Uvodnik / Grega Repovž: Vrt zemeljskih naslad

Čuden niz vas čaka v naslednjih vrsticah, kajti tako je naneslo, da se bomo gibali v mešanici med Svetim pismom, Facebookom, renesančnim slikarjem Hieronymusom Boschem, smrtnim grehom, nevednostjo in nadležnostjo, zlom in slovensko politiko.

Opravimo torej najprej s Facebookom, ki najbolj štrli iz te nenavadne košare. Facebook se je tukaj notri znašel po naključju. To družbeno omrežje namreč ni samo slabo – daleč od tega. Poleg tega da seje sovraštvo, zlo in laž, namreč tudi povezuje ljudi, ki bi že zdavnaj izgubili stike, ponuja nam vpogled v neke druge svetove in življenja, nemalokrat pa je tudi neverjeten vir znanja in informacij. Koliko neverjetno zanimivih ljudi in njihovih misli ne bi nikoli spoznali! In med biseri so na primer kratki, a pronicljivi opisi različnih umetniških slik, ki jih na svojem profilu objavlja slikar iz Toronta Mathew Olivier.

In tako je ravno ta ponedeljek, ko je Janez Janša oznanil, da je nasprotovanje interventnemu zakonu zgolj Zavist, po naključju Mathew Olivier objavil opis slike Vrt zemeljskih naslad (De tuin der lusten) holandskega renesančnega slikarja Hieronymusa Boscha, tega mojstra slačenja človeške narave, ki je že v 15. stoletju nazorno in brez bogaboječega obotavljanja razkril vse zlo, ki ga premore človek, predvsem pa pokazal, kaj je to bitje, ki tako rado opleta z moralo. Kot pisec teh vrstic moram seveda priznati, da sem velik Boschev oboževalec, seveda tudi slike Vrt zemeljskih naslad (ki visi v madridskem Pradu). Če bi v kateremkoli trenutku postavili človeštvo pred to sliko, bi bila slika vedno ogledalo tistega zemeljskega trenutka.

Olivierov opis slike je tako dober, da ga je treba vsaj v grobem povzeti. »To je verjetno najbolj nenavadna slika v zgodovini zahodne umetnosti in za večino ljudi, ki gledajo naslikana obskurna bitja, čutne užitke in nemogoče fantastične ideje, je to umetniško delo popolnoma osupljivo,« nežno začne svoj uvod Olivier. »Za dešifriranje te slike bo dovolj, da boste na njej poiskali sovo in vodno površino pod njo. Sova je bila v takratnem holandskem umetniškem izrazu simbol duhovne slepote in greha, zato je ugnezdena v obskurni rožnati strukturi. Vodnjak, iz katerega se izliva voda v neštetih curkih, je vir življenja. A ne spreglejte, ta voda je že nečista.« Kaj nam sporoča Bosch? Ni bila kača tista, ki je s prepovedanim sadežem na glavo obrnila raj, greh je neizogiben. Vsa živa bitja so le požirek stran od greha, od korupcije. Olivier opisuje obilje prepovedanega sadja, desetine golih figur, ptice v velikosti konj, ribe s krili. Je to raj? Kdor dobro pogleda, ta vidi, da tu ni sreče, »ta vrt zemeljskih naslad« je trpek in grozen. »Ni vam treba iskati dlje od žensk v bazenu, ki nosijo ptice in sadje na glavah, vendar tega ne počnejo za lastno zadovoljstvo – okronane so s predmeti moških želja!« Bosch se vživi v arhitekturo raja, pravi Olivier, a tisto, kar nam v resnici nariše, je njegov propad. »Ti ljudje, ki vstopajo, se nemudoma utopijo v razkošju in nasladi. A že naslednji trenutek ni poti nazaj. Kajti voda je zdaj led.«

Čemu torej opis te znamenite slike ravno tu in v tem trenutku – ko pa smo zgolj dva odstavka prej zapisali, da bi lahko to sliko človeštvu postavili za ogledalo v kateremkoli trenutku njegove zgodovine, pa bi bila v odsevu izrisana podoba tistega trenutka? V resnici je ta namenjen novim poslancem državnega zbora. Tistim nekaj novim poslancem, ki so morda res prišli z drugačnimi nameni v hram demokracije, ki so dejansko verjeli, da bodo z močjo, ki jo bodo dobili, delali v dobro ljudi, danes pa so – ker so se nemudoma utopili v nasladi oblasti in razkošju moči – že del te neverjetno grobe koalicije, ki je, še preden je postavila vlado, z zakonom ustregla vsem njihovim mesenim tuzemskim željam. Mar res ne vidijo, zakaj ta Mefistova poteza? Da so s tem podpisali pogodbo za vstop vrt naslade, pogodbo, ki se jim bo zdaj zarezala v vrat kot vrv, ker bodo zaradi tega »greha« z vsakim dnem bolj vpeti v svet Janeza Janše in odvisni od njegovih načrtov. Že vedo, da bodo z vsakim dnem bolj paranoični in jezni, jezni na svojo usodo in še bolj na ljudi, ker jih bodo spregledali? Da, ljudje vedno vedo. In vedeli bodo, kako malo je bilo treba, da so ti poslanci pozabili na vse velike besede, s katerimi so vstopili v politiko. Na vse obljube.

To je ta zanka naslade oblasti in razkošja moči, moči, da imaš glas in ukaz v svojih rokah, najprej je tako tanka, zdi se kot las, ki ga nihče ne bo opazil, ki se da skriti. Vedo pa, da se bo začela kazati kot težka veriga, ki jih bo vklenila in jih držala. Niso videli še nobenega svojega predhodnika na poti v ta vrt? So kdaj pogledali v oči poslancu SMC Gregorju Periču? Res je, še vedno umika pogled.

So na vhodu v vrt naslade, že naslednji teden si bodo sami zaloputnili vrata za vedno. Res ne vedo, kaj bo potem? Samo še dvakrat bodo pritisnili na tipko. Potem sledi led.