Naslovna tema / Naprej v preteklost

Dorothy Martin, gospa iz Chicaga, je poleti 1954 medije obvestila, da s planeta Clarion sporočajo, da bo 21. decembra sodni dan – velika povodenj bo odpihnila Chicago. In ne le Chicaga.

Kot se je izkazalo, je Dorothy Martin vodila malo apokaliptično sekto, a njenih privržencev bližnja in očitno neizbežna apokalipsa ni kaj dosti skrbela, saj so verjeli, da jih bodo rešili leteči krožniki in odpeljali na Clarion. Zato so tudi pustili službo in zakonske partnerje ter razprodali imetje. Za sabo so porušili vse mostove. In ker so za sabo porušili vse mostove, si niso mogli privoščiti dvomov, ampak so morali totalno in absolutno verjeti, da se bodo ob polnoči vkrcali na leteči krožnik, ki jih bo odpeljal v nebesa.

Toda ob polnoči se ni zgodilo nič. O letečem krožniku ni bilo ne duha ne sluha. O apokalipsi tudi ne. Dorothy Martin in njenih privržencev to ni ustavilo. Pridno so čakali. Saj bo, so si rekli.

Ko pet minut čez polnoč letečega krožnika še vedno ni bilo na spregled, so ugotovili, da ura ne kaže točnega časa, ampak da prehiteva za deset minut. Deset minut kasneje so izvedeli, da leteči krožnik žal malce zamuja. A prihaja. Oprostite!

Takoj zatem so poklicali novinarji: Je sveta že konec?

Ne, na srečo konec zamuja. Tako kot leteči krožnik.

Toda navsezgodaj, ob 4.45, je gospa Martin razkrila, da so ji s Clariona sporočili veselo novico – Bog si je premislil. Človeštvu bo prizanesel. Zakaj si je Bog premislil in zakaj je v zadnjem trenutku odpovedal konec sveta? Iz preprostega razloga: ker so privrženci gospe Martin stopili skupaj in s tem – s svojo neomajno vero – to noč tako »razsvetlili«, da so rešili svet!

Desnica je sklenila, da bo Slovenijo »razsvetlila« z združitvijo dveh diametralno nasprotnih, nezdružljivih ministrstev – za delo in gospodarstvo.

Desna koalicija – četrta Janševa vlada, ki prihaja (in je že tu) – izgleda kot apokaliptična sekta gospe Martin. Kaj že govoričijo njeni člani? Ah, tole: Slovenija je tik pred razpadom in propadom! Sloveniji se obeta konec sveta! Apokalipsa! Povodenj, ki jo bo odpihnila! Jasno, desna koalicija, ki je s Clarionom na ti, bo Slovenijo rešila. Kako? Nič, samo skupaj bodo stopili in s tem to strašno slovensko noč tako močno razsvetlili, da bo Bog le občudujoče dahnil: Okej, Sloveniji bom prizanesel! In desnica je leteče krožnike odpovedala.

Ne, novinarjem ni treba niti klicariti in preverjati, ali je Slovenije že konec – desnica le stopi skupaj in vseh skrbi je v trenutku konec. Bog se tej svetlobi ne more upreti.

Izgubljeni v vesolju

Kako ta desničarska apokaliptika – »kognitivna disonanca«, kot je ta fenomen označil ameriški psiholog Leon Festinger, ki je odisejado gospe Martin popisal v knjigi Ko prerokba spodleti (When Prophecy Fails, 1956) – praktično deluje, smo zelo jasno in razločno videli in slišali na drugi nujni seji skupnega odbora, kjer so poslanci z obeh strani – grešniki in odrešitelji – razpravljali o predlogu zakona o vladi (in posredno o intervencijskem zakonu), ki ga je pripravila SDS, toda samaritansko zmanjšanje števila ministrstev, ki naj bi bilo »za vse nas« dobro, se je izkazalo za simptom dejanske apokalipse, ki prihaja.

Za začetek, desnica je sklenila, da bo Slovenijo »razsvetlila« z združitvijo dveh diametralno nasprotnih, nezdružljivih ministrstev – za delo in gospodarstvo. Noro! Neumno! Bolno! A ne v očeh desnice: desnica samo stopi skupaj in vse težave izginejo. Gospodarstvo in delo stopita skupaj – in ni več težav! Gospodarstvo in delo stopita skupaj – in začne se razvoj Slovenije! Vau! Kako malo je treba! Samo gospodarstvo in delo združiš! Hej, če bodo skupaj, se bodo lažje dogovorili! In ne bo več konfliktov, sporov, družbenih protislovij! Konec bo razrednega boja! Puf!

Kako to, da se ni tega domislil še nihče drug?!

Saj res – kako to? Iz preprostega razloga – drugod niso tako povezani s

Clarionom. In tudi z Bogom si očitno niso tako blizu. Pri nas pa bi radi vse prepustili njegovi nevidni roki.

Pomenljivo je bilo že to, da so skušali desničarji – Aleksander Reberšek (NSi), Andrej Kosi (SDS) in Katja Kokot (Resnica), ki so v tej bizarni razpravi prednjačili – na vse mogoče in nemogoče načine »dokazati«, da je treba ministrstva nujno in za vsako ceno združiti. Če bi bili ministrstvi združeni, bi se lažje odzivali na naravne katastrofe, recimo poplave, so rekli. Pa: »Dejstvo je, da ima Slovenija preveč ministrstev na prebivalca.« Logično: treba je biti realen! Še bolj logično: štejejo dejanja! Vse je prišlo prav – tudi to, da je celo premier Robert Golob nekoč vzdihnil, da je ministrstev preveč in da je medresorsko usklajevanje »cokla«. Če števila ministrstev ne zmanjšamo, nam Bog ne bo prizanesel – Slovenije bo konec. Tako so desnici sporočali s Clariona.

To, da je treba državo voditi kot podjetje, je stara neoliberalna floskula, ki smo jo zavrgli po veliki finančni krizi, ki jo je povzročilo prav nasedanje neoliberalnim floskulam.

Zato tudi ne preseneča, da so desničarji pomenljivo poudarjali, da je treba število ministrstev zmanjšati v imenu racionalizacije in večje učinkovitosti – v imenu vitke države. Kaj je podton te učinkovitosti, vitkosti in racionalizacije, pa dobro vemo: državo je treba voditi kot podjetje! Aha. Tu smo že bili. In zbežali. In rekli – nikoli več! To, da je treba državo – in zdravstvo in šolstvo ipd. – voditi kot podjetje, je stara neoliberalna floskula, ki smo jo že davno zavrgli – no, zavrgli smo jo po veliki finančni krizi, ki jo je povzročilo prav nasedanje neoliberalnim floskulam. Kot je poudaril Mark Fisher v Kapitalističnem realizmu (Capitalist Realism, 2009): »Če niti poslov ni mogoče voditi kot posle, zakaj bi morale na tak način teči javne storitve?«

Desnica bi torej Slovenijo reševala in razvijala z bankrotiranimi in kompromitiranimi metodami, orodji in politikami – z bankrotirano in kompromitirano neoliberalno ideologijo. Da bi šla Slovenija naprej, mora nazaj! Da bi se razvila, mora nazadovati! Če hoče naprej, mora v preteklost!

In bolj ko smo poslušali te nadzemeljske desničarje, bolj se je zdelo, da skušajo število ministrstev zmanjšati le zato, da bi lahko združili ministrstvi za gospodarstvo in delo – da bi torej uresničili veliki neoliberalni sen in izpolnili željo slovenskim bogatašem in kapitalskim lobijem, od Gospodarske zbornice Slovenije do Združenja delodajalcev, ki nizke davke – neoliberalni imperativ št. 1 – terjajo s takšno vnemo, s kakršno je nizke davke v predvolilni kampanji obljubljala desnica (nizki davki so bili odgovor na vsako vprašanje, tako kot je bil pri ameriškem ekonomistu Miltonu Friedmanu, ideologu neoliberalizma, odgovor na vsako vprašanje prosti trg). Da bi delo spravili pod nadzor gospodarstva, kapitala – neprecenljivo! Neoliberalni jackpot!

Bogastvo ne pronica navzdol, temveč navzgor. Desničarji, ki hočejo Slovenijo razvojno usmeriti, za to še niso slišali.

Ne delite nas!

Tistim, ki so nasprotovali združitvi ministrstev za gospodarstvo in delo, je Reberšek grozeče, spazmatično zagrmel: »Ne nas delit med sabo! Ne nas delit med lastnike kapitala, gospodarstvo, pa na zaposlene! Ne delite nas med sabo!« In zakaj jih ne bi smeli deliti med sabo? Zakaj gospodarstva in dela ne bi smeli deliti? »Ker bolje ko bo šlo gospodarstvu, bolje bo šlo ljudem.« Ni se mogel zadrževati. »In ne vzbujajte zavisti pri naših državljanih, da s prstom kažejo na one, koliko imajo denarja.« Levičarjem pa je siknil: »Pustite poslanski mandat, odprite svoj sp, pa bodite dobičkar, pa imejte kapitala, kolikor ga hočete imeti. Ne, bolj udobno je tamle na stolu sedet in pametovat pa bluzit tule.« In še enkrat, malce modificirano: »Mi smo skupaj na istem vozu, podjetniki in zaposleni.« Pa še enkrat: »Skupaj moramo stremeti k temu, da bo šlo dobro gospodarstvu, ker bo šlo potem dobro tudi ljudem, vsem zaposlenim.«

Okej, okej, okej – razumemo! Če bo šlo dobro gospodarstvu, bo šlo dobro tudi zaposlenim. Kar zveni blazno lepo, tako rekoč pravljično. Ja, razvojno. Težava je le v tem, da je to še ena neoliberalna floskula, ki ne drži. Kaj v resnici pomeni ta »bolje ko bo šlo gospodarstvu, bolje bo šlo ljudem«? Tole: bogatim znižajmo davke, tako da bodo čim bolj obogateli – bolj ko bodo bogati, več bo kapnilo zaposlenim. Temu pravijo učinek trickle-down. Bogastvo pronica navzdol in bogati celotno družbo. To seveda ni res – bogastvo ne pronica navzdol, temveč navzgor. Desničarji, ki hočejo Slovenijo razvojno usmeriti, za to še niso slišali. Naj preberejo študijo Vzroki in posledice neenakosti (Causes and Consequences of Inequality), ki so jo pred nekaj leti izdelali ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada in ki kaže, da »pronicanje navzdol« ne deluje, da torej nima nobenega pravega učinka – na to, da bodo z bogatenjem bogatih pridobili tudi vsi drugi, ni mogoče računati. Še več: če hoče družba blaginjo, potem je treba najrevnejšim 20 odstotkom prebivalstva zvišati plačo in življenjsko raven, ugotavlja ta študija. A to še ni vse: bogatim je treba zvišati davke (!), preprečiti izogibanje davkom (!), delavcem izboljšati delovne razmere (!), okrepiti redistributivno, porazdelitveno vlogo fiskalne politike, ki bo pripomogla k prerazporejanju družbenega bogastva navzgor (!), ter sprejeti politike, ki bodo krepile srednji razred (!). Nižanje davkov, nižanje plač, rezanje delavskih pravic in slabšanje delovnih razmer le ustvarjajo ekonomsko neenakost, ovirajo rast in povzročajo finančne krize. Z eno besedo: študija Mednarodnega denarnega sklada je že vnaprej potrdila, da so neoliberalni recepti, s katerimi hoče desnica zasuti Slovenijo, zgrešeni.

In da ne bo kakega nesporazuma: prav neoliberalni recepti – nizki davki über alles! – so poskrbeli, da se bogastvo seli navzgor, k finančnim elitam. Prav neoliberalne politike so poskrbele, da imamo na svetu največjo, najglobljo, najhujšo ekonomsko neenakost po drugi svetovni vojni. Francoski ekonomist Thomas Piketty je o tem napisal megaknjigo (Kapital v 21. stoletju, 2013), v kateri ugotavlja, da je do tako silne neenakosti prišlo zato, ker se bogastvo kopiči hitreje, kot rastejo plače, ameriški zgodovinar ekonomije Robert Brenner pa pravi, da se je ekonomska neenakost tako silovito poglobila zaradi politično motiviranega prerazporejanja bogastva navzgor – bogataši so iznašli politične strategije, s katerimi bogastvo grebejo k sebi. Njihovo bogastvo ni produkt njihove kompetitivnosti, njihove zmage na trgu, temveč njihove dobre politične povezanosti in omreženosti, njihove politične zmage – davčne razbremenitve, privatizacija, intelektualna lastnina, monopoliziranje, deregulirano razraščanje finančnega sektorja, nizke obrestne mere, nizke likvidnostne zahteve, luknje v zakonih. Ja, slovenske finančne elite vse to pričakujejo od četrte Janševe vlade. In ja, finančne elite se ne okoriščajo s prostim trgom, temveč s politiko. Toliko pa spet ne verjamejo v prosti trg.

V Sloveniji, kjer neoliberalne politike niso nikoli dobile priložnosti, da bi se povsem razživele in izživele (pa čeravno so stebri slovenskega gospodarstva papagajsko prevzeli vse neoliberalne mantre, od nizkih davkov in olajšanja odpuščanja delavcev do znižanja minimalne plače), ni takšne neenakosti kot drugod, toda desnica je zdaj očitno sklenila, da neenakost v Sloveniji poglobi.

Nižanje davkov, nižanje plač, rezanje delavskih pravic in slabšanje delovnih razmer le ustvarjajo ekonomsko neenakost, ovirajo rast in povzročajo finančne krize.

Čim bolj jih delimo!

Slovenske desničarje, ki še niso slišali, da neenakost ustavlja rast, blaginjo in razvoj ter obenem povečuje nasilje v družini in kriminal (ste se kdaj spraševali, zakaj je prav v Ameriki toliko kriminala?), bi bilo treba zato vprašati: če smo »na istem vozu«, če nas ni mogoče deliti in če smo eno, od kod potem sploh neenakost? Če smo »na istem vozu« in če smo nedeljivi, zakaj potem slovensko gospodarstvo potrebuje toliko tuje delovne sile? Morda zato, ker tisti, s katerimi so podjetniki eno in »na istem vozu«, tega dela nočejo opravljati za takšno plačilo in pod takšnimi pogoji? Če smo »na istem vozu« in če smo eno, zakaj potem prevladuje logika »zmagovalec dobi vse«? Če smo »na istem vozu« in če smo nedeljivi, zakaj je potem pri zaposlenih toliko stresa in toliko depresije in toliko pobitosti in toliko izgorelosti in toliko tesnobe in toliko težav z živci in toliko bipolarnih motenj in toliko socialne fobije in toliko motenj hranjenja in toliko kronične debelosti in toliko samopoškodovanja in toliko zasvojenosti? Če smo »na istem vozu« in če smo eno, zakaj potem podjetniki sreče ne delijo s tistimi, s katerimi so »na istem vozu«, ampak jo lifrajo v davčne oaze? Ne boste rekli, da vse to pobeglo bogastvo potem iz davčnih oaz pronica nazaj v Slovenijo k zaposlenim? Pa še kaj. Če smo »na istem vozu«, če nas ni mogoče deliti in če smo eno, zakaj potem ob tako visoki produktivnosti in tehnološki inovativnosti plače vztrajno stagnirajo? Če smo »na istem vozu« in če smo eno, zakaj potem desničarji oznanjajo neoliberalne politike, ki so delavce in delavke izžele in prignale do skrajnega roba zmogljivosti, do znoja in krvi, do nevzdržne fleksibilnosti in prekarnosti, do popolne nestabilnosti, do norosti? Če smo »na istem vozu« in če smo eno, zakaj potem še vedno obstaja razredni boj (ki je zdaj povsem očitno še bolj nujen kot kadarkoli)? Če smo »na istem vozu« in če smo nedeljivi, zakaj potem ni univerzalnega temeljnega dohodka, navsezadnje, sodobni realkapitalizem je stroj, ki ustvarja toliko bogastva, da bi lahko imeli vsi zagotovljene dohodke, varnost in fleksibilnost? Ta jebeni kapitalizem, ki je, kot sta poudarila že njegova velika občudovalca Marx in Engels, presegel egiptovske piramide, rimske akvadukte in gotske katedrale, bi vendarle moral imeti neki končni cilj, ne. Če smo »na istem vozu« in če smo eno, zakaj potem gospodarstvo noče slišati za radikalno skrajšan delovnik – in zakaj začne vedno takoj naštevati grozote, ki bi se dogajale, če bi delovnik skrajšali (ojoj, ekonomija bi propadla, socialna država bi razpadla, življenjska raven bi se znižala, ljudje bi izgubljali status in kariero, več bi bilo lenobe, zapijanja, kriminala, zadolževanja, sprevrženosti, izrojenosti, buljenja v zaslone ipd., pa četudi je že Henry Ford pogruntal, da skrajšan delovnik poveča produktivnost zaposlenih, in četudi vemo, da imajo dežele z najkrajšim delovnikom največ prostovoljstva in socialnega kapitala)? Ironično, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so sociologi že napovedovali radikalno skrajšanje delovnika (to je bila razprava o »koncu dela«), toda takoj zatem je prišla neoliberalna kontrarevolucija, ki je delovnik neusmiljeno, nečloveško podaljšala (no, uslužbenci Appla so nosili majice z napisom: »Delamo 90 ur na teden in uživamo«), tako da ni bilo nobenega dvoma, da neoliberalno gospodarstvo in delo nista in ne moreta biti na istem vozu.

Ni dvoma: treba jih je deliti – in to absolutno deliti! Deliti jih je treba, če hočemo preživeti. Deliti jih je treba, če nočemo potoniti v neenakosti, zapuščenosti in boleznih.

A še dobro, da se Reberšek ni mogel zadrževati, saj je tako na odprti sceni na hitro zdrdral in izbruhal vso že davno povoženo neoliberalno »razvojno« filozofijo četrte Janševe vlade (ki bo skušala Slovenijo narediti spet veliko ter jo preroditi, ponovno roditi, osvoboditi ipd.). Zato niti ne preseneča, da je nenadoma kriknil: »In ne mi omenjat sindikalistov.« Kajti namreč: »Kdaj se je sindikat boril za zaposlenega? Nekdo, ki ima dobre pogoje in dobro plačo, sindikata ne rabi. Sindikat rabijo tisti, ki so na minimalcu.« Ne, ni res – sindikat potrebujejo vsi, to pa zato, da ne bodo vsi pristali na minimalcu.

Averzija do sindikatov je kakopak tipična neoliberalna gesta – tako kot afiniteta do nizkih davkov, deregulacije, privatizacije in prostega trga. Ali pa tako kot averzija do demokracije, socialne države in protesta. Sindikate je treba zatreti, zlomiti, odpraviti! Sindikati niso »naravni« del gospodarstva. Neoliberalci vse svoje politike predstavljajo kot nekaj »naravnega« – nizki davki so nekaj »naravnega«, neenakost je nekaj »naravnega«, prosti trg je nekaj »naravnega«, prerazporejanje bogastva navzgor, k elitam, je nekaj »naravnega«. In seveda, gospodarstvo in delo »na istem vozu« – na istem ministrstvu – sta nekaj »naravnega«. Ne delite nas med sabo – naša nedeljivost je nekaj »naravnega«. Zato je Kosi, ki je ponavljal, da morata biti delo in gospodarstvo »pod eno streho«, mantral: »Ali je delo kaj drugega kot gospodarstvo? Kje danes ljudje delajo, če ne v gospodarstvu?« Vidite, vse je naravno. »Delo je v gospodarstvu.« Nič ni bolj »naravnega« od tega, da delovnopravno zakonodajo pripravi in spiše minister za gospodarstvo, pribočnik kapitala, odposlanec nevidne roke trga, te neoliberalne iluzije.

Bolj »naravno« ko je Kosi govoril, bolj je zvenel kot Dorothy Martin, prerokinja iz Chicaga. »Če ne bomo imeli močnega gospodarstva, tudi dela ne bo – ljudje bodo na cesti. Če ne bodo podjetja konkurenčna in inovativna, potem tudi dela ne bo. Ali bomo imeli gospodarstvo, kjer bodo ljudje delali, ali pa bomo imeli gospodarstvo, kjer bodo ljudje na cesti.« Le gospodarstvo in delo morata stopiti skupaj – in vse težave bodo rešene. Le desnica mora stopiti skupaj in »razsvetliti« slovensko noč, pa ljudje ne bodo pristali na cesti. Kot da nimamo izredno nizke, skoraj rekordno nizke brezposelnosti. In kot da je združitev ministrstev za gospodarstvo in delo zadnji stadij zgodovine.

Korporativna država

Nekaj takega je počel Mussolini, ko je ustanovil »korporativno državo«, v kateri so delodajalci in delavci – kapital in delo – postali eno. »Rečeno je bilo, da bodo družbeno enakopravni in bodo delali v korist naroda in fašizma,« pravi Mussolinijev biograf Richard J. B. Bosworth (Mussolini, 2010). Ministrstva so združevali, v nekem smislu so vsa postala eno, vsi so bili »na istem vozu« in »pod eno streho«, tudi sindikati, stavke so bile prepovedane, stavkajoče so odpuščali, Konfederacijo fašističnih korporacij pa so preimenovali v Konfederacijo fašističnih sindikatov. Korporacija je bila sindikat, sindikat je bil korporacija. Mussolini, samozvani »stvarnik ekonomije« in »novi Leonardo da Vinci«, ki je fašizem razglasil za »avtokracijo z demokratičnim pridihom«, »korporativizem« pa za temeljni kamen fašistične vladavine, je zatrjeval, da bo to inkorporiranje vsega uporabljeno »kot trden ščit za vse tiste, ki proizvajajo narodno bogastvo«.

Vprašanje, ali se kažejo obrisi četrte Janševe vlade, bi moralo zamenjati vprašanje, ali se kažejo obrisi korporativne države.

Kar je priložnost, da se spomnimo Italije: oktobra 1931 so morali vsi univerzitetni profesorji priseči zvestobo režimu, od leta 1933 so se morali novi učitelji srednje ali višje stopnje pred nastopom službe obvezno včlaniti v fašistično stranko, naslednje leto so dobili odlok, da morajo učitelji ob vsaki uradni priložnosti nositi uniformo te ali one fašistične organizacije. Toliko o korporativni državi, ki se nam obeta. In ja, razmere za italijanske delavce se niso izboljšale, kar pa ne preseneča – moč delavstva se je namreč občutno zmanjšala.

Deklina zgodba po slovensko

Desničarji so v intervencijskem zakonu – po zgledu propadle Orbánove politike – napovedali »pogumnejšo družinsko politiko«. Kaj je to »pogumnejša družinska politika«? Desničarji so se na tisti nujni seji zelo mučili z odgovorom na to vprašanje, niso pa mogli reči, da je resnica »pogumnejše družinske politike« prepoved splava. Zveneli bi kot Mussolini, ki je splav strogo prepovedal. V fašistični državi, ki jo je poganjal slogan »Bog, domovina, družina«, splav ni prišel v poštev. »Zibelke so prazne, pokopališča pa se širijo,« je svaril Mussolini. »Celotno belo raso, zahodno raso, lahko preplavijo barvne rase, ki se plodijo v nam neznanem ritmu.« Italijanke so morale roditi čim več Italijanov. Mussolini, »borec za rojstva«, je potreboval vsakega izmed njih.

Zato so slovenski desničarji na tisti nujni seji raje rekli: »Brez ženske ni družine.« Pa tudi: »Družina sta oče in mama, ne pa mama in mama ali oče in oče.« Kot bi citirali Deklino zgodbo (The Handmaid’s Tale, 1985).

Averzija do sindikatov je kakopak tipična neoliberalna gesta – tako kot afiniteta do nizkih davkov, deregulacije, privatizacije in prostega trga.

In ti ljudje, ki pravijo, da bodo ustvarili vitko državo, a nimajo pojma, da imajo Danska, Švedska in Finska – večni zgledi – velike javne sektorje, in ki pravijo, da bodo migracije uničile Slovenijo, a nimajo pojma, da je prav priseljevanje eno izmed najmočnejših pogonskih koles napredka, bodo zdaj »razvijali« Slovenijo. Ti ljudje nam bodo govorili, kaj smemo in česa ne. Ti ljudje, ki še niso opazili, da prav neoliberalne politike najbolj razbijajo in uničujejo družine (in otrokom trgajo starše in mladim preprečujejo, da bi imeli otroke), bodo odločali o tem, kaj je družina in kaj ne.

Znotraj ministrstva za demografijo, družino in socialne zadeve bodo morda – po zgledu Huxleyjevega Krasnega novega sveta (Brave New World, 1932) – ustanovili Zavod za razplajanje in prilagajanje. Nikoli ne bomo največji, toda v duhu smo lahko Kitajci. »Če ne bomo izumrli.« Kot bi rekel Janša: »Več nas bo, prej bomo na cilju!« Kar je kakopak dober povzetek ideologije neoliberalnega kapitalizma, ki družino potrebuje le še za reprodukcijo, le še za množično rojevanje otrok, le še za ustvarjanje rezervne armade delovne sile.

Desničarji nam prodajajo »razvojne« iluzije iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so neoliberalci vsevprek prepričevali, da moramo le bogate davčno razbremeniti, pa bomo vsi skupaj odšli v raj. Kar pomeni, da nam prodajajo propadlo, primitivno, demantirano in demaskirano ideologijo, ki je svet pahnila v rekordno ekonomsko neenakost in veliko finančno krizo.

Zato niti ne preseneča, da so vsi ti desničarji, svetilničarji četrte Janševe vlade, itak bolj leninistični od leninistov (kar je sploh tipično za neoliberalce), na tisti nujni seji poudarjali, da nastopajo v imenu »kmečke pameti«, toda nič ni bolj ideološkega od »kmečke pameti«. To je ideologija, ki ljudi prepričuje, da so zanje najboljši nizki davki, privatizacija, deregulacija, vitka država in razgrajena, lepo ostrižena socialna država. »Kmečka pamet« – enciklopedični povzetek prepričanja podjetnikov, da jim država krade, da jim ne bi bilo treba plačevati davkov, da bi morali sami odločati, komu naj kaj plačajo, da sindikati le jezijo zaposlene, ki zato ne ustvarjajo visoke dodane vrednosti (podjetja in zaposlene je treba le pustiti pri miru, pa se bo to, kar počnejo, »čudežno« spremenilo v visoko dodano vrednost, saj veste, kot kruh in vino v Kristusovo telo in kri), da imajo zaposleni preveč pravic, da bi morali oni, podjetniki, odločati, katere pravice naj imajo zaposleni, in da bi jim morali biti zaposleni hvaležni, ker jim dajejo delo (»Kdo to plača?« ponavlja Katja Kokot, prepričana, da podjetniki denar zaslužijo »z lastnimi rokami«) – je ideologija par excellence. Ideologija, ki jo plačuje in pri življenju ohranja kapital – in ki za preživetje potrebuje ogromno denarja, ogromno sponzorjev in donatorjev in inštitutov in think tankov. Vprašanje »Kdo to plača?«, ki stoji na majici Katje Kokot, je le retorično. Mi dobro vemo, kdo to plača.

Janševa doktrina šoka

Z intervencijskim zakonom oziroma zakonom o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki bo usodno spremenil in »osvobodil« Slovenijo, se stranke četrte Janševe vlade zahvaljujejo vsem tistim, ki jih financirajo, zato so ga tako na hitro poslale v parlament. Nenavadno hitro. Sumljivo hitro. Tako pomemben zakon, pa se sprejema brez kake široke javne razprave – in v meglenem času, ko sploh še ni vlade? Res nenavadno.

A vendarle logično: nekateri ljudje so še v povolilnem šoku, drugi so dekoncentrirani in dezorientirani, z mislimi drugje, nepozorni, tretji pa so politike tako naveličani, da jim je vseeno, kaj se dogaja. To je idealen čas za sprejemanje takšnih toksičnih neoliberalnih zakonov.

Naomi Klein je v Doktrini šoka (The Shock Doctrine, 2007) popisala, kako je vojaška hunta v Čilu po padcu predsednika Allendeja na hitro – ko so bili ljudje zaradi puča še šokirani, prestrašeni, zmedeni in dekoncentrirani – uvedla neoliberalno zakonodajo, ki je znižala davke, odpravila številne regulacije, sprivatizirala javne dobrine in posekala socialno državo.

Kot je rekel Milton Friedman, ajatola neoliberalizma: ko se ljudje v času hude krize ali katastrofe še vedno pobirajo od šoka, je treba imeti pripravljene alternative obstoječi politiki, kajti čas katastrofe in šoka je čas, »ko to, kar je bilo še malo prej politično nemogoče, postane politično neizogibno«. Podobno je zdaj pri nas: v času, ko so ljudje še šokirani, dekoncentrirani, zmedeni, odsotni in utrujeni od politike (Dovolj imamo! Volili smo! Zdaj pa nas pustite pri miru!), prihaja natanko sveženj tipično neoliberalnih ukrepov in reform, ki zunaj dosega radarja prinašajo znižanje davkov, odpravo regulacij, privatizacijo in trganje socialne države.

Kar je bilo še malo prej politično nemogoče, postaja politično neizogibno.

Zakona, s katerim bi sicer, v normalnih okoliščinah, razjezili, razburkali in histerizirali Slovenijo, zdaj sploh nihče ne bo opazil. A bo vse spremenil. Zato Janša tako zavlačuje s sestavo vlade, zato dela tak cirkus, zato ustvarja takšno napetost – zbuditi hoče vtis, da je glavna stvar »skrivnostno« sestavljanje vlade, v resnici pa je glavna stvar prav ta intervencijski zakon.

Z intervencijskim zakonom, ki bo usodno spremenil in »osvobodil« Slovenijo, se stranke četrte Janševe vlade zahvaljujejo vsem tistim, ki jih financirajo.

Pošastni časi

Neoliberalizem je v 45 letih vladavine uničil planet, militariziral družbo, številne države pripeljal na rob državljanske vojne, posušil demokracijo, ustvaril apokaliptično vzdušje in – v času, ko o kakem komunizmu, ki bi ogrožal kapitalizem, ni ne duha ne sluha! – ponovno zagnal fašizem. Veliko nasilja je potrebnega za ohranjanje neoliberalnih politik in »zakonov za bogate«, kar je intervencijski zakon. Tudi četrta Janševa vlada – neoliberalni avatar Orbánovega iliberalnega eksperimenta, sicer pa kolekcija konspirologov, anticepilcev, revizionistov, suverenistov, zanikovalcev podnebnih sprememb, oznanjevalcev »velike zamenjave« in »genocida nad belci«, antifeministov, pick-up artistov in fenov Andrewa Tata – bo za preživetje svojih idealov potrebovala veliko nasilja. In represije. Ljudi bodo morali nekako – po malem z ustanovitvijo urada za deportacije, po malem ob pomoči Šutarjevega zakona, po malem s čistkami med nevladniki, univerzitetniki in mediji, po malem z oboroževanjem resentimenta, po malem s fašizmom v 280 znakih, po malem z instrumentalizacijo policije, ki so jo desničarji na tisti nujni seji označili za »servis« (vsi se še spomnimo, kako je tretja Janševa vlada ljudstvo »servisirala« z vodnim topom in solzivcem) – pripraviti do tega, da jim bo, kot bi rekel Aldous Huxley, »njihova neizbežna usoda všeč«. Da bodo ministrstvo za notranje zadeve združili z ministrstvom za javno upravo, ne preseneča – najprej bodo morali disciplinirati javno upravo.

Desničarji, znanilci neoliberalne korporativne države, zbrani v četrti Janševi vladi, se delajo, kot da so nekaj novega. Kot da so tu prvič, sveža sila. Pa niso. Tu so že bili, v prejšnji Janševi vladi. Zato je vse skupaj tako, kot bi jedrski reaktor v Černobilu ponovno zagnala stara ekipa.

Ti ljudje so zares srečni samo tedaj, kadar stojijo na glavi. Tako kot Dorothy Martin, prerokinja iz Chicaga.