Hrvaška / Heni Erceg: Kres in bes

V tistem času, ni še dolgo od tega, je bil član HDZ in župan Vukovarja, mesta, ki je med zadnjo vojno najhuje trpelo. Danes v njem živi le še peščica meščanov srbske narodnosti, mednacionalna trenja pa so očitna. Toda na dan antifašističnega boja je župan prizadevno polagal vence in slavil Rdečo armado in jugoslovanske partizane, ki so leta 1944 padli v bojih za osvoboditev Vukovarja. Takole je govoril: »S tem dejanjem se spominjamo strašnega zla, ki je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja doletelo človeštvo. Prav tako se spominjamo ljudi, ki so vstali proti temu zlu. Žal so to številni plačali z življenjem. Njim v spomin in iz pietete do tega, kar so žrtvovali, do njihovega junaštva, dostojanstva in tega, da so branili prave vrednote, že tradicionalno na tem mestu izrekamo priznanje žrtvam fašizma.«

To je bilo v času, ko je nadrejeni vukovarskega župana, sedanji premier, še begal med klerikalnim nacionalizmom in demokratičnimi vrednotami, ki jih je vsiljevala Evropa, in je svojo stranko pozicioniral kot desnosredinsko, karkoli naj bi to pomenilo, pri njem pa je bilo še opaziti nekatere znake liberalnega vodje, toda potem … Potem se je Andrej Plenković v desetih letih vladavine preobrazil v cezarističnega vladarja, ki mu za oblikovanje oblasti pride prav vsak tepec. Tako je tudi župan Vukovarja, zdaj kot ustanovitelj neupogljive nacionalistične stranke Domovinsko gibanje, postal moneta, s katero je HDZ po zadnjih volitvah komajda uspelo spraviti skupaj koalicijsko vlado.

Isti človek zdaj, v spremenjenih razmerah, uradno promovira fašizem iz obdobja NDH kot dobrodošel družbeni pojav in je na dan osvoboditve Zagreba – tega meščani tradicionalno praznujejo pod imenom Trnjanski kresovi in za praznik se na bregovih Save zbere precej antifašistov – poslal neokusno pismo zagrebškemu županu. V njem je zahteval, da se ta odreče pokroviteljstvu nad Trnjanskimi kresovi. Češ da so »za tisoče družin v Zagrebu in Hrvaški ta dan in dnevi, ki so sledili, pomenili začetek trpljenja, izgube lastnine, sistematičnih likvidacij, izginotij in grobov brez imen. Zagreb leta 1945 ni bil osvobojeno mesto, kot ga ljubeznivo imenujete, ampak izpraznjeno mesto.«

Model, ki je po izobrazbi kineziolog in se je iz Vukovarja privlekel v Zagreb, je danes, tako je odločil premier, ugleden grobar, ki tava po Hrvaški in Sloveniji in išče kosti ubitih ustašev, nato pa kot izkušen zgodovinar opisuje, kako so tistega davnega maja v Zagreb »vkorakale komunistične čete, ne zato, da bi ga osvobodile, ker v mestu ni bilo ne nacistov ne fašistov, ampak da bi v njem vzpostavile novo oblast. Strahovlada, ki je sledila in ki jo obsoja ves civilizirani svet, je bila utemeljena na kosteh žrtev, ki so jih usmrtili brez sodišča … To je bil Zagreb, kakršnega si ne želite videti. To je podoba tako imenovane osvoboditve, ki jo slavite.« Tako piše v sestavku človeka, ki je še včeraj polagal vence k spomeniku padlim partizanom. Predsednik proustaške stranke je poleg tega od župana Zagreba še ukazovalno zahteval, naj pogasi Trnjanske kresove, in mu neposredno zagrozil, naj »ne neti ognja, katerega posledic ne more nadzorovati«.

Kateri je torej pravi Ivan Penava – tisti od prej ali ta od zdaj? Shizofrenik ali polž slinar, ki se samo vešče prilagaja okoliščinam? Tistim, ki jih skrbno zaznava njegov partijski tovariš: »Vetrovi, ki se danes vzdigujejo v svetu, lahko osmodijo in bodo osmodili netilce zagrebških kresov in avtorje tega peklenskega obreda, to pa se ne bo zgodilo brez nas.« Poimenovati počastitev antifašizma peklenski obred je civilizacijsko še korak globlje, celo za hrvaške razmere, še posebej, če kaj takega izreče parlamentarni poslanec, član Domovinskega gibanja, vplivne stranke na oblasti, ki javno prepeva o »zlati grobnici« ustaškega voditelja Anteja Pavelića v Madridu. Grobnici, ki bi se je Španci najraje znebili, tukajšnji fašisti pa bi je bili veseli. Omenjeni tudi rad strelja iz različnega orožja, zaradi česar ga vlačijo po sodiščih, a vseeno blebeta, da »moramo Hrvate osvoboditi zla«, torej antifašizma, »to pa znamo prav dobro«. Potem grozi tistim, »ki netijo ogenj in skačejo okoli njega«, da »ne bodo dolgo«!

In kaj na vsa ta gnusna sporočila članov svoje koalicije pravi prvi človek vlade? Nič. Ni ga. Niti na dan osvoboditve Zagreba niti sicer. Molk je njegovo sporočilo, plod tega pa je ponovno divjanje ustašev, in to ne samo na Trnjanskih kresovih v Zagrebu. V Splitu so na revizionistični proslavi v spomin na protest meščanov pred poslopjem JLA leta 1991, ko je nekdo iz zbrane množice streljal in ubil mladega makedonskega vojaka Saška Gešovskega, s škandaloznimi besedami žalili kolumnista srbskega tednika Novosti (ki je glasilo srbske manjšine na Hrvaškem in, ki ga delno financira hrvaška država-op.ur.) in ga poimenovali četnik – ki se mu »poščijemo v brado«. Vse to ob zgovornem molku in izostanku kakršnegakoli odziva predstavnikov lokalne in osrednje oblasti. Že naslednji dan so sredi mesta najprej ozmerjali, potem pa tudi fizično napadli še enega sodelavca tega tednika. Z motiko!

Če povzamem, hrvaška oblast je dokončno dvignila nogo z zavore in nebrzdano vozi skozi rdečo; goltajoča inflacija je že 5,8-odstotna – višjo imajo samo v Bolgariji – fašistične skupine nevarno divjajo, saj jih nič ne ovira, večina pa molči. Dokaz, da se avtokracija ne zanaša vedno na podporo množic, ampak predvsem na njihovo otopelo ravnodušnost.