Kolumna / Janko Lorenci: Fronta

Kako se upreti janšizmu

MLADINA, št. 18 ,  8. 5. 2026MLADINA, št. 18, 8. 5. 2026

Janšizem na oblasti grozi, da bo pustil za sabo ekonomsko in socialno opustošenje, bistveno hujše kot v prejšnjem mandatu. Prva tarča pritiska bodo mediji in zlasti policija, Sova, tožilstvo, RTV in civilna družba. Z udarom na demokracijo bo skušal minimizirati vsako javno kritiko in grožnjo, ki jo zanj pomeni Black Cube. Drugi udar, enako nevaren, a v javnosti manj zaznan, bo naskok na socialno državo. Seštevek obojega bo iz tira vržena družba.

Podobno kot v prejšnjih Janševih mandatih se bo dvignil odpor. Tarče naskoka se bodo upirale različno, saj so ene bolj ranljive (policija), druge (sodstvo) manj in tudi različno bojevite (še najbolj civilna družba). Odpor vsakega posameznika (policista, tožilca, novinarja, profesorja, zdravnika …), vsake skupine in institucije je dragocen. A dokler je razdrobljen, neosmišljen, prepuščen posameznikom in skupinam, je scela bolj ali manj neučinkovit. Da bi se proti janšizmu dvignilo kar vse ljudstvo ali recimo pol, ni pričakovati, vsaj za zdaj ne. Čas pa teče, oblast bo mesarila, šibkejši ko bo odpor, večja bo škoda.

Kako torej čim prej priti do učinkovitega, povezanega, s strategijo podloženega odpora?

En način se vsiljuje: povezava, sodelovanje, usklajen odpor vseh, ki hočejo kolikor toliko normalno demokratično in socialno državo. To je velika, pisana druščina: civilna družba, sindikati, levosredinska politika, tisti del gospodarstva, ki ga ne zastopajo vreščava uradna združenja, mediji, univerze, neštevilne zveze in društva. Vse naštete in vse druge, ki za trdo desnico niso dovolj »naši«, janšizem ogroža vsaj posredno, tarče so. Zdaj je čas, da se na grožnjo odzovejo.

Da se torej javno in demonstrativno povežejo. Znameniti stopiti skupaj, na levosredinski sceni redka dobrina, se lahko začne tako, da se najprej tiho dogovorijo, nato pa glasno in vsem na očeh skličejo zborovanje, posvet, kako odpor osmisliti, organizirati, mu dati vsebino in strategijo. Logično nadaljevanje takega začetka bi bilo trajno, formalizirano sodelovanje ustanoviteljev, odprto tudi za nove člane.

Tako široko sodelovanje, nekakšna osvobodilna fronta za današnji čas (v nadaljevanju Fronta), bi bilo/bo pri nas nov fenomen. Zahtevajo ga izredne razmere: krizno stanje sveta, vrnitev janšizma na oblast, živ, tako rekoč preživetveni interes tarč pritiska in velike večine državljanov. Na nevarnem prelomu smo.

Že sam nastanek Fronte bi opogumil in okrepil odpor, novi oblasti pa otežil predelovanje Slovenije. Kakšen vpliv bi imela, bi bilo najbolj odvisno od tega, kako bi bila sestavljena in kako bi delovala. Najbrž bi bila pretežno levosredinska, a odprta tudi za desnico, ki nasprotuje janšizmu. Njeno strukturo bi postavili na noge sodelujoči, vsekakor pa to ne bi smela biti formacija pod patronatom politike, ampak enakopravna povezava politike, civilne družbe, sindikatov, univerz, štrlečih posameznikov ... Vsebinsko bi se – v skladu z naskoki oblasti – ukvarjala predvsem z obrambo demokracije in socialne države; sproti opozarjala na konkretne kršitve, organizirala stavke, civilno nepokorščino, ponujala alternative, alarmirala EU …

Hkrati bi počela to, kar daleč premalo delajo mediji in kar bo pomembno tudi na naslednjih volitvah, ko bodo: javnosti potrpežljivo razlagala, kako goljufivo je govorjenje o blagodejnosti nizkih davkov, socialne kapice, krčenja javne uprave … Razlagala ne z visokimi gesli in izpraznjenimi frazami, ampak nazorno, s konkretnimi primeri, podatki, primerjavami. To ne bo šlo brez nekaj populizma in brez ljudi (različnih avtoritet, športnikov, kakovostnih vplivnežev …), ki znajo nastopati in javnosti prepričljivo govoriti, da je prihajajoče oblasti v osnovi ena sama laž. Ali ni, na primer, smešno, da ustanavlja ministrstvo za demografijo, a zganja paniko zaradi priseljevanja, ki rešuje gospodarstvo, in uničuje socialno državo, ki skrbi za vsaj zasilno rodnost?

Politika Fronte, kot rečeno, ne bi vodila, bila pa bi njen pomembni člen, saj ima na voljo vse klasično opozicijsko orožje, od referendumov prek proceduralnih fint do pobud za ustavno presojo. Vsekakor ne sme zaspati, postati neopazna. Hkrati imata zlasti Svoboda in Levica v opoziciji zlato priložnost, da se zasidrata na terenu.

Sestaviti tako pisano, raznoliko Fronto, ki bi usklajeno delovala tudi navzven, bi bila v individualizirani, razdrobljeni Sloveniji velika stvar, podvig. To velja zlasti za levosredinsko sceno; na desni je (prikritega) sodelovanja, ki SDS vedno znova dvigne na oblast, bistveno več. Tokrat grozi Janša, v vsakem mandatu brutalnejši, napraviti katastrofalno škodo. Na nevarnem prelomu smo.

Prelom pa bi bil tudi nastanek Fronte. Bil bi svojevrsten šok, ki bi prinesel olajšanje, pozabljeni občutek skupnosti, povezanosti, moči. Sesuvanje Slovenije bi vsaj ublažil, Janši pa skrajšal mandat. Hkrati bi sodelovanje v Fronti ustvarilo razmere, v katerih bi morala politika po Janši hočeš nočeš bolj paziti na javni interes.

V tem pogledu bo Janšev mandat morda celo dobrodošel. Dovolj nas bo zbrcal, da se bomo nekoliko zbudili.

Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Kolumna

Janko Lorenci: Veliki so redki

Taki in drugačni voditelji

V središču

Kultura samozadostnosti

Pozabljamo, da se Janša še kako zaveda, da 95 odstotkov državljank in državljanov vse življenje živi predvsem, če ne celo samo v Sloveniji

Intervju

»Janša je stavil na napačnega konja«

Achiya Schatz, nekdanji izraelski specialec, strokovnjak za dezinformacije