Antifašizem in antifašisti

Italijanski zgodovinar Enzo Collotti, urednik zbornika o antifašizmu v Italiji in Evropi med letoma 1922 in 1939, je na vprašanje, »Kdaj se je rodil antifašizem?«, odgovoril, da bi bil najlažji odgovor ugotovitev, da se je rodil hkrati s fašizmom. Tudi če je tak odgovor na splošno sprejemljiv, piše dalje Collotti, pa je v resnici zgodovinsko in politično vzeto problem bolj kompleksen, kakor je kompleksen tudi pojav fašizma.

Ne bomo se posvečali raznolikosti razmer, ki so prispevale k nastanku fašizma in posledično antifašizma, tudi ne različnim oblikam fašizma in antifašizma, ki so pozneje nastajale kot odmev na razmere in zahteve časa. Navsezadnje lahko tudi danes, ko se pojavljajo glasovi o novem fašizmu, razmišljamo o pojavu novega antifašizma oziroma predvidevamo njegovo vračanje. Prvotni antifašizem, ki je po eni izmed interpretacij deloval v duhu pravne države in se zavzemal za demokratični parlamentarizem, je predstavljal vse oblike in zvrsti opozicije fašizmu in nato nacizmu. Pozneje je antifašizem svojo podobo spreminjal in jo prilagajal, pogosto celo tako, da je popolnoma spremenila izvirni pomen in namen.

Fašizem je nastal v Italiji po koncu prve svetovne vojne, iz katere je Italija izšla, kot se rado ponavlja, s »pohabljeno« zmago. Bil je torej odziv na čas, ko je Italija objokovala katastrofalne žrtve in druge posledice vojne, ko so državo vodile nemočne liberalne vlade in ko leva sestavina političnega življenja države ni mogla izkoristiti revolucionarnega nemira množic »rdečega dvoletja«, to je obdobja med letoma 1919 in 1920. Je pa to marca 1919 uspelo Fašistični stranki, ustanovljeni ob podpori italijanskega kapitala. Ob vstopu v politiko ni skrivala, da se želi povzpeti na oblast; pri tem je nasilno obračunavala zlasti s socialističnim in komunističnim gibanjem, ki je dobilo v Italiji strankarsko podobo na začetku leta 1921.

Pri Slovencih je na fašizem opozarjal zlasti tisk, ki je izhajal na Primorskem, in sicer tržaško socialistično-komunistično Delo, pa tudi liberalni dnevnik Edinost in krščanskosocialna Goriška straža. Pogosto je bilo v tem poročanju poleg resnih opozoril veliko porogljivosti, podobnih nekakšni vojni napovedi, kot jo je avgusta 1921 zapisal državni poslanec Virgil Šček: »O pomirjenju med Slovenci in fašisti ne more biti govora, zakaj za to manjka prvi pogoj: vojskovati bi se morali obe stranki. Pri nas se vrši napadanje izključno le od ene stranke, od fašistov.« Slovencem je fašizem prvi temeljiteje razložil krščanskosocialni primorski politik dr. Engelbert Besednjak konec leta 1922, potem ko je bil že dva meseca ob državnem krmilu: »Dušo fašizma žene le ena misel in sila, to je nacionalizem,« je ugotavljal v zaključku svoje analize. Prav v tem opozorilu slutimo Besednjakovo napoved, da se Slovencem, vsaj tistim, ki so živeli v italijanski državi, ne obetajo dobri časi: že več desetletij prej dobro znani iredentizem bo zamenjala še ostrejša oblika italijanskega nacionalizma. V Besednjakovih besedah pa tedaj ni bilo slutiti upornih misli, kakršne je izrazil pozneje v poslanskih nastopih v rimskem parlamentu. Toda uporni, pravzaprav narodnoobrambni nameni so bili stalnica v narodni zavesti zahodnih Slovencev že od programa Zedinjene Slovenije, od taborov in protiiredentističnih manifestacij iz let pred prvo svetovno vojno, torej dolgo pred pojavom fašizma. Na razvoj razumevanja obrambe zahodnih slovenskih meja je krepko posegla prva svetovna vojna s svojimi posledicami. Takrat se je začelo obdobje »dvajsetletnega primorskega upora«, kakor zgodovinarka Milica Kacin Wohinz opredeljuje čas dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja.

Junija 1921 je nastala bojna organizacija Arditi del popolo kot protiutež fašistični skupini Arditi d‘Italia. Najbolj je odmeval spopad med fašisti (ki jih je vodil Italo Balbo) in antifašisti na začetku avgusta 1922 ob splošni stavki v Parmi.

Prolog v dvajsetletni ilegalni primorski upor proti italijanski oblasti v slovenskem in hrvaškem delu ozemlja tako imenovane Julijske krajine predstavlja prva italijanska vojaška okupacija, ki so jo prežemali iredentizem, risorgimento, protiavstrijstvo in protislovanstvo. Začela se je z vojno v Posočju konec maja 1915. Če je tedaj med v vojno vpletenimi Slovenci zavladal odpor, je bil namenjen predvsem vojni in imperializmu, zaradi katerega je nastala. V tem primeru je tudi obramba Soče v vojni, v kateri so kot avstroogrski vojaki sodelovali Slovenci, predstavljala uporno dejanje zoper italijanski imperializem. Po koncu vojne, ko se je okupacija nadaljevala v duhu fait accompli, je zajela še več z londonskim tajnim paktom iz leta 1915 določenega slovenskega ozemlja. Istočasno z italijansko vojaško zasedbo je nastajal ilegalni podtalni odpor, uperjen predvsem zoper novo oblast. Pravzaprav ni mogoče določiti, ali je prišlo do odpora pred okupatorjevimi protislovenskimi ukrepi ali pa je upor nastal po uvedbi teh ukrepov in zaradi njih.

Toda vrnimo se k italijanskim razmeram. Leto 1920 in poznejši čas v Italiji zaznamujeta rast fašističnega gibanja in nasilje, ki ga je povzročilo divjanje fašističnih skvader. Odgovor na to je bilo protifašistično gibanje po vsej Italiji. V Trstu je Fašistična stranka ustanovila svojo organizacijo proti koncu maja 1919. Avgusta tega leta so se fašisti prvič spopadli z delavci socialistične usmeritve in s slovenskimi narodnjaki. Prvomajske proslave leta 1920 so se končale s krvavimi izgredi, 13. julija 1920 je bil požgan Narodni dom v Trstu, med generalno stavko septembra leta 1920 pa so se stavkajoči delavci v Trstu, med njimi so bili tudi Slovenci in Hrvati, spopadali s fašisti ter s policijskimi silami in vojsko; ubitih je bilo devet oseb. V Pulju je bilo septembra 1920 napadeno poslopje Delavske zbornice. In še bi lahko naštevali. Nič drugače ni bilo v ostalih predelih Italije. V domala vseh mestih in na podeželju so se še v obdobju »rdečega dvoletja« začeli nemiri med fašisti in nastajajočim antifašističnim taborom, ki je združeval socialiste, komuniste, razne sindikalne organizacije in druge levo usmerjene skupine. Junija 1921 je nastala tudi bojna organizacija Arditi del popolo kot protiutež fašistični Arditi d‘Italia. Najbolj odmeven je bil spopad med fašisti, ki jih je vodil Italo Balbo, in antifašisti na začetku avgusta 1922 ob splošni stavki v Parmi. Nekajdnevni spopadi so zahtevali sedem smrtnih žrtev. Da bi strli stavko levih sil, so fašisti tedaj zbrali 10.000 privržencev, nasproti pa so jim stale tudi bojne skupine antifašističnih Arditov del popolo. Dva meseca pozneje, konec oktobra 1922, je bil fašizem že na oblasti in uporno gibanje antifašistov je zlagoma pojenjalo.

Fašizmu je uspelo obvladati vse italijansko družbeno življenje. V spopadih, ki so terjali človeška življenja, so bili prva žrtev komunisti; zoper njih je bilo usmerjenih največ nasilnih dejanj. Fašistično nasilje je ohromilo antifašiste, ki so morda zamudili priložnost, da bi zaustavili vzpenjajoči se fašizem. Niso se mogli dogovoriti za enoten nastop. Razpeti so bili med komunisti, ki so merili na radikalnejše metode, in drugimi strankami, ki so upanje polagale v dejavnost parlamenta. Čeprav je bil na oblasti, je fašizem svojo moč utrjeval z novim nasiljem, tudi z umori, med katerimi je najbolj odmeval umor poslanca Giacoma Matteottija na začetku junija 1924.

Po četrtem neuspelem, a izzvanem atentatu na Mussolinija je bil 5. novembra 1926 sprejet zakon za zaščito države. V Italiji je bil uveden totalitarni režim, ukinjeno je bilo strankarsko življenje. Štiriletni proces uvajanja in utrjevanja fašistične državne oblasti je pognal veliko Italijanov v emigracijo. Te selitve so utrdile moč fašizma, sprožile pa so tudi živahno dejavnost antifašistov, ki so se zatekali predvsem v Francijo. V tržaškem dnevniku Edinost je bilo mogoče novembra 1925, še pred uvedbo italijanske verzije jugoslovanske Obznane, brati tudi vest, povzeto po rimskem časniku Tevere: »Protifašizem uspeva v Franciji, kjer pa ni doktrinaren, temveč ofenziven. Ta antifašizem je organiziran v oboroženih tolpah in skuša izvršiti določene smrtne obsodbe.« Tudi slovenski tisk je pred in po tem objavljal vesti o spopadih med fašisti oziroma oblastjo in antifašisti na italijanskih tleh, na primer na Siciliji. V evropsko javnost so vesti prihajale kljub hudi cenzuri. Tudi v drugih evropskih državah naj bi se fašisti in antifašisti spopadali, očitno pa je šlo za italijansko emigracijo, ki je bila številčno močna in tudi zunaj Italije politično razcepljena. Na pot politične emigracije so se podali politični voditelji, javni in kulturni delavci. Prvo večjo politično skupnost z imenom Comitato d‘attività antifascista so ustanovili 6. decembra 1926 v Parizu. 28. marca 1927 je sledila ustanovitev organizacije Concentrazione antifascista, v kateri so bili predstavniki iz republikanske in obeh socialističnih strank, ni pa bilo med njimi komunistov. Leta 1929 se je v Parizu izoblikovalo gibanje Giustizia e Libertà, ki sta ga vodila Carlo Rosselli in Emilio Lussu. Gibanje je po besedah zgodovinarja Pierra Milze pomenilo »resničen preobrat v italijanskem antifašizmu«.

Fašizmu je uspelo obvladati vse italijansko družbeno življenje. V spopadih, ki so terjali človeška življenja, so bili prva žrtev komunisti; zoper njih je bilo usmerjenih največ nasilnih dejanj.

Slovenski protifašizem je na Primorskem pognal globoke korenine že v nastopih zoper italijanski nacionalizem in iredentizem v desetletjih pred prvo svetovno vojno. Italijanska okupacija med prvo svetovno vojno in po njej je to še poglobila, nove oblike pa mu je dajal fašizem. Na zahodnem slovenskem in hrvaškem ozemlju je bil antifašist vsakdo, ki ni sprejemal politične miselnosti fašizma. Vendar za učinkovito nasprotovanje fašizmu pasivna drža ni bila dovolj. Odločilno vlogo pri rojstvu tajnega aktivnega odpora v Julijski krajini je imela organizacija jugoslovanskih nacionalistov Orjuna, katere program in organiziranost pa sta vsebovala precej fašistoidnih prvin, kot ugotavlja zgodovinarka Milica Kacin Wohinz. Na Primorskem je Orjuna delovala od leta 1922 in imela tako med tamkajšnjimi prebivalci kot med primorskimi emigranti v Jugoslaviji kar veliko somišljenikov. Za njeno delovanje na italijanski strani državne meje so bili značilni incidenti z italijanski obmejnimi organi. Orjuna je krajši čas (1925–1926) vključevala avtonomno skupino Orjunavit (Orjuna v Italiji), ki ji je pripadala tudi organizacija TIGER (Trst, Istra, Gorica, edini, Reka), ustanovljena konec leta 1924 na uredništvu dnevnika Edinost v Trstu. Šlo je za zametek antifašistične organiziranosti, ki pa se ni tesneje povezovala z italijanskimi somišljeniki; konec leta 1926 je skupina razpadla zaradi odhoda voditeljev v emigracijo, a sta iz nje izšli tajna organizacija za Julijsko krajino, ustanovljena na Nanosu jeseni 1927, in decembra 1927 v Trstu ustanovljena organizacija Borba. Po prvem tržaškem (bazoviškem) procesu leta 1930 se je ilegalni protifašistični odpor poenotil in se sredi tridesetih let razglasil za Narodnorevolucionarno gibanje Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini.

Kadar v javnosti s pisano ali govorjeno besedo omenjajo ilegalno organizacijo Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini med obema vojnama s krajšim imenom TIGR, pogosto dodajo, da gre za »prvo protifašistično organizacijo v Evropi«, njeni člani, tigrovci, pa naj bi bili »prvi antifašisti«. Toda vsako označevanje in opredeljevanje – tudi v primeru organizacije oziroma gibanja TIGR – mora temeljiti na preverjenih in ustreznih podatkih, da ne ustvarja nesporazumov zaradi doseganja različnih (predvsem političnih) ciljev. Sredi leta 2015 smo na spletu v neki politično močno opredeljeni polemiki lahko prebirali, kako dober slovenski izvozni artikel bi bil lahko TIGR. Kot pravi Enciklopedija Slovenije, je antifašizem družbeno in politično gibanje za zavračanje in uničenje fašizma. Njegovi pripadniki, antifašisti, pa so vsi, ki fašizmu nasprotujejo. Na Primorskem je antifašistično skupnost sestavljala množica posameznikov in skupin, ki so imeli v gibanju različne vloge in naloge. Storili bi krivico, če bi katerega od članov skupnosti spregledali ali izpostavili le enega, drugemu pa morda pripisali nekaj, česar ni storil. Vse to se dogaja, ko zaradi antikomunizma nekateri zmanjšujejo ali celo zanikajo vlogo, ki so jo v primorskem antifašizmu odigrali komunisti, pogosto pa tigrovsko organizacijo prikazujejo kot edinega predstavnika primorskega antifašizma. Leta 1990 je Milica Kacin Wohinz izdala knjigo Prvi antifašizem v Evropi, Primorska 1925–1935. V uvodu h knjigi je pojasnila: »Antifašizem se je rodil prav tisti trenutek, ko je nastopil fašizem, najprej v obliki delavskega spopada s skvadrizmom.« Ob tem še dodaja: »Tak vseljudski odpor, pasiven in aktiven, spontan in organiziran in celo oborožen, je bil prvi v Evropi.« To prvenstvo pa se ne ujema povsem z dejstvi. Sodba je nastala v posebnem zgodovinskem obdobju, v času slovenskega osamosvajanja, ko je slovenska javnost dobivala več informacij o primorskih antifašistih, zlasti o tigrovcih. Ti so zaradi posebnega razmerja s povojno slovensko politično oblastjo postali in so še vedno priložnost za obračune s slovenskim narodnoosvobodilnim gibanjem med drugo svetovno vojno ter s časom, ki je sledil, pa tudi za ustvarjanje posebne mitologije. Prav Milica Kacin Wohinz je v razpravi na strokovnem srečanju, posvečenem primorskemu antifašizmu, v Senožečah 1. junija 1991 opozorila, naj mitologije o NOB na Slovenskem ne zamenja mitologija o tigrovstvu.

Fašistično nasilje je ohromilo antifašiste, ki so morda zamudili priložnost, da bi zaustavili vzpenjajoči se fašizem. Niso se mogli dogovoriti za enoten nastop.

Nastajanje slovanskega antifašizma v Julijski krajini je razvejan proces. Povezan je tudi z nastajanjem italijanskega antifašizma, ki pa se za razliko od slovenskega skrajni nacionalistični dejavnosti fašizma ni upiral zaradi raznarodovalnih razlogov. Na Primorskem imamo zagotovo opraviti najprej s pasivnim, nato pa z aktivnim in oboroženim odporom zoper italijanski fašizem. Iskanje prvenstva – kdo, kdaj, kje in zakaj je bil prvi protifašist, kdo je bil pasiven, aktiven ali oborožen – pa v soočanju z zgodovinskimi dejstvi v slovenskem, italijanskem ali evropskem in svetovnem okviru postane manj pomembno vprašanje in problem. Uravnoteženo iskanje bistvenih značilnosti razvejanega antifašizma na Primorskem tudi ne daje rezultatov, ustreznih za tiste, ki želijo revidirati nekatera poglavja novejše slovenske zgodovine. Tako nam je zelo jasno, zakaj in komu so bile namenjene na primer besede ministra dr. Žige Turka, izrečene v Ljubljani konec septembra 2012 ob odkritju spominske plošče bazoviškim žrtvam pred sedežem univerze: »Janez Janša je bil prvi predsednik slovenske vlade, ki je pripadnikom organizacije TIGR priznal, da so bili prvi oboroženi protifašisti v Evropi.«

Dušo fašizma žene le ena misel in sila, in sicer nacionalizem, je v zaključku svoje analize ugotavljal Engelbert Besednjak. Prav v tem opozorilu slutimo napoved, da se Slovencem, vsaj tistim, ki so živeli v italijanski državi, ne obetajo dobri časi.

Namesto oznake prvi antifašizem ali prvi antifašisti bi se sam odločil za oznako izviren borbeni antifašizem. Svojo opredelitev, zlasti glede izvirnosti, utemeljujem predvsem z dejstvom, da je odpor v Julijski krajini samodejno ustvarila slovenska oziroma hrvaška manjšinska skupnost, da je bil množičen, uperjen zoper raznarodovalno nasilje, da je bil borben in je prinesel veliko žrtev ter da je posredno in neposredno prispeval k zmagi civiliziranega sveta nad fašizmom in nacizmom v drugi svetovni vojni. K povedanemu lahko dodamo še, da je Slovenska kulturnogospodarska zveza v izjavi za javnost, povezani s polemiko o skupini TIGR kot teroristični združbi, zapisala, da je »zgodovinsko dokazano« ta organizacija »označevala prvi antifašizem na Primorskem«. To velja predvsem za tisti del Primorske, kjer so živeli in še živijo Slovenci. Antifašisti med Italijani v Gorici, Trstu in Istri pa so se pojavljali sočasno z nastajanjem in utrjevanjem moči fašizma.

Prispevek je bil najprej objavljen v posebni številki Mladine Antifašizem (2024). Na spletu ga poobjavljamo ob smrti avtorja Branka Marusiča.