Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Prvi refleks upora

Politično-ekonomska realnost dober mesec po parlamentarnih volitvah 2026 dobiva vedno jasnejšo podobo. Sestava vladajoče desne koalicije in Janševo mandatarstvo sta zgolj še tehnično politično vprašanje, njegova zadržanost deluje navidezno znosno. Koalicijska pogodba je kot vedno papirni tiger, politične floskule tudi tokrat sejejo iluzije nekakšnega strateškega razvojnega dokumenta. In potem je tukaj še nesrečni interventni zakon, populistično pravno in ekonomsko skrpucalo z resnimi sistemskimi in fiskalnimi anomalijami. Pred nami je tako političnoideološka vrnitev v ekonomsko prihodnost. V ospredju bosta sprava in osamosvojitev, v ozadju pa razvpita neoliberalna ekonomika ponudbe. Desničarsko politično brezumje in ekonomski kaos bosta kakopak sprožila levičarski politični revolt. Slavne konkurenčnosti ni brez socialnih pravic, političnega miru brez socialnega dialoga. In oboje je nova oblast v zaneseni parlamentarni akrobatiki objestno zavrgla. Prvi politični refleks upora so sprožili sindikati in civilna družba, Golobovi so razen Levice še vedno v povolilni komi.

Janša je v povolilnih labirintih pokazal precej več politične soli od Goloba. Stara levosredinska koalicija dolgo ni doumela, da je igro izgubila in da zmagovalci, četudi verolomneži in prevaranti, postavljajo nova pravila. Politični marginalizem je pravilo mejnega glasu, ki določa celoto, legalnost v demokraciji šteje več od legitimnosti. Oboje je treba razumeti in še kaj poleg, če želiš voditi državo tudi v drugem mandatu. Janši se seveda ne mudi, izkoristiti želi še zadnje povolilne napake prejšnje koalicije. Zanj sta pomembni zgolj dve zadevi, kako osvojiti politični mandat za vsako ceno in prejšnji koaliciji naprtiti ekonomsko odgovornost za slabo stanje v prihodnosti. Zato ga zanimajo sedanje fiskalne razmere in ne finančno brezno novega interventnega zakona. Podobno je s preigravanjem koalicijske pogodbe. Tu vrti na ražnju svoje podrepnike, pomembna je delitev oblasti znotraj koalicije, še najmanj gre za vsebino razvoja države. Kot vedno tod ne štejejo besede, temveč konkretna delitev mest za politično mizo. Preprosto, oblast je edino bistvo politike.

Politične razmere se bodo seveda temeljito spremenile. Prvi znanilci so že tu. Avtoritativnost Stevanovićevega vodenja parlamenta in razrez delovnih teles že razkriva tovarišijski slog in razkošje brezpravnosti. Revolucionarni politični duh naše skrajne desnice spominja na stare komunistične manire, brezčasna je tudi njihova ekonomska retorika v imenu delovnega ljudstva. V zunanji politiki, ki je za zdaj skrbno varovana skrivnost, pa nas čakata čaščenje Trumpa in priklon genocidnemu početju Izraela. Tu bodo Janševi prestopili meje mednarodnega prava in morale v zavetrju vedno bolj odkritega domačega čaščenja medvojnega klerofašizma. Katalizator teh sprememb je sprejeti interventni zakon, ki bojda popravlja najnujnejše zablode prejšnje vlade in prinaša vsem ljudem finančne odpustke, od energije in hrane do dela in upokojitve. Opozicija se nasprotno sklicuje na staro Orwellovo modrost iz Živalske farme, da bodo pri tem nekateri bolj enaki od drugih, da malim in velikim prašičem pri koritu nova oblast ne želi odreči obljubljene malice. Sindikati so v tem prvi prepoznali politično priložnost upora, delovati je treba hitro in učinkovito, kovati železo, dokler je vroče. Zakonodajni referendum prinaša, mimo pravnih zapletov, pomembno politično sporočilo. Na ulici je legitimnost pomembnejša od legalnosti.

Ne gre za levi politični aktivizem, temveč obrambo socialne države, evropski projekt je zgrajen na socialni koheziji, od Bruslja do Pariza in Berlina, tudi Komende. Neoliberalna ekonomska agenda konkurenčnosti je po volitvah združila predstavnike kapitala in novo oblast. Toda EU in članice so danes zaradi zablod ekonomike ponudbe in tržne deregulacije v težavah. EU je bila tržno najmočnejša v obdobju cvetočega socialno tržnega gospodarstva. Konkurenčnost države zagotavljajo kakovostne zaposlitve, socialna zaščita in dober javni servis in ne neselektivni davčni odpustki in opuščanje solidarnosti. Evropska komisija ni zgolj po naključju sredi sedanjih razvojnih zadreg EU v začetku maja 2026 obelodanila novega akcijskega načrta ukrepov za omejevanje revščine in modernizacijo trga dela. Močna socialna EU, pravi v novi agendi razvojnih ciljev do leta 2030, je temelj evropske konkurenčnosti. To se ujema tudi s presenetljivim stališčem MDS in SB na letošnjem rednem aprilskem srečanju v Washingtonu glede vloge industrijske politike kot središčne osi morda novega washingtonskega ekonomskega konsenza. Obe, socialna in industrijska politika, tvorita celoto, finančni in fiskalni okvir se podrejata poslanstvu razvojnih prebojev in ne več mitologiji prostega trga, zapostavljanju javnega na račun zasebnega. To je preprosta učna lekcija sedanjih ekonomsko polpismenih snovalcev nove slovenske ekonomske politike.

Ekonomski nacionalizem, za zdaj še brez evroskepticizma, je slovenska formula nove stare desnice. Politični kanibalizem SDS bo tu odigral odločujočo vlogo, družba pa se bo ponovno radikalizirala namesto normalizirala. Zato deželo političnih obetov čaka nov ekonomski zdrs. Tako pač je »med iskrenimi ljudmi«, če zmaga laž, kot poje najljubša Sepetova skladba Slovencev. Žal naši politiki niso spevni, razen Cantemusove predsednice.