V središču / Temni vzorci

Porota na kalifornijskem sodišču je prejšnji teden odločila, da sta korporaciji Meta in Google (so)odgovorni za številne duševne stiske dvajsetletne (napol anonimne) uporabnice, znane le po začetnicah KGM oziroma po imenu Kaley, ki so jo njuna omrežja (Instagram, YouTube) v rosnih letih zasvojila, nato pa se je zaradi tega spoprijemala z dolgimi cikli tesnobe, depresije, samopoškodovanja in telesne dismorfije. Sodni epilog tožbe ni prelomen zgolj zato, ker je precedens za več tisoč podobnih sodnih postopkov, ki bodo v ZDA potekali v bližnji prihodnosti. Gre za mejnik, ki je krivdo za epidemijo digitalne odvisnosti in z njo povezanih duševnih stisk z uporabnika končno prevalil na dejanskega krivca – tehnološke velikane –, zato pomeni radikalen premik v razmerju moči med ranljivimi uporabniki in (doslej navidezno nedotakljivimi) tehnološkimi korporacijami.

Tanja Oblak Črnič, raziskovalka in profesorica komunikologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, za zdaj še ni čisto prepričana, ali bo uspešna tožba proti velikanom, kot sta Meta in Google, zares postala pomemben mejnik v primerljivih zgodbah. »Gotovo bo veličino ali šibkost njenega pomena pokazal čas,« pravi. Vseeno je prepričana, da gre za prelomen trenutek, saj prinaša specifičen pogled odločevalcev na vlogo družbenih omrežij v življenju mladih. »Še posebej korenit obrat vnaša v ugotavljanje, kam pri presojanju negativnih vidikov družbenih omrežij sploh usmeriti puščico – glede na sodbo so to predvsem platforme same,« meni.

Tožba je bila vložena tudi proti TikToku in Snapchatu, a ta dva sta zadevo s poravnavo rešila brez sodnega procesa, odvetniki Mete pa so optimistično zakorakali na sodišče, saj so bili prepričani o trdnosti svoje obrambe. Ta je bila nenavadno napadalna. Razloge za duševne stiske tožnice so skušali pripisati družinskim težavam in slabemu starševstvu njene mame: navajali so odlomke iz sporočil in objav na družbenih omrežjih, v katerih se je v najstniških letih pritoževala nad materjo, celo prečesali zapisnike njenih srečanj s terapevti in te na sojenju tudi zaslišali. Ofenzivna taktika se jim ni obrestovala: sodišče je spoznalo, da sta podjetji pri upravljanju svojih omrežij »delovali z zlonamernostjo, zatiranjem in prevaro«, saj sta namerno gradili zahrbtne mehanizme za zasvajanje uporabnikov, ki jih z zloveščim izrazom imenujemo »temni vzorci«.

Gre za digitalno infrastrukturo, ki je namenoma razvita, da uporabnike usmerja k čezmernemu zadrževanju v aplikaciji, ogledovanju čim večje količine vsebin, postopnem oblikovanju odvisnosti od omrežja, po sklepu porote primerljive z odvisnostjo od nikotina ali iger na srečo, pa tudi nezavednemu razkrivanju čim večje količine osebnih podatkov, ki jih podjetja zbirajo, kopičijo, obdelujejo in preprodajajo. »Šele konceptualni uvidi v to, kateri mehanizmi vplivajo na avtonomijo uporabnikov znotraj platforme, omogočijo dovolj široko poznavanje, za kako zapletene procese sploh gre,« pravi Tanja Oblak Črnič. »Neskončno drsenje oziroma pomikanje po zaslonu – njegova ’drsabilnost’ – ni zgolj možnost, ki se sproži na podlagi odnosa med uporabnikom in tehnologijo, ampak je uveljavljena kulturna konvencija.«

Sodišče je spoznalo, da je Meta delovala zlonamerno, saj je namerno vzpostavljala zahrbtne mehanizme za zasvajanje uporabnikov, ki jih imenujemo »temni vzorci«.

To je eden od temnih vzorcev, ki jih je na sojenju še zlasti problematiziral Mark Lanier, pravni zastopnik mlade tožnice. Pri tem je posebej omenil denimo samodejno predvajanje in algoritme za priporočanje vsebin. Sodišče je spoznalo, da družbena omrežja tovrstne zahrbtne mehanizme za zasvajanje uporabnikov gradijo namerno in da so še posebej učinkoviti, kadar z njimi v past ujamejo mlade uporabnike, saj so ti za takšne zvijače še dovzetnejši kot odrasli. Tanja Oblak Črnič poudarja, da bo to spoznanje morda pripomoglo k celovitejšemu pogledu na neizogibnost sodobnih pametnih naprav, ki po njenem mnenju »sploh ne izhaja iz prostovoljne izbire, temveč jo narekuje arhitektura platform«.

V zvezi s tem omeni še eno ključno razsežnost omrežij, ki uporabnika ujame v primež: strah pred zamujanjem. »Tokovi v družbenih medijih so navadno urejeni v obratnem kronološkem vrstnem redu, in ker se nenehno posodabljajo, ustvarjajo prostorsko-časovno dimenzijo neposrednosti, to pa vzpostavlja zahtevo po sodelovanju v dejanskem času,« pravi. »Od tod bojazen, da nenehno kaj zamujamo, ki je skrajno moteča – strah pred zamujenim vodi v nenehno potrebo po prisotnosti.« To je povezano tudi s tem, da algoritmi na omrežjih usmerjajo naše vedenje k temu, da smo čim bolj vidni in dosegljivi. Za to pa je »nujno nenehno delo in tako ostane kaj malo prostora za dejavnosti zunaj družbenih platform«.

Kalifornijski sodni primer »opozarja na vpliv, ki ga imajo sodobne digitalne strukture na uporabnikovo avtonomijo,« meni Tanja Oblak Črnič. »Morda bo primer tudi omilil prevladujočo moralno paniko, ki mlade vztrajno prikazuje kot zasvojene, ne da bi zasvojljivost pripisali tehnologijam samim.« Za to, da uporabniki le s težavo odložijo naprave, so manj krivi sami kot natančno oblikovane in prefinjeno ponujene tehnološke značilnosti naprav in aplikacij, ki se vanje pretakajo.

To, da smo doslej za digitalno odvisnost krivili predvsem (mlade) uporabnike, je jasno na primer iz prepovedi uporabe družbenih omrežij, kakršna je po novem letu v Avstraliji obveljala za uporabnike, mlajše od 16 let. Tanja Oblak Črnič o tej prohibiciji ugotavlja, da so njeni vidni učinki precej vprašljivi. »Tisti, ki so jim omrežja prepovedana, že opozarjajo, da ’ne gre za nič strašnega’; ne dojemajo se kot ’odvisne od naprav’, saj rabo kritično reflektirajo in že prakticirajo umik od zaslonov,« pravi. »Tisti mladi, ki omrežja in naprave vendarle pogrešajo, pa se v položaju prepovedi in strogega omejevanja prilagodijo in znajdejo na drugačne, nelegalne načine.«

Prelomnost kalifornijske sodbe zato prepoznava točno v tem, da ne posega v pravico do dostopa do informacij in omrežij. Odgovornosti za nadzor torej ne prenaša niti na šole niti na skrbnike in družinske člane, temveč jo usmerja v tehnološka podjetja sama. »V tem smislu gre gotovo za prelomen trenutek. Vprašanje pa je, koliko bo ta osamljeni primer zares pretresel delovanje platform in njihovih vgrajenih mehanizmov, ki tako zelo pritegnejo našo pozornost, da jih preprosto težko odložimo,« pravi Tanja Oblak Črnič.

Podjetji morata tožnici izplačati šest milijonov ameriških dolarjev odškodnine, a znesek je za megalomanske korporacije, kot sta Meta in Google, zanemarljiv drobiž. To je na sojenju slikovito prikazal tožilec, ko je v roke vzel velikanski vrč, napolnjen s pisanimi čokoladnimi bombončki M & M’s, in pojasnil, da en sam predstavlja po eno milijardo dolarjev, na katerih podjetji sedita. Četudi se bo torej več tisoč prihajajočih tožb proti Meti, TikToku, Snapchatu in YouTubu izteklo v prid tožnikom, to tehnoloških velikanov ne bo resno udarilo po žepu.

Četudi se bo več tisoč prihajajočih tožb proti Meti, TikToku, Snapchatu in YouTubu izteklo v prid tožnikom, to podjetij velikanov ne bo resno udarilo po žepu.

So pa te tožbe pomembne, ker opozarjajo na potrebo po strožji zakonski ureditvi delovanja družbenih omrežij. Prav tako bi lahko podjetja potencialno prisilile, da delovanje platform – predvsem z omiljenjem temnih vzorcev – prilagodijo v prid uporabnikom. A vsakršen poskus regulacije družbenih omrežij je sila zapleten, saj gre, kot opozori Tanja Oblak Črnič, »za zelo spremenljiva okolja, kjer razvijalci programske opreme vsak dan izdajajo na stotine posodobitev, zato so platforme izredno dinamične in po svoji naravi nestabilne strukture, kar še dodatno zapleta empirično preverjanje večplastnih odnosov med uporabniki in platformami«.

Eno izmed rešitev prepoznava v kritičnem ozaveščanju in zagotavljanju večje avtonomije uporabnikov v digitalnih okoljih. Po njenem mnenju je torej ključno kritično medijsko izobraževanje, »ki bi težilo predvsem k razumevanju, kaj platforme kot družbene infrastrukture so, kakšni so njihovo ekonomsko zaledje in poslovni modeli«. Prepričana je, da bi tako lažje prepoznali, kako sploh delujejo in narekujejo naše vedenje. Mogočo rešitev pa vidi tudi v samoregulaciji. »To v raziskavah že zaznavamo kot vse bolj prisotno in zaželeno ravnanje, za katero se odločajo tudi mladi sami; načrtno se umikajo od zaslonov, onemogočajo priporočilna obvestila, uporabljajo tihe načine, brišejo profile na omrežjih in tako dejavno skrbijo za osebni mir,« pravi. Toda sočasno omeni težavo teh »tihih receptov«: »Omejeni so na skrb vsakega posameznika zase.«