Kultura / Nergači in izumitelji

Slovenci smo lahko marsikaj, gotovo pa nismo ravnodušni do lastnega jezika. In prav je tako, saj smo si ga v preteklosti morali izboriti. Morda ste se tudi sami kdaj namrgodili ob kakšni spremembi pravopisa, morda popravljate vejice na napisih na javnih površinah in zavijete z očmi vsakič, ko na kakšnem oglasnem panoju opazite pravopisno napako. Morda ste o kakšni z materinščino povezani zagati mleli tako dolgo, da ste jo želeli rešiti pri samih vrhovnih inštancah – ali zaradi nje zgolj potožiti.

Prav takšni odzivi so navdihnili hudomušno razstavo »Ne uničujte Slovenski Jezik!!« s podnaslovom Pisma inštitutu, ki so jo, simbolično, odprli na dan norčavosti, 1. aprila, v Atriju Znanstvenoraziskovalnega centra (ZRC) Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v Ljubljani. Tam bo na ogled do 23. aprila. Razstava prinaša izbor dopisov, ki so v zadnjih treh letih prispeli na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ki deluje pod okriljem ZRC SAZU – od vprašanj in predlogov do ostrih kritik in čustvenih odzivov na jezikovne spremembe. Zasnovala jo je Agata Tomažič, vizualno podobo pa je oblikovala Tanja Radež. Razstava na duhovit, a hkrati pomenljiv način razkriva, kako zelo osebno in strastno Slovenci doživljamo svoj jezik in kako živ dialog se plete med njegovimi uporabniki in raziskovalci.

Pisce so pri tem razdelili v štiri kategorije, in sicer na nergače (tisti, ki izražajo nestrinjanje), izumitelje (predlagajo spremembe obstoječih pravopisnih pravil, novo slovnično kategorijo ali novo besedo), nesramneže (za izražanje nestrinjanja, pogosto na žaljiv način, niti ne potrebujejo oprijemljivega razloga) ter iskalce informacij (iščejo odgovore na vprašanja, povezana z jezikovnimi predpisi). Pri tem dodajajo, da je slednjih manj, vselej namreč prednjačijo tisti pisci, ki se radi pritožujejo.

Ob prebiranju zapisov je jasno, da so zoper slovnična pravila protestirali pisci in piske različnih generacij, zanimanj in načinov izražanja. Tej raznolikosti navzlic jih druži nekaj skupnega: izjemna strastnost, s katero se lotevajo jezikovnih vprašanj. Njihovi odzivi so pogosto neposredni in ostri, drugič duhoviti in domiselni. »Nemorem pridt v sskj in zdej me bo ucitlca kregala da nimam dn tak da ji bom povedu da je vasa spletna stran za en k,« je denimo prek sporočila po elektronski pošti Inštitutu dal vedeti neimenovani mladenič, ki ni naredil domače naloge.

Ali pa nekdo, ki se je nanje obrnil kot »zavedni Slovenec in ljubitelj maternega jezika, v pričakovanju razlage ob popolnoma nerazumljivih spremembah v SSKJ«. In kaj je želel izvedeti? »Z vsem danim spoštovanjem do vas me zanima, kateri kreten (lahko je izobražen, a ob teh spremembah ni pokazal kaj dosti intelekta) se je spomnil, da se v Slovar slovenskega knjižnega jezika zapišejo gesla, kot so molivec (prej molilec),volivec (prej volilec), itn… (…) Na koncu naj se opravičim za vulgarnost (res sem bil razburjen ob teh nerazumljivih spremembah) in v pričakovanju vašega nadvse zanimivega odgovora vas prav lepo pozdravljam (…)«

Morda ste že opazili, da so zapisi objavljeni brez lektorskih posegov, kar je pri nekaterih bolj očitno kot pri drugih. To še posebej izstopa v primerih, kjer avtorji z ostrimi besedami kritizirajo jezik drugih, sami pa, paradoksalno, v svojem zapisu razkrivajo številne pravopisne in slogovne napake. Denimo: »Sem upokojenka SLOVENKA. V osmih letih se je v Slovenijo priselilo več koz pol milijona tujcev iz juga. Ti tujci ne znajo slovenske jezika in se ga tudi nočejo naučiti. (…) Zaposleni < snažilke na polikliniki se glasno pogovarjajo po južnaško <, prodajalci v trgovinah govorijo po južnaško, vozniki avtobusov, južnaki, ki na avtobusu vrtijo južnaško glasbo…………… (…)«

Nekateri zapisi, kot je tole skoraj ganljivo pismo, pa pokažejo, kako močno si ljudje želijo soustvarjati jezik: »Pozdravljeni, prizadevam si, da bi na vaš portal objavili novo besedo. (…) To je beseda čevapar. Definicija te besede pa je kdor peče ali prodaja čevapčiče. Upam, da boste to besedo objavili v svoj portal, saj je to eden izmed mojih redkih življenjskih ciljev, za katerega bi res srčno rad, da se uresniči. (…)« Kdo ve, morda pa se mu želja le izpolni.

Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša zatrjujejo, da na vsako prispelo pismo odgovorijo. Morda bo to spodbudilo tudi koga izmed vas, da kakšno svojo dilemo ali razmislek delite z našimi jezikoslovci, morda ste katerega svojih zapisov že prepoznali na razstavi. Raziskovalkam in raziskovalcem z inštituta pa želimo, da bi ob svojem zahtevnem in odgovornem delu še naprej ohranjali smisel za humor.

Razstava:
Ne uničujte Slovenski Jezik!!
Kje: Atrij ZRC SAZU, Ljubljana
Kdaj: do 23. aprila 2026