Film / Michael

proti

Melanijin najljubši pevec.

Michael je za tiste fene Michaela Jacksona, ki ne vedo, da je bil Michael Jackson obtožen spolnega nadlegovanja otrok, da so proti njemu sprožili postopke, da je potekal sodni proces. O tem namreč ni tu ne duha ne sluha. Nobenega namiga. Nobenih indicev. Nobenih pomislekov. Nobenih tračev. Nobenih govoric. Film se konča leta 1988. A ne le da se kar nenadoma konča, in to tik pred eksplozijo, ki je naracijo o Kralju popa povsem spremenila, ampak v samega Michaela, ki ga v različnih obdobjih igrajo trije igralci (glavni je Jacksonov nečak Jaafar Jackson), ne dreza preveč, da ga ja slučajno ne bi namočil in kompromitiral. Zato slišite vse največje hite, medtem ko se vse ostalo zvede na zgodbo o »čudežnem dečku« iz Garyja (Indiana), ki se skuša ločiti od svoje družine, družinskega benda The Jackson 5 in tiranskega, abuzivnega očeta Josepha (Colman Domingo). In zato je Jacksonova zgodba povsem nekompleksna, sterilna, neintrigantna, dolgočasna – le dolgo naštevanje uspehov. In to dobesedno: Jackson doživlja le uspehe, samo uspehe in nič drugega kot uspehe. Vse mu teče tako gladko, da niti ne razumete, zakaj je osamljen, zakaj si omisli šimpanza (digitalnega!), zakaj je tako otročji (občutek imate, da gledate mladinski film), zakaj potrebuje toliko ljubezni (štadione ljubezni!), zakaj so njegovi bratje le fikusi in zakaj ni na spregled ne njegove sestre Janet ne njegovih velikih prijateljic, Diane Ross in Elizabeth Taylor.

Michael – ne ravno thriller, plitvi grob enodimenzionalne nostalgije in nostalgične enodimenzionalnosti – je 170-milijonski film brez tretjega dejanja. Kar je tako, kot bi posneli biografijo Harveyja Weinsteina, ki bi se končala sredi leta 2017 – pred nastopom gibanja #MeToo. (kino)