Film / Preklinjam

za +

Boj.

John Davidson (Scott Ellis Watson), škotski fant, bi tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postal nogometaš, če ga pri dvanajstih ne bi ugrabil, šokiral in zmedel Tourettov sindrom, ki je šokiral in zmedel tudi njegove starše, prijatelje, sošolce, znance, neznance in učitelje – Davidsonovi sunkoviti, neobvladljivi tiki in nenadni vzkliki so groteskni, malone komični izbruhi politične nekorektnosti (vedno reče tisto, česar ne bi smel), tem bolj, ker z leti, ko Davidsona že igra Robert Aramayo, postajajo še neprimernejši in obscenejši (in ja, perverznejši), tako da Davidsonu, ki doživlja svojo verzijo »črtanja« in ki najde bolj malo simpatizerjev (prijateljevo mamo, ki umira za rakom in ki jo igra Maxine Peake, vodjo skupnostnega centra, ki ga igra Peter Mullan), ne preostane drugega, kot da se prelevi v aktivista, ozaveščevalca javnosti, saj je to edini način, da prebije strašen zid osamljenosti in si ustvari okolje, v katerem bi lahko varno, neodvisno živel in v katerem njegovi tiki – ekstaze njegove drugačnosti – ne bi bili povod za sovraštvo, posmehovanje, obsojanje, diskriminiranje, zatiranje in kaznovanje.

Lepota filma Preklinjam, posnetega po resnični zgodbi (Davidsona so opazili že številni dokuji), je v tem, da Davidsona, njegove bolezni in njegove frustracije ne sentimentalizira, kar pa ne pomeni, da film nima srca na pravem mestu – realizem, ki razgali družbo, v kateri je vse proti Davidsonu, tudi on sam (kar dobi, s »toksičnimi« tiki sproti poruši), srcu bolj prija kot sladkanje s solzavimi, jokavimi, cenenimi melodramskimi osladnostmi. To je tako dober film o prizadetem fantu, da bi bil dober, pa čeravno fant ne bi bil prizadet. (kino & art)

o96HoSEN99c