V središču / In Bog je ustvaril … nizke davke

Se še spomnite filma Odklenjen (Limitless)? Bradley Cooper igra newyorškega pisatelja Eddieja, ki ravno piše sci-fi roman, ali bolje rečeno – ne piše ga. Trudi se in muči, pa ne gre. Ne umiva se, ne češe se – le pije. Njegova glava je kaos. Ko se tako opoteka od bara do bara ter utaplja v patosu, frustracijah in samopomilovanju, ga obišče nekdanji svak, mali, zakotni, pretenciozni diler, in mu ponudi nekaj, česar ne more zavrniti – novo, eksperimentalno, magično tabletko. Tabletko, ki ti odpre možgane – tabletko, ki odklene še preostalih 80 odstotkov možganov.

In res, ko Eddie pogoltne to tabletko, se mu odklenejo možgani in odprejo vse možnosti. Nenadoma ima brezhiben spomin. Nenadoma govori vse jezike tega sveta, tudi kitajsko. Nenadoma recitira Shakespeara. Nenadoma napiše roman, ki je prava senzacija. Nenadoma ga oblačijo dizajnerji. Nenadoma ima luksuzno stanovanje. Nenadoma je jet set atrakcija. Nenadoma obvlada kungfu. Nenadoma ima nadčloveške sposobnosti. Nenadoma ima orjaški IQ. Nenadoma vsi klečijo pred njim. Nenadoma je svet njegov. In jasno, nenadoma postane kralj finančnih trgov, Master of the Universe, gospodar Wall Streeta.

Eddie je prepričan, da je nad vsemi, zunajserijski, genialen – in da ve nekaj več. Tipičen psihotik. Kaj je značilno za psihotika? Troje. Prvič: shizofrenični občutek, da živi zunaj družbe. Drugič: paranoidna mantra, da so za vse krivi drugi. In tretjič: melanholično prepričanje, da mu Bog pošilja skrivna sporočila. Psihoza, ki odklene Eddieja, je med letošnjo predvolilno kampanjo »odklenila« slovensko desnico, ki je tako rekoč v en glas ponavljala: nizki davki! Frazo »nizki davki« so politiki z desne izustili tolikokrat, kot da je predvolilni slogan združene desnice. Nizki davki pomenijo višje plače in boljše življenje, so dodajali. Hoteli so reči: nizki davki bodo odrešili Slovenijo. Iz starih, ponesrečenih, že davno zastarelih neoliberalnih priročnikov so prepisali tudi to, da je treba Slovenijo »debirokratizirati« – manj regulacij, manj zakonov, manj pravil. Da bo lahko podjetništvo dihalo in cvetelo.

Desničarji so le ponavljali neoliberalni refren, ki ga že leta ponavlja neoliberalni kapital: Preveč smo regulirani! Dušimo se pod davki in birokracijo! Država naj nas davčno in birokratsko razbremeni! Davki so previsoki! Regulacije prehude! Če država ne bo prijaznejša, bomo kapital preselili drugam! Toda to »magično« frazo – nizki davki! – so ponavljali tako samozavestno in suvereno in vehementno in neženirano, kot da je absolutna in totalna resnica – kot da jim jo je skrivaj poslal Bog (»nevidna roka«). In kot da živijo zunaj družbe – v neoliberalnih nebesih. Do ekonomskih sporočil, ki jih skrivaj pošilja Bog (in ki jih slišijo le izbranci), moramo biti zadržani, navsezadnje, slovenskim menedžerjem velikih podjetij je Bog pred nekaj leti skrivaj poslal genialno idejo – menedžerski odkup!

Mladi navijajo za nizke davke, ker ne razumejo našega sistema socialne varnosti. Tako postane tudi jasno, zakaj desničarski politiki navijajo za nizke davke – ker ne razumejo našega sistema socialne varnosti.

Sabina Leben, sociologinja iz sindikata Mladi plus, je nedavno povedala, da je mlade, ki so volili desnico, gotovo pritegnila tudi obljuba nizkih davkov, češ da so nizki davki zelo privlačni in všečni, težava pa je, da mladi onkraj tega ne razmišljajo. »Več let se z mladimi že pogovarjam tudi o davkih in v zadnjih letih izstopa mnenje, da prispevke plačujemo zato, da imajo drugi lahko socialno podporo. Ko jim razložim sistem socialne varnosti, pa niso več tako naklonjeni nižjim davkom. Nimajo odgovora na vprašanje, kje bomo dobili denar, če davke znižamo, in hkrati niso naklonjeni plačevanju šolnin in zdravstvene oskrbe.«

Poanta je na dlani: mladi navijajo za nizke davke, ker ne razumejo našega sistema socialne varnosti. Tako postane tudi jasno, zakaj desničarski politiki navijajo za nizke davke – ker ne razumejo našega sistema socialne varnosti. Radi bi vladali državi, a ne vedo, kako deluje.

Obljuba večje neenakosti

Kot rad reče moj prijatelj Jani, ki ob plačevanju davkov ne čuti kakega nelagodja: »Pa saj davkov ne plačujem državi, ampak zdravstvu, šolstvu, sodstvu, cestam, porodniški, gasilcem, policiji, infrastrukturi, transportnemu sistemu, javnim storitvam, parkom, varovanju okolja, dolgotrajni oskrbi.« Jani je podjetnik, ki v nasprotju z desnico razume, kako deluje država, in ki se zaveda, da davki zmehčajo robove vseh družbenih neenakosti.

Kot je nekoč presodil ameriški vrhovni sodnik Oliver Wendell Holmes Jr.: »Davki so cena, ki jo plačujemo za civilizacijo.«

Toda velika raziskava Pobegli davki: Kdo plačuje davke v Srednji in Vzhodni Evropi?, ki so jo pred slabimi desetimi leti opravili v šestih državah Srednje in Vzhodne Evrope, tudi v Sloveniji (Ekvilib Inštitut), je pokazala, da podjetja pri nas razmeroma malo prispevajo k državnim prihodkom. »Davek na dohodek od pravnih oseb je leta 2015 nanesel le 4,26 odstotka državnih prihodkov, dohodnina je nanesla 14 odstotkov prihodkov.« Posledica? »Nizki davki za podjetja vodijo k višji obremenitvi državljanov in k večji davčni neenakosti ... To pomeni, da davčno breme nesorazmerno bolj čutijo državljani, bodisi s plačevanjem relativno več davka bodisi s plačevanjem več posrednih davkov na blago in storitve.«

Kaj to pomeni? Tole: desnica bi podjetjem nizke davke, ki vodijo k višji obremenitvi državljanov in k večji davčni neenakosti, še dodatno znižala. Namesto da bi podjetjem (kapitalu, premožnim) davke progresivno zvišala, bi v plačevanje več posrednih davkov na blago in storitve prisilila ljudstvo, ki mu zdaj obljublja raj. Hej, samo davke znižamo! Toda sindikalist Damjan Volf ni bil tako nežen (»več posrednih davkov na blago in storitve«), ko je opisoval, kako bi desnica – morebitna Janševa vlada – pokrila izpad proračunskih sredstev, ki bi sledil znižanju davkov: »Najprej z davčnimi nižanji umetno ustvariš proračunski primanjkljaj. Potem prideš z argumentom: ’Denarja ni, žal moramo rezati.’ In kje režeš? Tam, kjer ti ideološko paše – RTV, sodišča, sindikati, sociala, javni sektor.« Jasno, rezali bodo nevladne organizacije. Pa univerze, posebej humanistiko. Glejte, kaj reže Trump, če hočete vedeti, pri čem bo »strogo varčeval« Janša.

V času, ko je bil kapital strogo reguliran in ko so bili davki zelo visoki, ni bilo niti ene večje bančne krize, kaj šele kake večje finančne krize.

Nizki davki bodo uvod v čistko. Vlado bo sestavil in vodil kapital, v zameno pa bo koalicijskim strankam prepustil možnost ideološkega boja in obračuna z vsemi, ki jim grejo na živce, od nevladnikov in medijev do univerz, javne uprave in migrantov. Slovenski ICE so že napovedali. »Ustanovili bomo urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, dvema avtobusoma in dvajsetimi policijskimi specialci.«

Perverzno? Obsceno? Vsekakor. Tem bolj, ker so ekonomisti (recimo tisti z univerz London School of Economics in King’s College London), ki so preštudirali vse davčne reforme zadnjih desetletij, sklenili, da nizki davki ne povečujejo gospodarske rasti in ne zmanjšujejo brezposelnosti, da pa povzročajo neenakost.

Ko je potemtakem desnica ljudem obljubljala nizke davke, jim je v resnici obljubljala večjo neenakost. Ko jim je obljubljala znižanje davkov, jim je obljubljala povečanje neenakosti. Kar seveda pomeni, da bi z nizkimi davki razbremenila finančne elite in obremenila ljudstvo. Ja, tisto ljudstvo, ki mu je obljubljala obračun z elitami. Madžari Orbána na nedeljskih volitvah ne bodo odnesli zato, ker je avtokrat (ali iliberalni demokrat ali liberalni fašist), temveč zato, ker so nizki davki, ki jih je slavil kot suho zlato, odnesli kupno moč in blaginjo.

Slovenci, ki so nasedli zgodbi o nizkih davkih, so torej volili v nasprotju s svojimi ekonomskimi interesi. Ali bolje rečeno: volili so v nasprotju s svojimi razrednimi interesi. Zakaj ljudje tako pridno volijo v nasprotju s svojimi razrednimi interesi?

Kaj je s Kansasom?

Ameriški politolog in zgodovinar Thomas Frank je na to vprašanje odgovoril v knjigi Kaj je s Kansasom? (What’s the Matter with Kansas?), v kateri je opozoril, da volivci na ameriškem Srednjem zahodu s tem, ko dajejo prednost kulturnim vrednotam in ko glasujejo za kulturne vrednote, glasujejo v nasprotju s svojimi ekonomskimi interesi. Ali natančneje: če volivec nasprotuje splavu, porokam istospolnih parov, evoluciji in nadzoru nad strelnim orožjem, potem bo glasoval za kandidata, ki nasprotuje splavu, porokam istospolnih parov, evoluciji in nadzoru nad osebnim strelnim orožjem, pa četudi je njegov ekonomski program v nasprotju z ekonomskimi in razrednimi interesi tega volivca.

Kandidat je lahko član elite, bogataš, magnat, s svojo ekonomsko politiko lahko povzroča razslojevanje, recesijo, odliv delovnih mest v druge države, brezposelnost, revščino, toda volivec, ki ljubi kulturne vrednote in ki je prepričan, da Ameriko skupaj držijo prav te vrednote, bo kljub temu glasoval zanj – ker ljubita iste vrednote. Ker imata iste vrednote. Ker častita istega Boga. Politika po njegovem nima nobene zveze z ekonomijo – le z vrednotami. Razlog več, da se z ustavo kmalu strinja le, če se ta strinja z Biblijo.

Še več, politik, ki ljubi konservativne vrednote, bi lahko volivca, ki ljubi iste vrednote, celo odpustil, pa bi volivec še vedno glasoval zanj. Ko glasuje za vrednote, glasuje v nasprotju s svojimi ekonomskimi interesi. Čudno. In nelogično.

V resnici pa je to povsem logično. Samo pomislite: politik, ki ljubi, slavi in oznanja konservativne vrednote, je ekonomsko zelo liberalen, da ne rečem neoliberalen – zavzema se za nizke davke, za vitko državo, za umik države iz gospodarstva in zasebnega življenja, za privatizacijo, za deregulacijo, no, za »debirokratizacijo«, in za odpravo socialne države, ki menda spodbuja parazitstvo in priseljevanje, ljudi pa sili v odvisnost, nedelavnost in lenobo, kar je »neameriško«, celo »protiameriško«.

Ekonomski neoliberalizem, ki ga oznanja politik, zagovornik konservativnih vrednot, ni v interesu malih ljudi, ki ljubijo vrednote, saj povzroča razslojevanje, recesijo, odliv delovnih mest v druge države, brezposelnost, negotovost in revščino – ustvarja pač tržne razmere, v katerih mali ljudje, ljubitelji vrednot, nimajo nobenih možnosti, tako da le neizbežno izgubljajo. S čim jih konservativni, krščanski politik v resnici zapelje in nategne? V čem je trik? V temle: konservativni politik na ekonomska vprašanja daje verske, kulturne, ideološke odgovore. Ekonomska vprašanja maskira v verske odgovore. Ekonomijo maskira v religijo.

Recimo: konservativni politik navija za vitko državo, kar pomeni, da ostro nasprotuje veliki, socialni državi. Še malo prej se je šel vojno proti terorju – zdaj se gre vojno proti socialni državi. Kar pomeni, da je vojno proti terorju taktično zamenjal z vojno proti socialni državi. Prej je terorista videl v islamu ali pa v islamizmu – zdaj ga vidi v veliki, socialni državi. Neoliberalizem za svoje preživetje potrebuje veliko konspirologije.

Nevidna roka trga je umna in pravična – kot Bog. In Bog nastopa kot kopilot ekonomskega liberalizma, kot ultimativni varuh prostega trga – kot nevidna roka. Ko ekonomski liberalec reče, da je treba vse prepustiti prostemu trgu, je tako, kot bi rekel, da je treba vse prepustiti Bogu, tej ultimativni nevidni roki. Ko desničar reče, da je treba vse prepustiti Bogu, je tako, kot bi rekel, da je treba vse prepustiti prostemu trgu. Trg deluje le, če veruješ v Boga. Socialni programi le slabijo nacionalni značaj, nacijo pa vodijo v moralno-politični zaton.

Kaj je s Slovenijo?

Nekaj takega se je zgodilo tudi pri nas: mali ljudje, ki dajejo prednost kulturnim vrednotam (nasprotovanje splavu, skupnosti LGBTIQ+, »teoriji spola« ipd.), so volili stranke, ki imajo enake kulturne vrednote kot oni, pa čeravno so s tem volili v nasprotju s svojimi ekonomskimi in razrednimi interesi, saj te stranke zagovarjajo nizke davke in deregulacijo. Malim ljudem gredo kakopak na živce vse te regulacije, vsi ti zakoni, podzakoni, predpisi in odredbe, desnica pa to alergijo na regulacije tako vneto amplificira, da mali ljudje zlahka spregledajo, da so regulacije tam prav zato, da jih zavarujejo pred požrešnostjo, pohlepnostjo in povampirjenostjo kapitala in »ekonomsko svobodo« finančnih elit. Nizki davki in manj birokracije – to paše finančnim elitam, bogatašem, ne pa ljudstvu. A fraza »nizki davki in manj birokracije« zveni tako ljudsko, kot da jo je izumilo ljudstvo, ne pa kapital.

Leta 1989, ob izteku pohlepne dekade, v kateri je zakraljeval neoliberalizem (»Pohlep je dober,« je dahnil Gordon Gekko, kralj Stonovega Wall Streeta), so zaradi utaje davkov prijeli Leono Helmsley, ošabno, tiransko newyorško nepremičninsko magnatko. Ena izmed obremenilnih prič je bila njena služabnica, ki jo je slišala reči: »Mi ne plačujemo davkov – le mali ljudje plačujejo davke.«

Politik, ki ljubi konservativne vrednote, bi lahko volivca, ki ljubi iste vrednote, celo odpustil, pa bi volivec še vedno glasoval zanj.

Razredni boj v Sloveniji ne poteka med socialnimi razredi, temveč med kulturnimi. Nizki davki niso ekonomsko vprašanje, temveč kulturno, versko vprašanje. V tem kontekstu kot glas ljudstva nastopajo desničarji, ki zagovarjajo nekaj, kar za ljudstvo ni dobro, in ki ljudstvo silijo v to, da pridno voli v nasprotju s svojimi ekonomskimi in razrednimi interesi. V Sloveniji je ekonomija nedolžna, za nič kriva.

Volivcem desnice ekonomske silnice, ki jih ubijajo, niso jasne, vrednote pač. Kdor ima iste vrednote kot oni, ima stališče, zato ljubijo le odločne politike, tiste s stališči. Sami sebe imajo za žrtev, saj nikoli ne zmagajo – splava ne prepovejo, gejev ne spreobrnejo, narkomanov ne zaprejo, žensk ne vrnejo v kuhinje, Darwina ne zamenjajo z Genezo, ustave pa ne z Biblijo. Res, nikoli ne zmagajo. Njihove vrednote so žrtev zarote. Vsaj tako so prepričani. Gravitacija tega fatalističnega občutka viktimiziranosti in občutka, da jim svobode ne jemlje deregulirana ekonomija, ampak moralna kriza, jih rine le še bolj na desno.

Prepirajo se o kulturnih vrednotah, o rečeh, ki jih ne zadevajo neposredno in jih eksistenčno ne ogrožajo, o zadevah, ki jih zadevajo neposredno (razredni boj), pa ne. Za kulturne vrednote se bojujejo, da jim ne bi bilo treba v razredni boj. In ko se borijo za moralne, kulturne vrednote, mislijo, da se borijo za svobodo, toda svobodnejši ko so (no, osvobojeni davkov in regulacij), bolj so podrejeni kapitalu. In marginalizirani. In irelevantni. In pozabljeni. In zapuščeni. In zapostavljeni. In jezni. In ogorčeni. In bolj se oklepajo orožja in Boga. Janšo in njegove satelite potem volijo zato, da bi se maščevali dekadentnim elitam in korupciji.

Zdaj tudi lažje razumemo, zakaj slovenska desnica nujno potrebuje ekonomski neoliberalizem (nizke davke, debirokratizacijo ipd.) in zakaj ekonomski neoliberalizem nujno potrebuje kulturno vojno (obračun s splavom, sekularnostjo, skupnostjo LGBTIQ+ ipd.): desnica namreč s kulturnim bojem in privilegiranjem kulturnih vrednot lažje prikrije, da bo svoje volivce – svoje ljudstvo – prodala kapitalu, ki terja nizke davke in deregulacijo in ki hoče državo preleviti v davčno oazo. Kapitalu jih bo prodala tako, kot spletni giganti naše mejle – nas! – prodajajo oglaševalcem.

Ko jih desnica prepričuje, da so nizki davki – in nizki javni izdatki in vitka država in ekonomska neenakost in deregulacija ipd. – najvišje družbene vrline, ključ do skupne blaginje, jih v resnici prepričuje, da so politike, ki bogatijo le elite, stvar družbenega soglasja, potemtakem nekaj, s čimer se vsi strinjajo.

Država blaginje

Da visoki davki niso smrt za gospodarstvo in rast, dokazuje prav sama metropola kapitalizma – Amerika. Po drugi svetovni vojni, v času »države blaginje«, ki je, kot v Vesti liberalca (The Conscience of a Liberal) rad poudari nobelovec Paul Krugman, ni vodila ekonomija ali nevidna roka trga, temveč politika. V tem času so imeli stalno in vztrajno gospodarsko rast, pa četudi je bil kapital, skupaj s finančnimi trgi, ves čas zelo reguliran in četudi so bili davki ves čas zelo visoki. Davčna stopnja pri dohodnini je znašala 70 odstotkov, celo 91, pri korporativnih dobičkih pa 45 odstotkov in več! Da je lahko gospodarska rast visoka le, če je kapital dereguliran in če so davki nizki, očitno ne drži.

V času, ko je bil kapital strogo reguliran in ko so bili davki zelo visoki, je bila ekonomska neenakost manjša kot kadarkoli, prepad med bogatimi in delavci je bil manjši kot kadarkoli, povprečne plače so bile višje kot kadarkoli, zaposlenost je bila večja kot kadarkoli, vsi so uživali večjo varnost kot kadarkoli, povprečna življenjska raven je bila višja kot kadarkoli, milijarderjev je bilo manj kot kadarkoli po letu 1900, razredni kompromis med kapitalom in delovno silo je bil večji kot kadarkoli, država pa je razredne napetosti bolje ponotranjila kot kadarkoli.

V času, ko je bil kapital strogo reguliran in ko so bili davki zelo visoki, ni bilo niti ene večje bančne krize, kaj šele kake večje finančne krize.

To obdobje je trajalo vse tja do leta 1973, ko sta ga prekinili velika naftna kriza in stagflacija (kombinacija visoke inflacije in recesije), ki sta bili dobra pretveza za prve deregulacije, ko je tuje, še posebej evropske finančne trge zalil svobodni (pre)tok »pobeglih« dolarjev, ko je Amerika dokončno opustila zlati standard, ko vsi ti dolarji, ki so si jih nakopičili ameriški upniki, niso imeli zlatega kritja, ko so začeli devizni tečaji vse bolj fleksibilno nihati, ko so začeli denar prosto tiskati, ko so se nenadoma prikazale nove ekonomske elite, ko se je voditeljem zazdelo, da je treba kapitalizem reorganizirati, ko je general Pinochet z vojaškim pučem poskrbel, da je bil Čile pripravljen na pilotski prehod v neoliberalno državo, zmodelirano po ideologiji Miltona Friedmana in Friedricha Hayeka, ki sta mantrala, da je treba kapital davčno razbremeniti in osvoboditi in da je treba pretok kapitala deregulirati, kar jima je prineslo Nobelovo nagrado za ekonomijo.

Ko je potemtakem desnica ljudem obljubljala nizke davke, jim je v resnici obljubljala večjo neenakost. Ko jim je obljubljala znižanje davkov, jim je obljubljala povečanje neenakosti.

In ko je leta 1978 liberalizacijo trgov napovedala celo komunistična Kitajska, ko je leto kasneje na čelo ameriških Zveznih rezerv prišel monetarist Paul Volcker, ko je isto leto britanska premierka postala neoliberalno usmerjena Margaret Thatcher, ko je leta 1980 Belo hišo prevzel Ronald Reagan, veliki komunikator neoliberalnega popa, ko so kapital in trg deregulirali, ko so države izgubile nadzor nad mednarodnim pretokom kapitala, ko so neoliberalno dogmo prevzeli tudi Mednarodni denarni sklad,

Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija, ko se je neoliberalizem globaliziral, tako da so ga prevzeli tudi nekdanji komunisti in nekdanji socialdemokrati, ko je popadel tudi Evropo, ko ekonomski kriterij ni bila več produkcija, ampak vrednost delnic, ko so se korporacije vse bolj financializirale, ko so realne produkte zamenjali finančni produkti, ko je bila asimetričnost informacij vse večja (uprave korporacij so imele vse bolj »drugačne« informacije kot vlagatelji) in ko so se davčne oaze prelevile v banko teh dereguliranih finančnih trgov in trdnjavo finančne globalizacije oziroma financializacije, so se začele bančne krize, velike finančne krize, dolžniške krize, recesije, hiperinflacije in druge katastrofe, najhujše po letu 1929.

Bolj ko so deregulirali trge in bolj ko so nižali davke, huje je bilo. A neoliberalci so obljubljali: če bomo imeli finančne, kapitalske in trgovinske trge deregulirane in svobodne, ne bo več kriz! Leto 1929 se ne bo več ponovilo! In nacionalne države so finančni trg tako deregulirale ( ja, tako debirokratizirale), da ni imel nihče več pregleda nad finančnimi produkti. Nihče jih ni več razumel. Nerazumljivi pa so bili zato, da jih ne bi bilo več mogoče regulirati – in obdavčiti. In svet je leta 2008 zaradi finančnih produktov, ki jih ni bilo mogoče obdavčiti, strmoglavil v strašno, globoko finančno krizo.

Grob kapitala

Obenem pa vsi dobro vemo, kakšna je posledica nizkih davkov in debirokratizacije – obscena, ekscesna, rekordna ekonomska neenakost. Največja po drugi svetovni vojni – produkt dejstva, da bogastvo narašča hitreje kot plače, pravi Thomas Piketty v knjigi Kapital v 21. stoletju (Capital in the Twenty-First Century). Kot bi rekla Jodi Dean, avtorica knjige Grob kapitala (Capital’s Grave): od ljudi, ki iz generacije v generacijo živijo katastrofalno, težko pričakuješ, da bodo opazili podnebno katastrofo.

Neoliberalci (ti neofevdalci), ki vse po vrsti zmerjajo s komunisti, se sami obnašajo natanko kot komunisti, ki so radi rekli, da je treba za vzpostavitev komunistične družbe žrtvovati generacijo ali dve – tudi neoliberalci so za vzpostavitev deregulirane države nizkih davkov voljni žrtvovati generacijo ali dve. Toliko o terorju, ki ga neoliberalci tako radi očitajo komunizmu. Ali francoski revoluciji.

Slovenski desničarji razmišljajo tako regresivno kot neoliberalci – v neenakosti vidijo dokaz, da smo svobodni. In če neenakost ni dovolj velika, pomeni, da smo premalo svobodni. In da živimo v komunizmu.