Uvodnik / Grega Repovž: Zmagovita manjšina

Ko se zgodi populistični udar, kakršen se je Sloveniji na zadnjih volitvah, saj so bili v državni zbor po algoritemskem »nenaključju« izbrani ljudje, ki nimajo državnega posluha in so tam le zaradi sebe, mislijo pa, da vse vedo o politiki, a njihove razprave ne segajo dlje od sobotnega pogovora čez mize v gostinskem lokalu (s čimer ni nič narobe, da ne bo nesporazuma), je za profesionalne javne uslužbence, ki skrbijo, da država normalno deluje, zelo naporno obdobje. Najbolj osupljiva je odsotnost skromnosti, ki smo ji priča v zadnjih tednih: poslušati moramo ljudi, ki do danes niso vodili niti večjega obrata (da, vodenje grila za mleto meso in popečene bombetke ni večji obrat), ki trosijo vsevednosti o državi, govorijo o davčni politiki, ne razumejo pa niti osnovnih ekonomskih in makroekonomskih pravil. Ne vedo niti, da smo vse to že videli, ne vedo, da »odkritja«, do katerih so prišli na kavču, ne držijo. Ne vedo, da so te »politike« vedno, res vedno ustvarile huda družbena neravnotežja, ne samo ekonomskih. Že danes je jasno, kako se bo končalo.

A ker gre za demokracijo, za izvoljene predstavnike, ki so dobili podporo na volitvah, vljudnost in spoštovanje ustave in demokracije spodobnemu človeku velevata, da je nekako potrpežljiv. Da, pred sabo imamo ljudi, ki niso dokončali niti prve otroške pobarvanke o politiki, a hkrati jim zaradi vljudnosti in preprostega dejstva, da je demokracija tudi to, da v parlament, hram demokracije, vstopajo res zelo različni profili ljudi, nekako dopuščamo, da se pred našimi očmi učijo. A razmere niso dobre. Zlasti skozi Demokrate in Resnico, pa tudi Novo Slovenijo, smo namreč ob že prisotnih napadalnih poslancih SDS dobili v politični razred neverjeten odstotek nasilnežev, ljudi, ki so se skozi življenje prebili predvsem z agresivnostjo in »zmagujejo« zato, ker se jim drugi raje umikajo, saj je vsakršna debata z njimi, naj so argumenti še tako jasni, brezplodna. V teh razmerah se zdi še stranka SDS, kjer vsaj vedo, na kakšnih ideoloških stališčih stojijo, in seveda, da je to, kar govorijo, ideologija, tista politična sila, na katero začenjamo tiho računati, da bo (tudi zaradi lastnih napak v prejšnjih mandatih) uvidela, kako zdajšnje rokomavharstvo vodi v hitro in hudo družbeno krizo.

Kako sta nevednost in agresija nenadoma tako zavladali vsemu političnemu prostoru? Je res edina tolažba, ki jo imamo, da Slovenija ni prva, ki se ji je to zgodilo, saj se je v zadnjem desetletju kaj podobnega pripetilo tudi neprimerno bolj zrelim demokracijam – da je to torej posledica nečesa, kar je zajelo ves svet? Ni prav dobra tolažba.

Morda bi bilo najlaže ostati pasivni opazovalec dogajanja in počakati na posledice, ki so tako jasne in predvidljive, da jih do konca tega leta lahko predvidi že vsak mlad novinarski pripravnik, ki spremlja slovensko in svetovno politiko le nekaj let. A vendar bi bilo to neodgovorno: preprosto je treba že zdaj začeti opozarjati – jim pomagati, naj se sliši še tako nenavadno – in razlagati, da odločitve, ki so jih zapisali v tako imenovani omnibus zakon, prinašajo ne samo razpad javnih financ, ampak predvsem razpad družbenega dogovora. Ni treba namreč imeti veliko znanja o politični teoriji, da človek spozna, kako uvajanje nove neobdavčene elite najbogatejših in tako imenovanih podjetnikov vodi do družbenega konflikta. Če bodo namreč res ustvarili to davčno oazo, če bodo bogati in samostojni podjetniki izločeni iz sorazmernega plačevanja prispevkov in davkov, se bodo podrla temeljna razmerja tako med njimi kot podjetji in zaposlenimi. Zato bodo podjetja in zaposleni financirali te odpustke za najbogatejše in za samostojne podjetnike. Ta zakonodajni »biser« resna podjetja (ne pa njihovih vodstev) z redno zaposlenimi postavlja v nekonkurenčen davčni položaj. Enako velja za redno zaposlene, saj bodo financirali to, da nekaterim ni treba več plačevati sorazmernih davkov. Že danes več kot 80 tisoč samostojnim podjetnikom več kot 40 odstotkov bodoče pokojnine financirajo tisti, ki so redno zaposleni in se ob tem odpovedujejo več kot 30 odstotkom svojih dejansko privarčevanih sredstev. A če je bil to družbeni dogovor, bo ta razpadel v trenutku, ko se bodo redno zaposleni začeli zavedati, da so oni tisti, ki financirajo že zdaj premožnejše ljudi. In ko se bodo ti redno zaposleni začeli spraševati, zakaj oni efektivno plačujejo več kot 33 odstotkov svojih dohodkov, bogati in samostojni podjetniki ter nepremičninski špekulanti pa le 4 odstotke, ob čemer bodo redno zaposlene doletele posledice (ker bo zanje dostopnih še manj javnih storitev), bo v tej družbi počilo.

Morda je na volitvah res zmagala nasilna in glasna manjšina, ki je uspela s populističnimi floskulami zapeljati upravičeno razočarane in jezne volivce. A vseeno bi bilo dobro, da se ta na prvi pogled zmagovita manjšina zave, da bodo isti volivci že v nekaj mesecih spregledali prevaro.