In Bog je ustvaril … nizke davke

Stvar je taka, da so vse politične stranke v svojih programih predvidele znižanje davkov, ne da bi širše predstavile svojo zamisel. Takšno enotnost glede določenega vprašanja ameriški ekonomist J.K. Galbraith imenuje konvencionalna modrost, katere poglavitna značilnost je prilagojenost pogledom in sprejemljivosti zainteresirane večine. Vendar je avtor tega poimenovanja tudi opozoril, da ideje konvencionalne modrosti pri realizaciji naletijo pogosto tudi na takšne ovire, da jih je nemogoče realizirati.

Najbolj zagreti za znižanje davkov, to je NSi, Demokrati in Resnica so takoj po potrditvi poslanskih mandatov v vložišče oddali svoj interventni zakon za Razvoj Slovenije, ki predvideva celo vrsto znižanj davkov. Po oceni sedanjega ministra za finance naj bi to zniževanje davkov zmanjšalo prilive v državni proračun v višini 1 milijarde €. Predlagatelji pa niso predstavili, kaj bodo napravili s tem primanjkljajem. Možnosti so tri: povečati davke na drugih področjih, toda kje, da ne bi razočarali svojih volivcev? Druga možnost je dodatno zadolževanje države, kar ni dobro za razvoj Slovenije, če gre zadolževanje za financiranje porabe, ne pa za nove naložbe. Omejitve za zadolževanje pa postavljajo naša Ustava in pravila EEU. Tretja možnost je zmanjševanje izdatkov proračuna. Ker bi v primeru zmanjševanja izdatkov za zdravstvo, šolstvo itd. naletelo na buren odziv javnosti, to verjetno ne pride v poštev. Tako pride v poštev zmanjšanje sredstev za naložbe v ceste, železnice, proti poplavno varnost, za stanovanjsko izgradnjo in podobno. Vprašanje je tudi, kje bo država vzela denar za razne subvencije v gospodarstvo, za raziskovanje in razvoj itd. Ali je to tista razvojna politika, o kateri stalno govori Vrtovec, predsednik NSi, saj, denimo, znižanje državnih investicij pomeni znižanje gospodarske rasti, kar pomeni slabšo zaposlenost gospodarstva. Ali je to tisto, kar gospodarstvo pričakuje od desnih političnih strank? Vrtovec se je kot opozicijski poslanec zadnja štiri leta ukvarjal z javnimi financami in je zopet enkrat dokazal, da se ob tem ni prav ničesar naučil glede uravnoteženega gospodarjenja z javnimi financami. Vrtovec je tudi spregledal, da bodo v primeru znižanja državnih naložb manjše možnosti za zlorabo javnih financ v korist obvodnega financiranja njegove stranke.

Ena od obljub predlagateljev tega zakona je povečanje neto plač zaradi znižanja davkov na plače. Od znižanja davkov na plače in dohodnino bodo imeli občutno korist le tisti z nadpovprečnimi plačami. To je podobno kot pri vsakokratni valorizaciji pokojnin. Denimo, pri 5% valorizaciji dobi tisti s 400€ pokojnine povečanje za 20€, tisti z 2000€ pa dobi povečanje za 100€. Torej občutno povečanje plač je le in samo v rokah podjetnikov. To je pa odvisno od politike, ki jo vodi podjetje. Če podjetje gradi svojo konkurenčnost na nizkih plačah, jih je groza vsakega povečanja plač. Tisti, ki gradijo svojo konkurenčnost na boljši organizaciji poslovanja, na inovacijah, na naložbah v nove tehnologije in digitalizaciji nimajo problemov s povečevanjem plač niti z bežanjem strokovnjakov v druga podjetja ali v tujino.

Ob razpravah o plačah in odhajanju strokovnjakov v tujino se vedno znova spomnim intervjuja v češkem časopisu z Angležem, ki se je zaposlil v Pragi. Vprašali so ga, zakaj se je zaposlil na Češkem, ko pa so v Angliji vendar občutno večje plače. Odgovoril je: s češko plačo in v tukajšnjem delovnem in naravnem okolju imam večjo kakovost življenja kot sem ga imel v Angliji.