Film / Iron Maiden: Burning Ambition

za +

Feni.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, še globoko v socializmu, se je zdelo, da Iron Maiden pri nas žge vsakih štirinajst dni – proti Tivoliju so se neprenehoma valile množice metalcev, fenov. Bend Iron Maiden je leta 1984 k nam – ter na Poljsko in Madžarsko – prišel zato, da bi lahko rekel, da je igral za železno zaveso. Zdaj, v temle dokuju, slišimo celo, da je – očitno tako kot David Bowie s tistim slovitim berlinskim koncertom – rušil zid in režim. Zakaj pa ne?

Ta bend, ki je nastal pred dobrimi petdesetimi leti (in bil svojčas obtožen satanizma), je vedno nezadržno, neutrudno in neusmiljeno jurišal, igral tako, kot da gre za življenje, napadal kot osvobodilna fronta, sikal kot stroj, pikal kot strojnica. Njegovi feni pa so vedno izgledali kot vojska, ki čaka na povelje. Da znori. Da podre vrata. Da premakne svet. Da požene zgodovino. Malcolm Venville, režiser tega dokuja o bendu Iron Maiden, je posnel dokuje o Lincolnu, Rooseveltu in Churchillu. Vsakič, ko jim v arenah in štadionih pokaže fene, imate občutek, da so premagali Fear of the Dark, da je to več kot le rock koncert in da pravkar podoživljajo padec berlinskega zidu. In zgodbo o bendu Iron Maiden pripovedujejo prav feni, manj znani, znani, neznani in zelo znani, Lars Ulrich (Metallica), Tom Morello (Rage Against the Machine), Scott Ian (Anthrax), Chuck D (Public Enemy), Simon Gallup (The Cure), Gene Simmons (KISS), Katon de Pena (Hirax). Pa Javier Bardem. Čakajte, da začne recitirati Run to the Hills, pesem o nasilnosti kolonizacije, civilizacije, kapitalizma. Feni o bendu in tem, kako je redefiniral in rekalibriral popkulturo, vedo več kot bend.

Člani benda, ki jih le slišimo, ne pa tudi vidimo (in ki na odru izgledajo kot Jason Statham, le da res vse opravijo sami, brez dublerjev in kaskaderjev), pripovedujejo kakopak o tem, kako so razpadali in ponovno vstajali, kako so bend zapuščali in se vračali, kako so pevci – Paul Di’Anno, Bruce Dickinson in Blaze Bayley – izgubljali glas (»Glasu ne moreš napeti nove strune,« pravi Dickinson) in kako so se na odru borili za prostor (basist Steve Harris, sicer ustanovitelj benda, se je vedno zrinil povsem v ospredje, tako da je izgledal kot glavni, kar je frustriralo Dickinsona, frontmana, sicer pilota potniškega letala, mečevalca in pisatelja), toda o sebi ne bodo nikoli govorili tako bujno, tako napeto in tako precizno, kot o njih govorijo feni. (kino)