedanje direktorice romunskega protikorupcijskega urada Laure Codruța Kövesi, današnje vodje evropskega javnega tožilstva. Romunski tožilec je nato moral v Izraelu v okviru mednarodne pravne pomoči zaslišati osumljeno odgovorno osebo, to je ustanovitelja agencije Dana Zorello, ki je krivdo priznal in bil obsojen v Romuniji, v odsotnosti.

Seveda bo neprimerno težje v nadaljnjih postopkih najti dokaze o tem, kdo je bil naročnik te skrajno sprevržene operacije. Kriminalisti po naših informacijah imajo vsaj dve ločeni priči, ki sta potrdili, da so predstavniki organizacije Black Cube – to sta bila vsaj njen ustanovitelj Dan Zorella in svetovalec Giora Eiland – Janeza Janšo obiskali osebno. Kot je prejšnji teden sporočil sekretar za nacionalno in mednarodno varnost v kabinetu predsednika vlade Vojko Volk, preiskovalni organi razpolagajo z »materialnimi« dokazi o obisku predstavnikov podjetja Black Cube na Trstenjakovi ulici 8 v Ljubljani, kjer ima sedež SDS. Vojko Volk je govoril o eni priči, o vozniku, ki je 11. decembra ob 9.30 Gioro Eilanda in Dana Zorello odpeljal od hotela na Trstenjakovo ulico 8, kjer sta nato oba vstopila na dvorišče stavbe največje opozicijske stranke in kjer sta se na sestanku zadržala dve uri. A po naših informacijah se je medtem javila še ena priča, ki je potrdila, da sta se Zorella in Eiland z Janezom Janšo na sedežu stranke SDS srečala tudi 22. decembra. Policija ima torej na voljo podatke in priče o štirih obiskih predstavnikov podjetja Black Cube v Ljubljani. V tem primeru ne gre za operativce. Gre za dokaze, da so se vodilni, ki so operativce nato usmerjali, vsaj dvakrat srečali z Janezom Janšo.

S tem se je Janša tudi izdal. Veliko pomembnejše je naslednje vprašanje: Kako je torej lahko Janez Janša teden dni pred volitvami edini vedel, da za posnetki stoji Izrael?

Tu se moramo spomniti primera Patria, v kateri je bil Janez Janša sprva obsojen korupcije, nakar je ustavno sodišče ustavilo izvrševanje sodbe, jo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, nato pa je primer zastaral. V zadevi Patria so kriminalisti zbrali ogromne količine dokaznega gradiva, ki ga je bilo mogoče logično razložiti le na podlagi predpostavke, da je Janez Janša pri jemanju podkupnine sodeloval. Kriminalisti so na več mestih pri osumljencih našli načrt razdelitve provizij, tako imenovano šablono »JZ + TK + IC + stranka« iz leta 2005. Za sodišče je bila šablona »JZ + TK + IC + stranka« dokaz dogovora o razdelitvi podkupnin stranki SDS. A pred sodišči se je primer zapletel, ker preiskovalni organi Janeza Janše niso ujeli in flagranti, zato so izhajali iz tega, da je kaznivo dejanje izvršil ob neznanem kraju in neznanem času. V primeru Black Cube sta čas in kraj morebitnega kaznivega dejanja natančno določena. Očitek Janši je torej veliko jasnejši. A Janša, ki je ta mesec naposled le priznal, da se je z vodilnimi Izraelci srečeval, je hkrati tudi zanikal, da naj bi se z Eilandom na sestankih pogovarjal o omenjeni akciji. Pogovarjal naj bi se namreč, kot je dejal, o razmerah na Bližnjem vzhodu.

Pa se je res?

Tednik Mladina ter civilnodružbeni organizaciji Inštitut 8. marec in Danes je nov dan smo akcijo Izraelcev razkrili na tiskovni konferenci v ponedeljek, 16. marca. Do tistega trenutka v Sloveniji ni bilo nikomur znano, kdo je prikrita snemanja, ki so prihajala v javnost, organiziral. Na spletni strani www.anti-corruption2026.com so bili do tedaj objavljeni trije posnetki. In sicer z bivšo ministrico Dominiko Švarc Pipan, odvetnico Nino Zidar Klemenčič in lobistom Rokom Hodejem. Mediji in javnost so se do 16. marca ukvarjali predvsem z vprašanjem, ali so posnetki avtentični ali so zlepljenke in ali so bili vsaj deloma ustvarjeni s pomočjo umetne inteligence. Novinarji so v oddaje vabili strokovnjake za analizo avtentičnosti posnetkov in varnostne strokovnjake, pri čemer nihče od sodelujočih ni omenil možnosti, da bi za akcijo lahko stal Izrael.

Najpogosteje je v razpravah sodeloval samozvani strokovnjak za umetno inteligenco Niko Gamulin, ki je ponavljal, da so posnetki avtentični. Marjan Miklavčič, nekdanji vodja vojaške obveščevalne službe obrambnega ministrstva, se je 12. marca spraševal, ali slučajno za posnetki ne stojijo »državne službe«. Igor Lukšič in Miro Cerar sta tisti dan na RTV Slovenija razpravljala o vplivu posnetkov na volitve. Cerar je ocenil, da gre pri posnetkih za »hud poseg v volilno kampanjo«, Lukšič, ki je dvomil, da so za posnetki tuje države, pa je izjavil, da je to »načrtno pripravljen projekt za objavo v času volilne kampanje«. Politolog Miro Haček s Fakultete za družbene vede je želel predvsem govoriti o vsebini posnetkov. Ti naj bi bili »dokaz, da smo precej koruptivna družba«. In da naj to, kdo jih je naročil in zakaj je to naredil, sploh ne bi bilo pomembno. Čeprav je bilo v zraku vprašanje, kdo bi lahko bil naročnik, so bili vsi odgovori megleni, še manj pa je kdo omenjal ali sumil Izrael.

Razen enega v državi. Janeza Janše. Janša je v soboto, 14. marca, torej še pred našim razkritjem, prvi omenil, da za akcijo stoji Izrael. Prvič je s prstom na Izrael pokazal v vnaprej pripravljenem videonagovoru državljanom 14. marca. Objavljeni posnetki naj bi bili dokaz, da Sloveniji »od spredaj in od zadaj« vlada kriminalna združba, je sporočil. Nato pa je dodal, da je dan pred tem (13. marca) Golobova vlada odstopila od tožbe Južne Afrike zoper Izrael: »Vprašajmo se, zakaj naenkrat ta preobrat. Kaj se je spremenilo? Je prišlo v ozadju do kakšne trgovine? Bo kak posnetek koruptivnega ravnanja manj objavljen … A smo še suverena država?« Isti dan je nato na skupni tiskovni konferenci z NSi nastopil še bolj neposredno. Zakaj je prišlo do preobrata pri pridružitvi tožbi Južne Afrike proti Izraelu, se je vprašal: »Zunanja ministrica je odkrito priznala, da so bili pritiski … So se zdilali, da kakšni posnetki ne bodo objavljeni?«

A s tem se je Janša tudi izdal. Veliko pomembnejše je naslednje vprašanje: Kako je torej lahko Janez Janša teden dni pred volitvami edini vedel, da za posnetki stoji Izrael?

Ko smo 16. marca razkrili, da za omenjenimi posnetki dejansko stoji Izrael oziroma z njihovo državo povezana in prepletena paraobveščevalna organizacija Black Cube, je Janša s svojo reinterpretacijo dogodka pritisnil še močneje. Udeležil se je vseh soočenj, tudi tistih na RTV Slovenija, ki jih je pred tem zavračal, in ponavljal eno samo sporočilo: skrite videoposnetke je resda organiziral Izrael, a zato, da bi prisilil Slovenijo, da se ta ne pridruži tožbi Južnoafriške Republike zoper Izrael zaradi genocida nad Palestinci, je sugeriral znova in znova. In ker je Golobova vlada tako koruptivna, so imeli lahko delo. Ko je Slovenija domnevno sklenila »dogovor« z Izraelom, naj bi se objava prisluhov prekinila. Zanimivo pri tej Janševi interpretaciji pa je, da lahko v sosledju dogodkov zaznamo prav nasprotno ozadje. In sicer orkestrirano sodelovanje Janeza Janše s paraobveščevalno organizacijo Black Cube in z Izraelom. Pozorni poslušalec tega ne bi mogel spregledati.

350. člen kazenskega zakonika pravi: Državljan Republike Slovenije, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost nasproti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Prvič, objava posnetkov se po tem, ko se je v četrtek, 12. marca, vlada odločila, da se ne bo pridružila Južni Afriki, ni končala, ampak so v Black Cube objave nadaljevali. Po tem datumu so bili na spletni strani www.anti-corruption2026. com objavljeni še trije posnetki, in sicer z lobistom Hodejem in z bivšim direktorjem Gen energije Dejanom Paravanom ter s Tomislavom Vukmanovićem iz hrvaške podružnice podjetja Gen-I. Objave se torej niso zaustavile po tem, ko se je slovenska vlada odločila, da se tožbi Južne Afrike zoper Izrael ne pridruži. Se je pa po Janševi intervenciji število napovedanih posnetkov na omenjeni spletni strani naenkrat povečalo s 5 na 10, kar je ustvarilo vtis, da je Black Cube šele začel objavljati posnetke. Ta zanimiva sprememba kaže na sodelovanje med Janšo in omenjeno organizacijo ali vsaj na zanimivo korelacijo.

Da je Janši pri tem pomagal tudi uradni Izrael, pa kaže dogodek iz zadnjega petka pred volilno nedeljo, ko je izraelsko zunanje ministrstvo na omrežju X sporočilo, da pozdravlja »odgovorno odločitev slovenske vlade, da se ne pridruži lažnemu obtožnemu postopku, ki ga je Južna Afrika sprožila proti Izraelu pred Meddržavnim sodiščem«. Sporočilo, ki ga Izrael doslej na ta način še nikoli ni objavil glede katerekoli države, je za Janšo prišlo kot naročeno. Z njim je lahko mahal na zadnjem soočenju, v podkrepitev svoje teze, da se je vlada dogovorila z Izraelom, ta pa se ji sedaj zahvaljuje.

A če te špekulacije držijo, mora obstajati alternativna razlaga, zakaj se Slovenija kljub nasprotnim pričakovanjem tožbi Južne Afrike zoper Izrael pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) ni pridružila. To vprašanje smo predsedniku vlade postavili v zadnjem intervjuju za Mladino, nato pa smo o tem govorili še s posameznimi ministri in visokimi vladnimi uslužbenci, ki so pri odločitvi sodelovali.

Predsednica države Nataša Pirc Musar ne želi, da bi vlado sestavljal posameznik, »ki je s tujimi akterji poskušal vplivati na slovenske volitve«.

Za razumevanje primera se je treba zavedati, da zoper Izrael oziroma njegove voditelje tečeta vzporedno dva postopka pred dvema različnima sodiščema. Eno je meddržavno sodišče (ICJ), pred katerim Južna Afrika državo Izrael obtožuje genocida nad Palestinci. ICJ je sodišče, ki obstaja, že od kar imamo Združene narode (OZN). Po letu 1998 pa smo dobili tudi mlajše Mednarodno kazensko sodišče s kratico ICC, pred katerim lahko tečejo postopki zoper posameznike, obtožene zločinov proti človeštvu. Pred tem sodiščem (ICC) je v okviru istega mednarodnega prava in podobnih očitkov zoper izraelskega predsednika vlade Benjamina Netanjahuja zaradi vojnih zločinov že izdan nalog za prijetje, a se sojenje še ni začelo. In Slovenija ima z ICC – mednarodnim kazenskim sodiščem – veliko več izkušenj kot z mednarodnim sodiščem ICJ, saj gre za institucijo, ki je nastala tudi na podlagi izkušenj s haaškim sodiščem za območje Jugoslavije, kjer je bil obsojen tudi Slobodan Milošević. Za povrh vsega pa v primeru postopka proti Benjaminu Netanjahuju v senatu sodišča, ki ga vodi francoski sodnik, sedi slovenska sodnica Beti Hohler.

Kot je pojasnil Golob v zadnjem intervjuju za Mladino, naj bi bila slovenska vlada pred dilemo, »ali naj se pridružimo tožbi Južne Afrike proti Izraelu na meddržavnem sodišču (ICJ). Hkrati pa imamo obtožnico proti premieru Netanjahuju zaradi vojnih zločinov, vloženo na mednarodno kazensko sodišče (ICC). Vloga Slovenije je pri tem sodišču bistveno pomembnejša – predvsem zato, ker v tem postopku sodi slovenska sodnica Beti Hohler. Naše delovanje je zato primarno usmerjeno v podporo temu sodišču.« Golob je pojasnil, da če bi se Slovenija pridružila Južni Afriki pred mednarodnim sodiščem (ICJ), bi si v predvolilni tekmi morda pridobili kakšno politično točko – »a smo se temu zaradi odgovornosti do mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) zavestno odrekli. Naj poudarim, da tega nismo storili brez razmisleka. Vse, kar počnemo, počnemo v tesnem dialogu s partnerji v Evropi in drugje.«

Zakaj se je Slovenija odrekla sodelovanju v postopku pred ICJ? Domnevno zato, ker pred ICJ Slovenija kaj več od »časopisnih člankov« v dokaznem postopku ne bi mogla prispevati. Hkrati pa bi lahko s tem ogrozili postopek pred ICC, kjer sodi slovenska sodnica. Če bi Slovenija zaigrala aktivnejšo vlogo pred ICJ, bi domnevno lahko Izrael izpodbijal nepristranskost slovenske sodnice pred ICC. Če bi se Slovenija pridružila tožbi proti Izraelu pred sodiščem ICJ, bi to domnevno »omajalo naše možnosti za uspeh pri drugi tožbi pri pregonu Netanjahuja kot vojnega zločinca«. Slovenija se torej Južni Afriki proti Izraelu ni pridružila »zaradi odgovornosti do druge tožbe, ki bi jo s tem po vseh informacijah, s katerimi razpolagamo, ogrozili«, je Golob pojasnil v intervjuju za Inštitut Gajst teden dni pred volitvami. Ali lahko tej interpretaciji verjamemo? Ali je verjetnejša Janševa?

Seveda drži, da je formalno slovenska sodnica Beti Hohler neodvisna od Slovenije in njenih političnih dejanj. A stvari vendarle niso tako preproste. Beti Hohler je namreč pod ameriškimi sankcijami in v tem primeru bi morala biti Slovenija indiferentna do njenih težav. Vsako državno zavzemanje za njene pravice bi lahko vzbudilo sum, da je Hohlerjeva slovenska agentka, ki sledi uradni Ljubljani, kritični do Izraela. In prav zato sta se Robert Golob in predsednica države Nataša Pirc Musar v skupnem pismu, naslovljenem na vse države članice EU in vse institucije EU, zanjo zavzela šele po odločitvi, da se Slovenija ne pridruži tožbi pred ICJ. Gotovo je pri slovenski odločitvi, da se tožbi zoper Izrael ne pridruži, vlogo igrala tudi slovenska odvisnost od nekaterih izraelskih tehnologij s področja kibernetske varnosti, a je ta razlaga veliko bolj verodostojna v primerjavi z Janševo. Po Janševi interpretaciji naj bi Izraelci milijon evrov drago in drzno akcijo proti Sloveniji izvedli zgolj zato, ker bi se lahko Slovenija kot 21. država pridružila tožbi zoper Izrael, kjer bi v sodni spis vložila »časopisne članke«. Naša država namreč kakšnih originalnih dokazov s terena zoper Izrael nima.

Naj ob tem navedemo še eno okoliščino. Mladina se je z Robertom Golobom pogovarjala v petek, 13. marca, dan za tem, ko se je vlada odločila, da se tožbi zoper Izrael pred ICJ ne pridruži. In predsednik vlade tistega dne še ni vedel, da za posnetki na spletu stoji izraelska paraobveščevalna organizacija.

Kako se bodo iztekli postopki v zadevi Black Cube, ostaja vprašanje. Bodo pa očitno morali slovenski tožilci prvič v zgodovini države pretehtati, ali so kriminalisti zbrali dovolj utemeljenih dokazov, da lahko Janeza Janšo obtožijo kaznivih dejanj zoper suverenost Republike Slovenije in njeno demokratično ustavno ureditev. V 350. členu kazenskega zakonika, z naslovom »Napad na neodvisnost države«, namreč piše: »Državljan Republike Slovenije, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost nasproti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.«

Janševo naznanilo

Zapis Janeza Janše 13. marca, tri dni pred izbruhom afere

Pa še eno vprašanje si je treba tukaj postaviti. Pred nekaj dnevi, ravno smo se vozili iz Novega mesta, kjer smo imeli predstavitev kandidatov za šesto volilno enoto, na radiu slišim, da vlada ne bo vložila tožbe oziroma da se ne bo pridružila tožbi Južne Afrike zoper Izrael. Kar so prej napovedovali kot enega ključnih PR-korakov pred volitvami, tako kot so priznali Palestino pred evropskimi volitvami. Zdaj pa naenkrat obrat. Menda so glasovali in ministri Gibanja Svoboda proti temu. Ja, mislim, da je to dobro, ker pač takšne poteze Sloveniji zgolj škodijo. Ampak od kod ta preobrat? Ali pozna kdo neko logično razlago? Kaj se je vmes takega zgodilo, da je naenkrat največja vladna stranka spremenila stališče? Je pa zunanja ministrica odkrito priznala, da so bili neki pritiski. Oprostite, mi smo suverena država. Kakšni pritiski so bili? Jaz se s to potezo ne strinjam, še manj pa se strinjam, da nekdo pritisne na nas in potem spremenimo neko stališče. Tega suverena država ne dela. So se zdilali, da kaki posnetki ne bodo objavljeni, mogoče?