Naslovna tema / Program za ljudi

Eden najpomembnejših naukov vrste kriz, skozi katere je šla Slovenija v tem tisočletju, je: volivci tudi po volitvah ne smemo odločanja o prihodnosti pasivno prepustiti izvoljenim politikom. Slovenija je namreč veliko več, kot so levica, sredina in desnica v parlamentu, Slovenija je tudi neodvisna civilna družba, s stroko vred, Slovenija so tudi neodvisni mediji, kulturniki ali lokalne skupnosti – v katerih občani živijo življenje zunaj političnih strank. Politiki, prepuščeni boju za oblast, so v primerjavi s civilno družbo programirani s kratkovidnostjo in številnih interesov niso sposobni videti. In prav zato jim je treba – in to smo se naučili – nenehno gledati pod prste.

Ponazorimo to z zgolj enim primerom. V naši zadnji predvolilni tekmi smo z vseh strani, ne le z desne, ampak kdaj pa kdaj tudi z leve, slišali revolucionarne floskule, namenjene izvoljivosti in zadovoljevanju skrajnih interesov različnih manjšin, ki pa lahko večini prinesejo veliko več škode kot koristi. Na prvem mestu takšnih nevarnih idej, ki so se v zadnjih mesecih razpasle po politični kasti, so bile prepogosto izrečene obljube o nižanju davkov. Naj še enkrat ponovimo: Slovenija nima visokih davkov. To je notorična neresnica. Na nekaterih področjih so ti tudi po mednarodnih primerjavah dejansko prenizki, in to povzroča anomalije. Tak primer je kopičenje stanovanj kot naložbe. Kam vodi politika zniževanja davkov, pa poznamo tudi iz naše polpretekle zgodovine in ne le iz tujih izkušenj. Takšni ukrepi praviloma koristijo privilegiranim, čemur sledijo kriza javnih financ, ukinjanje javnih storitev in prenašanje bremena na državo ter na srednji in nižji razred.

Rezanje davkov je zgolj primer, ki kaže, kako preprosto je biti razdiralen. Najlažje je ukinjati, varčevati in rezati, najlažje je tudi s prstom kazati na pokvarjenost drugih in obljubljati boj proti korupciji – in morda je tudi volilni sistem zasnovan tako, da nagrajuje takšen populizem. Veliko težje pa je na drugi strani graditi in razvijati. V uredništvu Mladine smo zato na podlagi našega preteklega dela sestavili seznam ukrepov, ki jih je smiselno nadaljevati ali začeti in ki bi po naši presoji dejansko koristili ljudem – ne pa le političnim strankam. Gotovo smo marsikaj spustili, a gre za logiko: če se je neki ukrep izkazal za pozitivnega, ga je smiselno nadaljevati in ga nadgrajevati. Potem je to ukrep, ki ga državljani ne smemo izpustiti iz rok – ne glede na barvo vlade.