Žive meje / N'toko: Predaja

Ljudje ves čas poskušajo ubiti Donalda Trumpa. Po že tretjem neuspelem atentatu smo se na to kar nekako navadili in novice niti ne zdržijo dolgo na naslovnicah. Zdi se, da je celo Trumpova ekipa sama desenzibilizirana za politično nasilje – ob zadnjem napadu tako ni imela povedati drugega, kot da bi bilo v Beli hiši nujno dograditi gala dvorano za predsednikove žure. Še najzanimiveje pa je, da skorajšnja predsednikova smrt ni pretresla niti njegovih največjih podpornikov. Če kaj, bi se ti ob Trumpovi mučeniški smrti oddahnili. Če bi mu kdo odpihnil možgane, bi se lahko MAGA-sfera pretvarjala, da je bil njen heroj tik pred tem, da zmaga v vojni v Iranu in reši svetovno gospodarstvo. Namesto tega pa mora še naprej živeti z debakli njegove administracije – z dejstvom, da je Trump več kot očitno le še en dementen milijarder s seznama Epsteinovih klientov, le še en uslužbenec Izraela, neoliberalec in globalist. Vsak dan morajo gledati, kako izgublja podporo, in iščejo priložnosti, da poskačejo z ladje.

V levo-liberalnih krogih pa o Trumpu in drugih desnih populistih govorimo kot o nekakšni neustavljivi sili, ki je za vedno ujela srca svetovnih množic. Tudi od domačih politikov že leta poslušamo, da se je treba pripraviti na neizogiben obrat Evrope na desno. Toda prav primer Trumpa, ki bi ga tudi velik del njegovih fenov raje videl mrtvega kot živega, bi nam moral jasno pokazati, da gre za šibke politične projekte. Ne, to ni Hitler z 92-odstotno podporo Nemcev, ni Mussolini s stranko treh milijonov predanih fašistov – to je eden najmanj priljubljenih predsednikov v zgodovini ZDA, ki ga podpira le 34 odstotkov Američanov, večini njegovih politik pa nasprotuje že kar polovica republikancev. A ne gre le za ZDA, tudi v Evropi se kaže, da fašistoidne stranke nimajo družbe v tako močnem primežu, kot se zdi, in da je lahko celo vsemogočni Orbán poražen na volitvah. Politične sile, ki se ta trenutek kažejo kot nepremagljive, se že z naslednjim dnem zapletajo v protislovja lastnih ukrepov, v notranje obračune in kriminalne spletke. Projekt modernega fašizma je vse prej kot stabilen.

Zato je treba poudariti žalostno resnico: če bi Trumpova banda imela približno sposobnega političnega nasprotnika, ti ljudje že dolgo ne bi bili več na oblasti, ampak v zaporu. Na oblasti pa ostajajo, ker demokratska stranka to omogoča. Ne le da so jo v zadnjem desetletju dvakrat premagali na volitvah, da jim je pomagala pri izvedbi velikega dela njihovih zakonov in glasovala za njihove proračune, ampak jim ni zares stopila na prste niti, ko ji je Trump na pladnju prinesel zlate priložnosti – njen odgovor je bil vedno zgolj: »Se vidimo na volitvah leta 2028.« Razlogov za to mlahavost je več, zagotovo pa je ključno, da med demokrati najdemo dovolj ljudi, ki so si želeli napada na Iran, Venezuelo in Kubo, ki so bili soudeleženi pri genocidu nad Palestinci, ki so imeli Epsteina za bližnjega prijatelja in ki bi tudi dajali bogatim davčne odpustke. Če je Trump pripravljen nositi ta bremena in plačati politično ceno za nepriljubljene vojaške in gospodarske projekte ameriškega kapitala, zakaj bi ga pri tem ovirali? Desničarji si čedalje bolj želijo dramatičnega konca trumpizma, demokrati pa si oddahnejo vsakič, ko ta preživi. Le kdo bi jih sicer še volil?

Čeprav pri nas (za zdaj) še nimamo dvostrankarskega sistema, se pri mučnem sestavljanju slovenske vlade kaže podobna dinamika. Ne le da so nas liberalni protagonisti že dolgo pred volitvami prepričevali, kako neizbežna je Janševa vrnitev (takrat se je to uporabljalo kot disciplinski mehanizem za civilno družbo, češ »pazite, kaj govorite, vi boste krivi za Janševo zmago«), ampak nam to ponavljajo tudi po tem, ko je Janša na volitvah izgubil! Že res, da ima z desnimi strankami za mišjo dlako prednosti pri sestavi koalicije, a ta mišja dlaka je nezanesljivi agent kaosa Stevanović, ki bi moral vsak čas spoznati, da nehvaležna služba predsednika državnega zbora morda ni vredna njegovih petih poslanskih glasov. Janševa koalicija v nastajanju je vse prej kot stabilna, napovedani ukrepi in predvolilne afere pa bi ji morali zamajati stole, še preden jih sploh zasede. In znova: vsak resen politični nasprotnik bi znal sabotirati te procese, zamajati šibke člene, amplificirati afere, napovedovati referendume in proteste. Žal pa imamo namesto razgretega političnega ozračja že mesec dni le birokratski hlad. Če je kdo ustvaril vtis enotnosti in nepremagljivosti Janševe ekipe, je to prav liberalni blok, ki je že teden po volitvah vrgel puško v koruzo in od takrat ne zna početi drugega kot užaljeno jamrati nad proceduralnimi tehnikalijami.

To pa ni nič novega – podobne frustracije smo doživljali že v času »koalicije KUL«, ki nikakor ni znala zamenjati nepriljubljenega koronskega režima. In tudi danes, ko je trumpizem v krizi in ko je Orbán odletel, slovenski liberalizem hlini nemoč pred neustavljivim desnim populizmom. Janša je res najspretnejši igralec v slovenski politiki, a tega ne gre pripisati posebni genialnosti ali karizmi. Kot nepremagljiva sila se kaže izključno zaradi bede nasprotnega tabora – tabora, ki je sam izpeljal kup janšističnih projektov (obljuba petih odstotkov BDP za obrambo, Šutarjev zakon, pokojninska reforma …) in mu pripravil ideološki teren za nove (konsenz o »razbremenitvi plač«, odlok o nesprejemanju beguncev …). V času krize bomo tako imeli šibko koalicijo trumpistov, ki si bo s kaotičnimi ukrepi ves čas spodkopavala podporo. In žal tudi mlahavo opozicijo, ki bo krizo očitno presedela v udobju poslanskih služb in pustila, da se z njo ukvarja civilna družba.