Suzana Krevh / Igralka, ki je zaljubljena v film

Suzana Krevh (2000) počasi, a zanesljivo postaja eden najbolj prepoznavnih obrazov mlajše generacije na domačih zaslonih in velikih platnih. Prav te dni jo lahko v kinematografih še ujamemo v celovečernem filmu Zemljo krast, kjer spremljamo para staršev, ki se med navidez povsem običajnim večernim druženjem zapleteta v vse bolj napeto in bojevito soočenje pogledov na vzgojo, politiko in družbo. Film pomeni že njeno tretje sodelovanje s plodovitim ustvarjalnim tandemom režiserja Žige Virca in scenaristke Ize Strehar, s katerima je združila moči že pri dokumentarni seriji o šestih velikih slovenskih igralkah Protagonistke ter TV-seriji Poklicani. V slednji smo jo lahko na Televiziji Slovenija spremljali v vlogi Mie, ki se iz tujine vrne k odtujeni sestri Aleši in se ji pridruži pri delu v centru za obveščanje, na telefonski številki 112.

Igra sicer nikoli ni bila v njenem prvem planu. »Ko odraščaš v manjšem kraju, kot je moj domači Slovenj Gradec, si sploh ne predstavljaš, da se za kaj takega lahko izobraziš. V mojem otroštvu je bilo stika z gledališčem in umetnostjo nasploh bolj malo,« se spominja. A nastopanje ji ni bilo tuje. Vrsto let je plesala latinskoameriške in standardne plese in se zaradi treningov že v najstniških letih preselila v Ljubljano. Vpisala se je na dramsko-gledališko smer Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana, kjer se je zaljubila v igro. In ko je ples sčasoma opustila, je prav v ustvarjalnem okolju med podobnomislečimi sošolci znova našla svoj prostor pripadnosti.

Njena študijska leta na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo so močno zaznamovali koronska zaprtja in omejitve, toda iz tega se je izcimilo tudi nekaj dobrega. S sošolci so prizore, ki bi jih v običajnih okoliščinah sicer postavljali na odru, vadili doma in se pri tem snemali, kar je pomenilo semester filmske igre. Intuitivno je začutila, kako delovati pred objektivom, in hitro vzljubila tudi igro pred kamero, še več; začela je spoznavati, da ji je filmski medij veliko bližje kot gledališče.

Kmalu zatem jo je opazila režiserka in scenaristka Sonja Prosenc ter ji namenila eno osrednjih vlog v igrani TV-seriji Trigrad. Uspešno je opravila tudi avdicijo za celovečerni prvenec režiserja Tosje Flakerja Berceta, osvežujočo mladinsko komedijo Kaj pa Ester?, ki smo jo pozneje v nekoliko predelani obliki, kot miniserijo z naslovom Kaj + Ester za vedno, lahko spremljali na nacionalni televiziji. Preizkusila se je še v tuji produkciji in v epizodni vlogi nastopila v srbski biografski seriji Nobelovec – o književniku in diplomatu Ivu Andriću.

Čeprav je njena prva ljubezen film, ji je gledališče še vedno ljubo in ji pomeni svojevrsten izziv. Zlasti, ko ima priložnost igrati v uprizoritvah, ki obravnavajo aktualne, družbeno relevantne teme. Takšne, ki se tičejo tudi njene generacije, kot je denimo Kje mi živimo v prostorih Nove pošte in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča ter Zavoda Melara, s katero je režiser Bor Ravbar zarezal v žgočo stanovanjsko problematiko.

Kot samozaposlena v kulturi ceni svobodo, ki ji omogoča delo pri tako raznolikih in vznemirljivih projektih. »Mislim, da ne bi mogla ustvariti toliko filmskih in televizijskih vlog, če bi bila redno zaposlena,« pravi. Toda poleg negotove eksistence ima vedno bolj »občutek, da v našem poklicu ni pomembno le, kaj delaš, ampak tudi, koliko obstajaš v medijskem prostoru. Kot prekarni delavec si tudi sam svoj promotor in moraš biti ves čas prisoten na družbenih omrežjih, da nisi pozabljen. In to me pogosto utesnjuje in navdaja z občutkom absurda, zlasti, odkar naše profile vse bolj preplavlja brutalnost podob z vojnih območij.«

Ob tem razmišlja tudi o položaju svoje generacije, ki se vse bolj zaveda pomena osebnih meja in skrbi zase. »To, da vsak večer stopiš pred množico ljudi in daješ del sebe, zahteva ogromno energije,« pravi. »Zlasti v tem norem, preobremenjujočem svetu, kjer moramo ogromno energije vložiti že v to, da ostanemo notranje stabilni. Večkrat se vprašam: kakšen smisel se ima sploh ukvarjati z umetnostjo v svetu, ki razpada? Prav zato mi je pomembno, da sem lahko del projektov, ki niso zgolj površinska zabava, estetska kulisa ali beg pred resničnostjo, pač pa vzpostavljajo dialog s časom, v katerem živimo; tudi in predvsem takrat, ko je ta neprijeten, kaotičen in boleč.«