Naslovna tema / Talci Izraela

Predsednica države Nataša Pirc Musar, ki lahko edina v prvem krogu do 10. maja državnemu zboru predlaga mandatarja za sestavo nove vlade, ima pred seboj težko nalogo. Verjetno eno najtežjih, kar jih je doslej imel predsednik države. Odločiti se mora, ali lahko za mandatarja predlaga osebo, ki jo tožilstvo sumi bodisi kaznivih dejanj zoper suverenost države, kot sta veleizdaja ali vohunstvo, bodisi kaznivih dejanj zoper demokratične institucije in temeljne pravice, kot je kršitev proste volje volivcev. Odločiti se torej mora, ali je oseba, ki je s pomočjo tujih obveščevalnih služb želela vplivati oziroma vplivala na izid slovenskih volitev, primeren kandidat. Gre seveda za predsednika SDS, Janeza Janšo.

Ljubljansko državno tožilstvo, ki trenutno vodi kriminalistično preiskavo primera Black Cube, je doslej po naših informacijah že identificiralo izraelske operativce, ki so v tujini pred volitvami prikrito snemali slovenske državljane. Prav tako je jasno, da so ti delali za izraelsko zasebno obveščevalno družbo Black Cube, hkrati pa tožilstvo razpolaga z vsaj dvema pričama, ki sta videli srečanje med Janezom Janšo in predstavniki podjetja Black Cube, tudi z njenim ustanoviteljem, Danom Zorello. Razumljivo je torej, da je lahko glavni osumljenec v tem primeru Janša.

Konec marca je Nataša Pirc Musar po sestanku Sveta za nacionalno varnost, kjer ji je Slovenska obveščevalna služba (Sova) predstavila dokaze, izrekla pomembna stavka. Dejala je, da ne želi, »da bi vlado sestavljal nekdo, ki je s tujimi akterji poskušal vplivati na volitve«, nato pa je tudi oznanila kriterij, na podlagi katerega se bo odločila, kdo je primeren mandatar. Dejala je, da ne dvomi, da so se tuji akterji vpletali v slovenske volitve, »nisem pa še zaznala informacij, proti komu so bile vložene morebitne ovadbe ali celo samo poročila tožilstvu in policiji, in dokler to ne bo razčiščeno, je, kar se mene tiče, politično kalkuliranje zelo nehvaležno«. Ko in če bo torej proti Janši vložena ovadba policije, se bo zanj prižgala rdeča luč – je sporočila predsednica.

Pa se je že?

Na tožilstvu za zdaj še molčijo. Preiskava primera Black Cube se je začela 16. marca. Ta teden smo ljubljansko tožilstvo vprašali, v kateri fazi je trenutno postopek, ali so na tožilstvu že opredelili kazniva dejanja, ki jih preiskujejo, ter ali je med osumljenimi tudi Janez Janša. Odgovor, ki smo ga dobili, je bil presenetljiv: tožilstvo ni zanikalo, da je Janša med osumljenimi, nam je pa odgovorilo, da so podatki, o katerih smo spraševali, opredeljeni kot tajni. Z drugimi besedami: tožilstvo se pri odgovoru ni sklicevalo na varstvo kazenskega postopka ali varstvo osebnih podatkov, temveč na tajno klasifikacijo. Kar nakazuje, da gre za primer, ki zadeva nacionalno varnost, hkrati pa tudi, da policija že ima konkretne osumljence.

Če bo Janša postal predsednik vlade, bo Izrael v ključnem trenutku pridobil novega EU zaveznika – politika, ki bi lahko prevzel del vloge, ki jo je 16 let prej igral Orbán.

A pravna razsežnost je v tem primeru zgolj manjši del problema, ki ga ima predsednica republike. Dejansko ustava v 111. členu pri imenovanju mandatarja ne omenja omejitev glede kazenskih postopkov. Tudi če bi bil Janša osumljen ali obtožen kaznivega dejanja zoper suverenost države ali kršitve proste odločitve volivcev po 151. členu kazenskega zakonika, ga Nataša Pirc Musar lahko predlaga za mandatarja. Podobno lahko stori večina poslancev. A ta pravna vprašanja nosijo s seboj tudi velik politični problem: Janez Janša je v vsakem primeru že zdaj politično izraelski dolžnik, in povsem očitno je, da njegovo vodenje izvršilne veje oblasti ne more biti neodvisno in suvereno. Še toliko bolj, ker je Izrael pravkar v Evropi izgubil podporo Madžarske, ki je bila doslej njegov velik zaveznik znotraj Evropske unije. Za izraelsko vlado je torej imenovanje Janše za mandatarja v tem trenutku zelo pomembno.

Še ne tako davno, pred dobrim desetletjem, je bila skupina tako imenovanih iliberalnih voditeljev srednje in jugovzhodne Evrope bolj razvejena in močna kot danes. Jedro te mreže so poleg Orbána sestavljali Janez Janša v Sloveniji, Nikola Gruevski v Makedoniji, Milorad Dodik v Republiki Srbski in Aleksandar Vučić v Srbiji; v širšem krogu pa so bili člani še Jarosław Kaczyński na Poljskem ter kdaj pa kdaj še politiki iz Italije, Avstrije, Bolgarije, Češke in Slovaške. Vse te voditelje ni povezovala le mešanica etnonacionalizma, evroskepticizma, ampak zelo konkreten skupni interes: medsebojna zaščita pred »starimi« državami EU in evropskimi institucijami. Zaradi tega so to koalicijo držav, včasih imenovano kot »Nova Evropa,« podpirale ZDA skupaj z Izraelom, ki jim preveč enotna Evropska unija ni bila pogodu. In iz podobnih razlogov še Putinova Rusija.

Ideologija, ki so jo ali jo še ti voditelji zastopajo, se je na področju popularne politike vrtela okoli pravih moških in nosečih mater, patriotizma, tradicionalnih vrednot družine ter suverenosti. Na gospodarskem področju so radi govorili o tem, kako jih Zahodna Evropa kolonizira, da so pravila unije pisana na kožo starih članic EU in podobno. Zahodni očitki zaradi nazadovanja demokracije v teh državah naj bi bili le odziv na vse močnejšo in konkurenčnejšo Novo Evropo. A v praksi so ti voditelji sledili idejam tradicionalnega, neoliberalnega kapitalizma: vsi so, skoraj brez izjeme, razgrajevali socialno državo in krepili domače oligarhe. Zavzemali so se za nizke davke, in paradoksalno, za večjo moč multinacionalk. Kljub protiglobalizacijskemu govorjenju se te države niso nikoli zavzele za pravičnejšo obdavčitev (ameriških) multinacionalk.

Tudi sam Janša je potrdil, da so se paraobveščevalci z njim srečevali na sedežu SDS.

Znotraj te Nove Evrope je imela Slovenija z Janšo obrobno vlogo. Njegova SDS je zaradi članstva v tem klubu dobivala zajetno podporo Madžarske pri gradnji propagandnega aparata okoli Nova24TV, a da bi imela Slovenija kot država kakšne večje koristi od te mreže, ni videti niti danes. So pa v tem času vzhodnoevropski tajkuni pokupili številna slovenska podjetja – POP TV, vpliven delež v Petrolu, del Slovenskih železnic, Radenska, Paloma in polovica slovenskega bančnega sistema so v tem času prešli v roke vzhodnoevropskih oligarhov. Ideje so bile še drznejše: tretja Janševa vlada je želela Madžarom na primer prodati tudi del skupnega podjetja projekta Drugi tir, tik pred volitvami leta 2022 pa tudi pomemben del slovenskih turističnih zmogljivosti. Celo tako daleč je prišlo, da so v Slovenskem državnem holdingu (SDH), ki je bil pod nadzorom Janševe vlade, tedaj zavrnili slovenske investitorje – domače pokojninske sklade, zato da bi hotele družbe Sava lahko kupil madžarski državni sklad Diófa. K sreči do sklenitve tega posla zaradi padca vlade ni prišlo.

A ta mreža držav, ki jo je poleg Rusije in ZDA izkoriščal tudi Izrael, je v zadnjih letih začela razpadati. Na Poljskem je stranka Zakon in pravičnost izgubila oblast. Oblast je v Makedoniji izgubil tudi Gruevski, ki je politični azil dobil na Madžarskem. Gruevski je v Makedoniji padel, potem ko se je leta 2016 opozicija dokopala do dokazov, da je njegova vlada s pomočjo izraelske opreme prisluškovala kar 20 tisoč državljanom. Tudi Dodik se je moral umakniti z uradnih funkcij, Vučić pa je pod vse večjim notranjim pritiskom. In zdaj je prišlo še do bistvenega dejanja: do padca Viktorja Orbána na nedavnih volitvah na Madžarskem.

Operacija izraelske paraobveščevalne družbe ni osamljen primer, ampak zgolj zadnje poglavje daljše nadaljevanke.

Orbánov padec na madžarskih volitvah pomeni za ZDA, natančneje za Trumpovo gibanje Maga, za Putinovo Rusijo in tudi za Izrael veliko izgubo, saj so prek njega uveljavljali svoje interese v Evropski uniji in predvsem blokirali politične odločitve same unije. V Izraelu dejstva, da so izgubili pomembnega zaveznika, njihovi visoki diplomati ne skrivajo. Kot je ta teden za provladni dnevnik Jeruzalem Post poudaril nekdanji generalni direktor izraelskega zunanjega ministrstva Alon Ušpiz, je Izrael z Orbánovim odhodom izgubil skorajda vse: »Madžarska je dolga leta v EU delovala kot nekakšen neformalni veto v Izraelovo korist … kadarkoli je EU poskušala sprejeti sankcije proti Izraelu, označiti izdelke iz naselbin ali izdati ostro obsodbo vojaških operacij, je Budimpešta preprečila konsenz.«

Madžarska je kot edina država članica EU blokirala uvrstitev skrajno desnih izraelskih ministrov Smotriča in Ben-Gvirja na evropski seznam posameznikov, za katere veljajo sankcije, poleg tega je uspešno blokirala tudi sankcije proti nasilnim izraelskim naseljencem na Zahodnem bregu – ukrepa, ki so ju podprle vse preostale članice. Po novem tega madžarskega rdečega kartona Izrael znotraj EU več nima. Še več: bodoči madžarski premier Peter Magyar sedaj napoveduje kar aretacijo Netanjahuja, obtoženega vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti, če bo ta prišel na Madžarsko.

Orbánov padec je že obudil številne stare pobude in kritike na račun Izraela, ne le v Franciji in Španiji, ampak celo v Nemčiji. Nemški kancler Friedrich Merz je recimo prejšnji teden že izrazil »globoko zaskrbljenost« nad dogajanjem na palestinskih ozemljih, Italija je zaradi izraelskih napadov na Libanon prekinila sporazum o obrambnem in tehnološkem sodelovanju, španski premier Pedro Sánchez pa pozval k prekinitvi gospodarskega sporazuma med EU in Izraelom, ki je temelj njunih gospodarskih odnosov.

Tožilstvo razpolaga z vsaj dvema pričama, ki sta videli srečanje med Janezom Janšo in predstavniki podjetja Black Cube, tudi z njenim ustanoviteljem, Danom Zorello.

Slovenija je zaradi opisanega za Izrael v tem trenutku zelo pomembna država. Če bo Janša postal predsednik vlade, bo Izrael v ključnem trenutku pridobil novega zaveznika znotraj Evropske unije – politika, ki bi lahko prevzel vlogo, ki jo je 16 let prej na ravni unije igral Orbán. Za Izrael je verjetno še najmanj pomembno, da bi lahko Slovenija preklicala priznanje Palestine ali če bo nova vlada Janeza Janše molčala ob izraelskih agresijah. Bi pa Izraelu še kako koristilo, če bi naša država namesto Madžarske odslej blokirala sankcije proti posameznikom iz Izraela, če bi zavirala sprejemanje resolucij in bila ena od tistih držav, ki si v odnosih z Izraelom prizadevajo za vzdrževanje statusa quo.

Slovenija je sicer majhna država, a kot je pokazal Orbánov primer, velikost v bruseljski diplomaciji ni odločilna – zaradi konsenzualnega načina sprejemanja odločitev je dovolj glas ene države, da se prepreči ukrepanje unije. S tem pa je mogoče pojasniti tudi napor in verjetno tudi investicijo, ki jo je Izrael tako očitno vložil v izvolitev Janeza Janše – pri čemer je jasno tudi, da je Janez Janša pri tem aktivno sodeloval. Janša je danes izraelski dolžnik na več ravneh. Ni le »dolžnik«, ker mu je očitno Izrael prek zasebne paraobveščevalne službe »pomagal« pri volilni tekmi. Njegov »dolžnik« je tudi zato, ker Black Cube danes razpolaga s še neobjavljenimi deli videoposnetkov, v katerih tarče govorijo tudi o svojih izkušnjah z vlado Janeza Janše. To je bilo namreč javno razkrito že pri posnetkih odvetnice Nine Zidar Klemenčič. Black Cube je posnetek z njo zlepil na način, da je videti, kot da Klemenčičeva govori o koruptivnih poslih na ministrstvu za gospodarstvo, ki ga je vodil Matjaž Han, dejansko pa je govorila o poslih, pri katerih je sodelovala v času tretje vlade Janeza Janše pod ministrom Zdravkom Počivalškom. Podobno nam je povedal tudi Jože Oberstar, nekdanji nadzornik in predsednik nadzornega sveta Darsa v tretji vladi Janeza Janše, ki pod vlado Roberta Goloba ni bil več potrjen za člana nadzornega sveta, kasneje pa je kot pogodbeni odvetnik Darsa z družbo prenehal sodelovati. Iz osebnih razlogov, kot pravi sam.

V videoposnetkih, ki so se pojavili na spletu, Oberstar namreč govori o dogajanju na Darsu, o premieru Robertu Golobu, ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću in drugih znanih Slovencih. Razlaga, da so se s prihodom Goloba eni od njegovih strank odprla vrata do poslov v Darsu, do katerih pred tem nikoli ni prišla in podobno. »Izraelci so v mojem primeru očitno naredili napako,« nam je dejal Oberstar, »izbrali so me verjetno pod predpostavko, da sem bil žrtev vlade Roberta Goloba, čeprav to nisem bil. Sam sem sprejel dejstvo, da me SDH pač ni podprl za nadzornika za naslednji mandat.« V Black Cubu so očitno za potrebe predvolilne kampanje nato mnoge njegove izjave izpustili: »Dejal sem jim recimo, da sem pritiske doživljal tudi v času vlade Janeza Janše, da vsi počno enako, da je takšen modus operandi v Sloveniji. In sicer da se z novo vlado zamenjajo vodstva večjih državnih podjetij. Ko so hoteli od mene slišati konkreten primer pritiska, pa sem jim omenil Hajdinjakov primer. In sicer kako se je pod vlado Janeza Janše name pritiskalo, da bi zamenjali predsednika uprave Valentina Hajdinjaka. A ta del ni bil objavljen. Pa tudi to ne, da so vse moje izjave preverljive v medijih.«

Janša je danes izraelski dolžnik tudi zato, ker Black Cube danes razpolaga s še neobjavljenimi deli videoposnetkov, v katerih tarče govorijo tudi o svojih izkušnjah z vlado Janeza Janše.

Iz teh Oberstarjevih pojasnil izhaja tudi, da sta si SDS in NSi, ki je bila tedaj še pod vodstvom Mateja Tonina, že v času tretje vlade Janeza Janše prišli navzkriž zaradi nekaterih poslov, ki jih je sklepal Dars pod vodstvom Hajdinjaka. Eden od večjih je bil tedaj povezan s podelitvijo koncesij za avtovleke. SDS je tedaj v nadzornem svetu Darsa imela dva svoja predstavnika, in sicer Roberta Rožiča ter Pavlo Hevka.

Kako daleč so šli paraobveščevalci, pa priča Oberstarjeva izkušnja s poti na Dunaj, kjer se je dobil na domnevnem sestanku. »Sprva sem želel na Dunaj sam s svojim avtom, a so vztrajali, da bodo pome poslali limuzino z voznikom. To so tudi storili. In ko sem vstopil vanjo, sem v kabini opazil majhno kamero, zato sem bil previden v izjavah že v avtu,« razlaga. Ta primer znova dokazuje drznost paraobveščevalcev iz Izraela in visoko stopnjo organizacije celotne operacije – predvsem pa, da je bilo v projekt vloženo tudi ogromno finančnih sredstev.

Operacija izraelske paraobveščevalne družbe ni osamljen primer, ampak je zgolj zadnje poglavje daljše nadaljevanke – praktično deset let trajajočega »prodajanja« slovenskih interesov tujim državam v zameno za pomoč pri volitvah. Operacija Black Cube je bila res ena najdrznejših, a zato, ker so doslej pravosodni organi in druge institucije takšno vmešavanje v slovensko politiko ali dovolili ali pa si pred tem zatiskali oči. Ali se bomo v Sloveniji tem praksam sposobni upreti – to je zdaj vprašanje za tožilstvo, sodišče, predsednico države Natašo Pirc Musar in seveda poslance. Ti se bodo na koncu morali odločiti, ali lahko za mandatarja predlagajo politika, ki je s svojim ravnanjem slovenske interese »zastavil« v zameno za storitve paraobveščevalcev iz neke druge države. In ki je zato danes očitno dolžnik vlade te druge države.