Načelnost, beg pred odgovornostjo ali/in kršitev ustave?

Predsedovanje v Sloveniji je bolj kot ne reprezentativno. Med redkimi pristojnostmi predsednice (ali predsednika) države je predlaganje kandidata za mandatarja, kar pa se po letošnjih volitvah zapleta.

Nataša Pirc Musar je najprej izrekla (v tem smislu), da ne bi rada predlagala za mandatarja nekoga (beri: Janše), nad katerim visi senca spornega sodelovanja (beri: tudi možne izdaje) z izraelsko organizacijo Black Cube. Ta je poskušala vplivati na naše volitve. Da si želi, da bi pristojni organi hitro opravili svoje delo.

A nekaj so želje, drugo je realnost.

Verjetno je zato potem odločila, da bo predlagala tistega, ki ji bo prvi prinesel 46 glasov. A po prvem posvetovanju s predstavniki strank je ugotovila, da jih še noben kandidat nima, in da bo pogovore nadaljevala. Čas ima do 10. maja.

Čez noč pa sprememba. Ne bo predlagala nikogar. Ne bo predlagala kandidata za manjšinsko vlado in ne bo sodelovala v neiskrenih igricah desnice. Ali je s tem umikom pokazala svojo moralno držo, svojo načelnost in integriteto ali se je samo izognila odgovornosti?

Veliko državljanov je od nje pričakovalo, da ne bo predlagala Janše. Nekateri pravniki nas prepričujejo, da bi imela za to utemeljene razloge. Zato se sprašujem: se je raje na tak način vsemu izognila in bo Janša izvoljen brez njenega blagoslova? Se morda (zaradi svoje naslednje kandidature?) ne želi preveč zameriti desnici, kot berem nekatere domneve?

Ali jo bo doletela še ustavna obtožba? Ustavni pravnik Rajko Pirnat namreč svari, da je s svojim »umikom« kršila ustavo. Sama verjamem, da se je dobro pozanimala, kakšne so lahko posledice takšne odločitve.

Ko je pred leti isto storil Borut Pahor, ni bilo nobenih.