Prvi teden / Lepe besede

V torek se je parlament sestal na hitri seji, da se je uradno seznanil z že znanim, z odločitvijo predsednice Nataše Pirc Musar, da vsaj v prvo ne bo predlagala mandatarja. V torek je začel teči rok, da to storijo poslanci sami. Pot naprej je jasna, najprej bo skupina poslancev za novega mandatarja predlagala Janeza Janšo, potem naj bi bil ta izvoljen na tajnem glasovanju, v prihodnjih štirinajstih dneh pa naj bi bila potrjena še njegova ministrska ekipa. Četrta vlada Janeza Janše naj bi polni mandat začela na začetku junija.

Potem bo kmalu vse drugače.

Te dni se je javnost seznanila s programskimi načeli nove vladne koalicije. Besedilo, zapisano v 20 točkah, se bere lepo, govori o boljši Sloveniji, blaginji za njene prebivalce, govori o skupnosti, razvoju, človekovem dostojanstvu, tudi o pomenu socialne mreže tistih, ki jim ne uspe. Malokdo se s temi parolami ne bi strinjal, a pozornejše branje razkriva drugo plat. Omenjene so zlorabe socialnih pomoči, omenjene so razumne zelene politike, besedilo govori o uporabi umetne inteligence v javni upravi, o razgradnji sheme javnih najemniških stanovanj, vseskozi se pojavlja gospodarski novorek o konkurenčnosti, debirokratizaciji, vitki državi, višji produktivnosti. Beseda »solidarnost« se v izhodiščih koalicijske pogodbe ne pojavi. Pri zdravstvu je uveljavljeno načelo, da bo denar iz javne zdravstvene blagajne sledil pacientu, kar pač pomeni, da bodo lahko z javnim denarjem financirani zasebni zdravniki.

Strašimo? Bo Janša v četrto bolj vključujoč? Bo nova vlada, kot obljublja besedilo, vlagala v socialni dialog?

Kakšni so pravi nameni prihajajoče vladne ekipe, vidimo pri interventni zakonodaji. Omnibusni ukrepi, ki so v parlamentarnem postopku, so nabrkljane želje gospodarskih združenj, ki niso ne interventne, še manj pa so namenjene, kot pravi predsednik parlamenta Zoran Stevanović, »ljudem«. Nasprotno, koristijo tistim, ki imajo že zdaj veliko denarja, nastali so v neki poslanski pisarni kot oblika političnega pogajanja, ne kot dialog ministrstev, strokovnih vladnih služb, socialnih partnerjev, političnih strank. Spremembe, ki jih zna prinesti parlamentarna procedura, bodo najverjetneje le kozmetične. Strinjati se je torej treba s koordinatorjem Levice Luko Mescem, ki je o interventni zakonodaji dejal: »Bodoča koalicija pravi, da je prejšnja vlada vozila preveč po levem pasu. To je stvar politične presoje, ampak nezaslišano je, da že v začetku volan obračajo tako močno v desno, da bo avto zletel s ceste … Mi smo delali za ljudi, za delo, nova vlada z Janezom Janšo dela za kapital.«

Stvari so se v politiki spremenile. In tudi leva sredina mora spremeniti način delovanja. Če res misli, da gre za slab zakon, ki, kot trdi, škoduje ljudem, bi se morala povezati s temi ljudmi. Povezati bi se morala s sindikati, ki so do zakona kritični, v parlamentu bi lahko uporabila politična sredstva, denimo posvetovalni referendum, ki ga zadržano napoveduje. Ustava prepoveduje zakonodajni referendum »o davkih in drugih obveznih prispevkih«, vendar vsebina posvetovalnega referenduma ustavno ni omejena, državni zbor ga lahko razpiše o vprašanjih iz svoje pristojnosti, ki so širšega pomena za državljane. Njegov izid pravno ni zavezujoč, ima pa politične posledice. Po nekaterih ugibanjih bi lahko bil po predhodni presoji ustavnega sodišča mogoč tudi zakonodajni referendum, saj je omenjeni zakon zastavljen zelo široko.

Janša napoveduje, da bo njegova vladna koalicija roko ponudila tudi opoziciji, napoveduje novo partnerstvo za uspešno Slovenijo. Način sprejemanja interventne zakonodaje kaže, da gre pri vsem tem za lepe besede, Janševi pravi politični cilji pa so drugačni.