Knjiga / David Sim: Mehko mesto

+ + + +

Škotski profesor arhitekture o bolj prijetnem konceptu mesta, kjer namesto visokih stolpnic dominirajo nižje stavbe.

Temo neznosnosti osebnega in družabnega bivanja je pred dobrim desetletjem evociral francoski filozof Thierry Paquot v knjigah La Folie des hauteurs (2008) in Désastres urbains (2014). Sim kot arhitekt kajpak išče praktične rešitve in jih predstavlja, podprte s fotografijami zgledov različnih četrti, večinoma v Skandinaviji in zahodni Evropi. Njegova osnovna ideja je mesto kot kraj druženja in vključevanja narave na vsakem koraku. Dobesedno – v Bernu je mestnim oblastem uspelo očistiti reko Aare, tako da je v njej moč plavati. Zdaj ni le naravni zunanji bazen, omogoča popolnoma drugačen tok življenja, saj lahko človek že na poti iz službe v njej prosto zaplava. A ta bukolični ideal predpostavlja pešačenje in kolesarjenje, s katerima se dolgi reki približaš na poljubni točki, ne da bi množice hitele z avtomobili iskat bližnja parkirišča. Hoja denimo ponuja družabnost, saj na poti srečuješ kolege in znance ter se med naključnimi srečanji celo zbližaš z neznanci. Avtor je realist, upošteva, da slehernik ne bo spremenil modusa vivendi in ne bo naenkrat peš osvajal razdalj desetih kilometrov. Zato snuje vizijo četrti, ki vsaka zase premorejo športne parke, trgovine, urade, šole, kulturna prizorišča etc., ne da bi se prebivalci vozili do izbrane točke skozi vse mesto. Popolna decentralizacija mest z nižjimi stavbami, ki dopuščajo pasivno prezračevanje in hlajenje in okoli katerih ni stolpnic, da bi metale nanje dolge sence ter jih držale v senci in mrazu. Manjše stavbe povežejo drugače anonimne sostanovalce v sosede.

Knjiga tisočerih idej mestnih urbanistov. Antiljubljana.