Teden / Stanovanjska tranzicija

Pred nekaj meseci je bil sprejet zakon o zapiranju Premogovnika Velenje, ki predvideva njegovo večfazno zapiranje, tako da bo prehod savinjsko-šaleške regije s pridobivanja premoga na druge dejavnosti čim bolj postopen in bo povzročil čim manj stisk lokalnemu prebivalstvu. Pridobivanje premoga naj bi se, če nova vlada nima drugačnih načrtov, nehalo do leta 2033, do leta 2045 pa nameravajo popolnoma opustiti vsa rudarska dela.

Ena od prvih faz zapiranja premogovnika je odprodaja poslovno nepotrebnega premoženja, h kateremu spada približno 300 stanovanj. Že v zakonu piše, da bo ta kupil stanovanjski sklad pod tržnimi pogoji, s sredstvi namenskega premoženja in evropske kohezijske politike.

To se je zdaj res zgodilo. Ministrstvo za kohezijo je odobrilo sredstva za projekt, sklad za pravični prehod, ki je poseben sklad za tranzicijo premogovniških regij, bo za to namenil pet milijonov evrov, stanovanjski sklad bo pristavil še milijon. V prvi fazi bo kupil približno tretjino stanovanj, ki jih ima v lasti premogovnik, postopno jih namerava kupiti vseh 300. Tako bodo stanovalci, ki živijo v teh stanovanjih in so v povprečju starejši od 55 let, hkrati pa so ali pa so bili zaposleni v premogovniku, še naprej imeli zagotovljen varen stanovanjski položaj. Z vprašanjem, kaj se bo zgodilo s stanovanji, je bila povezana ena od bojazni, ki so jih izrazili predstavniki delavcev med usklajevanjem strategije za zapiranje premogovnika. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi nekdanja rudniška stanovanja pokupili zasebniki ali podjetja in jih potem, pod tržnimi pogoji seveda, dajali v najem dolgoletnim uporabnikom.

Socialna funkcija pa ni edina korist tega projekta. Z odkupom država povečuje javni stanovanjski fond in zagotavlja več dostopnih javnih stanovanj na dolgi rok. Nakup takih stanovanj je veliko cenejši kot gradnja novih javnih stanovanj.

Klemen Ploštajner, odhajajoči državni sekretar na ministrstvu za solidarno prihodnost, odgovoren za stanovanjsko politiko, pojasnjuje, da je imel projekt tri osnovne cilje: da se zavaruje socialni položaj dosedanjih najemnikov, da se čim bolj izkoristijo evropska sredstva, saj bo zapiranje velenjskega rudnika drago početje, ocenjuje se, da bo stalo nekaj več kot milijardo evrov. Tretji cilj pa je dolgoročnejši – da bodo ta stanovanja, potem ko jih sedanji najemniki zapustijo (ko umrejo ali ko se bodo preselili), dostopna javna stanovanja za lokalno prebivalstvo. »Premogovniški fond se je z leti krčil, prisotna je bila aktivna politika odprodaje enot, takoj ko se izpraznijo. Že kar nekaj časa bi lahko varovali ta stanovanja in bi jih bilo več, ampak se tega ni lotila nobena vlada,« še poudarja Ploštajner.

Takih primerov, pri katerih bi javni sklad dokaj ugodno prišel do stanovanj, v Sloveniji sicer ni veliko. Ploštajnerju pa se zdi smiselno, da bi začeli razmišljati tudi o modelu, po katerem javni sklad odkupi del stanovanjskega fonda pri zasebnih projektih. Tako bi se lažje zagotavljale stanovanjske enote tam, kjer jih sklad potrebuje.