TV serija / Brutalnost, zavita v normalnost

Prosili ste me, naj povem, kako mi je bilo, ko sem odraščala v Gileadu. /… / Kar mislim si, da ne pričakujete drugega kakor grozodejstva, toda v resnici je bilo veliko otrok ljubljenih in lepo oskrbljenih, tako v Gileadu kot drugod, in veliko odraslih je bilo prijaznih, čeravno so tičali v zmoti, tako v Gileadu kot drugod,« se začne Agnesino pričevanje v romanu Testamenti, ki je v prevodu Uroša Kalčiča leta 2019 izšel pri Mladinski knjigi. Kanadska pisateljica Margaret Atwood je v njem več kot tri desetletja po izidu svoje velike uspešnice Deklina zgodba, ki jo je napisala leta 1985 in se z vsakim letom zdi bolj aktualna, znova odprla vrata v srhljivi svet Gileada – tokrat skozi oči generacije, ki je v represivnem režimu odrasla. Za Testamente je (že drugič) prejela ugledno literarno nagrado booker.

Deklina zgodba nam je postregla z ekranizacijo romana v šestih napetih sezonah (2017–2025) na pretočni platformi Hulu. Serija je hitro prerasla okvire običajne televizijske uspešnice in postala svojevrsten kulturni fenomen, ki je s prepoznavno ikonografijo rdečih ogrinjal in srhljivo aktualnostjo zaznamoval tedanjo televizijsko krajino in pobral številne nagrade. Serija Deklina zgodba je roman Margaret Atwood v celoti zajela že v prvi sezoni, nato pa začela samostojno razvijati zgodbo naprej brez literarne podlage (tudi zato, ker je pisateljica pred leti vse filmske pravice prodala studiu MGM, koproducentu serije).

Nato pa smo ga leta 2019 le dočakali. Literarno nadaljevanje namreč. Pod naslovom Testamenti (The Testaments) je dogajanje postavilo 15 let po dogodkih Dekline zgodbe. In seveda je bila tudi televizijska ekranizacija neizbežna. Ta tudi tokrat romanu ne sledi povsem zvesto, namesto 15 se dogaja štiri leta kasneje, ustvarjalci z Bruceom Millerjem na čelu pa so si privoščili tudi nekaj svobode v karakterizaciji, zgodovini in relacijah likov.

Ob razkritjih v povezavi z Epsteinovimi dosjeji in kulturi, ki sistemske zlorabe že desetletja relativizira in ščiti predatorje, Testamenti ne delujejo kot oddaljena distopija, temveč kot pošastno ogledalo sedanjosti.

V seriji takoj opazimo barve. Pozabite na krvavo rdeče uniforme, protagonistke so tokrat odete v toplejše, nežnejše odtenke. Deklice iz privilegiranih družin nosijo rožnate oprave. Ko nekoliko

odrastejo, jih odenejo v uniforme slivnate barve, kar pomeni, da so se znašle v vmesnem obdobju med otroštvom in ženskostjo. »Not a girl, not yet a woman«, kot je pela Britney Spears. Vse dokler ne dobijo prve menstruacije. Takrat si »prislužijo« zeleno barvo, postale so ženske, plodne so, in poveljnikom, ki si jih bodo izbrali za žene, bodo povile potomce.

V tem svetu spoznamo Agnes, posvojeno hčer poveljnika MacKenzieja, ki pa je v resnici Hannah (igra jo Chase Infiniti, ki jo je med zvezde izstrelila vloga v filmu Ena bitka za drugo Paula Thomasa Andersona, velikem zmagovalcu letošnje podelitve oskarjev). Naj vam osvežimo spomin: Hannah je ukradena hči dékle Odfreda s pravim imenom June (Elisabeth Moss), uporne in iznajdljive protagonistke Dekline zgodbe. June je kot ena ključnih oseb odporniškega gibanja zdaj v Kanadi, njen edini cilj pa je rešiti in se ponovno srečati s svojo odtujeno hčerko.

Druga protagonistka Testamentov je Daisy (Lucy Halliday), dekle, ki v zgodbo vstopi kot nekakšen tujek iz zunanjega, »brezbožnega« sveta in se pridruži bisernim dekletom, odpadnicam, ki jih Gilead rekrutira zunaj svojih meja in vzgaja v lojalne pripadnice sistema. »V Torontu smo se v šoli učili o Gileadu. Naš učitelj je rekel, da so bili, čeprav se je zdelo, da se je Gilead zgodil čez noč, znaki tega, kar je prihajalo. (…) Zdaj ženske ne smejo imeti služb, telefonov ali brati knjig. In istospolno usmerjeni, no, saj veste, kaj se je zgodilo z njimi,« slišimo Daisy v epizodi, kjer se razkriva njena predzgodba.

Ko smo že pri predzgodbah: svojo dobi tudi teta Lydia, tretja ključna figura Testamentov, katere preteklost se postopoma razpira skozi prebliske, ki pojasnjujejo njeno kruto, strogo, neomajno avtoriteto z občasnimi razpokami, skozi katere proseva svetloba. »Mizogini, ki odkrito prezirajo ženske? Teh se ni treba bati. Toda moški, ki razumejo moč žensk, ki jo želijo obvladati, namesto da bi jo zavračali – nič ni bolj strašnega kot to,« reče v enem svojih prebliskov. V sedanjosti Lydia v Gileadu vodi elitno pripravljalno šolo za bodoče žene in v okviru sistema nadzoruje tudi »razporejanje« deklet vplivnim poveljnikom, s čimer neposredno sooblikuje njihove usode.

»Neporočena ženska, ki izbira moža za vsako dekle, ki prečka te hodnike. Ironija mi ni ušla,« slišimo v monologu tete Lydie. Ob tem lahko pripomnimo, da tudi nam ni ušla ironija, da je Elisabeth Moss, glavna igralka serije Deklina zgodba, ki se v Testamentih pojavi v stranski vlogi, goreča scientologinja. Najbrž ni treba poudarjati, da scientologijo številni nekdanji člani obtožujejo represije, nadzora, izolacije, izsiljevanja, sistemskega izkoriščanja in neumornega nadlegovanja. Ironija je zato skoraj preveč popolna: igralka (sicer izjemna, generacijska igralka), ki je postala obraz televizijske zgodbe o ženskah, ujetih v represiven sistem, sama pripada organizaciji, ki bi jo lahko opisali z istimi pridevniki.

Toda vrnimo se k bistvu serije Testamenti. Ta je v nasprotju s svojo predhodnico, ki jo je vseskozi prežemala mračna, brezupna, grozeča, skoraj zadušljiva napetost, za odtenek lahkotnejša, mehkejša in bolj zračna. Bržkone zato, ker patriarhalni, represivni, fundamentalistični, radikalizirani in militarizirani Gilead spremljamo z očmi mladih odraščajočih deklet, ki so bila v ta svet rojena ali v njem vzgojena. Zanje Gilead ni nenaden travmatičen prelom z nekdanjim življenjem, kot je bil za June, temveč edina realnost, ki jo poznajo. Čeprav so njihova življenja še vedno strogo nadzorovana in podrejena brezmejnim pravilom, usode pa skrbno določene vnaprej, so njihovi majhni, ograjeni svetovi obenem privilegirani, mehko oblazinjeni in zaščiteni pred najhujšimi podobami režima. Tega dekleta še vedno opazujejo skozi rožnata očala, prepričana, da je takšen red sveta normalen, celo pravilen.

Prav zato imajo Testamenti drugačen ton od Dekline zgodbe. Tu v ospredju ni več (samo) surovo preživetje, temveč tudi naivnost mladostniških idealov, dekliško prebujanje, kompleksna prijateljstva, radovednost in postopno spoznavanje resnice o svetu, ki jih obdaja. Serija nam ne zleze pod kožo s svojo brezbrižno okrutnostjo in šokantnostjo, ki nas je tako osupnila pri seriji Deklina zgodba, temveč ravno s prikazom, kako počasi in učinkovito delujeta indoktrinacija in grooming; kako uspe sistemu svojo brutalnost zaviti v občutek normalnosti. Obešena in pohabljena trupla, ki jih dekleta vsake toliko opazijo na katerem izmed vsakdanjih sprehodov, so zanje le dokaz, da jih režim uspešno ščiti pred »tistimi, ki jih sovražijo in ki jih hočejo umoriti«. Dokaz, da njihov sistem deluje. To jih celo pomirja.

Morda se Testamenti zavedajo tudi, da se je svet od prve sezone Dekline zgodbe, ki je luč sveta ugledala leta 2017 in smo jo lahko gledali kot komentar Trumpovega prvega predsedniškega mandata, korenito spremenil. Ne le Trumpov drugi predsedniški mandat, brutalne podobe vojn, usmrtitev, mučenja, razseljenih družin in sistemskega nasilja niso več oddaljene distopične vizije, temveč prizori, ki jih spremljamo med vsakodnevnim skrolanjem po družbenih omrežjih. Ob tolikšni količini podob nasilja postajamo otopeli, desenzibilizirani. Prav zato serijam, da bi dosegle želeni učinek, ni več treba staviti na eksplicitno brutalnost.

V enem manj prijetnih prizorov Agnes oziroma Hannah pokličejo v veliko, mračno, sterilno sobo, kjer jo na koncu dolge mize pričakuje poveljnik Judd, ki ima pred seboj kamero. Ta je seveda usmerjena v Agnes. Za njim je zaslon, na katerem dva ducata starejših poveljnikov Agnes v živo spremlja prek videoklica. Čeprav ne vidimo njihovih izrazov, slutimo njihove voajerske poglede, ki jo ocenjujejo kot potencialno nevesto, kot objekt, kot investicijo, kot maternico. »Torej, Agnes. Kako boš izpolnjevala svoje zakonske dolžnosti?« jo vpraša Judd.

V prizoru ni nič eksplicitno nasilnega; njegova groza se skriva prav v klavstrofobičnem, zlem obetu tega, kar čaka vsako (plodno) mlado dekle v Gileadu, tega, kar se skriva pod površjem. Grozljiv je v tem, ker se zdi tako srhljivo znan. Težko ga je namreč gledati brez misli na resnični svet, v katerem najvplivnejše politične in družbene strukture vodijo moški, povezani z obtožbami spolnih zlorab, nasilja in izkoriščanja mladoletnih deklet. Ob razkritjih (in prikrivanjih) v povezavi z Epsteinovimi dosjeji in kulturi, ki sistemske zlorabe že desetletja relativizira, omogoča in pometa pod preprogo ter ščiti, opravičuje in normalizira vplivne predatorje, Testamenti ne delujejo kot oddaljena distopija, temveč kot pošastno ogledalo sedanjosti.

Igralska zasedba, ki, poleg prekaljene Ann Dowd (teta Lydia) tokrat sloni na mlajši generaciji igralk, je svoji nalogi povsem kos. Srnjeoka Chase Infiniti s svojim brezmadežnim pogledom in mladostniško ranljivostjo uteleša ideal bodoče gileadske neveste, obenem pa premore dovolj karizme, da pod površjem lahko zaslutimo nemirno brbotanje in dvom, ki počasi razjeda njeno vero v sistem. V času nastanka tega članka smo si lahko ogledali sedem epizod prve sezone, pričakujemo jih deset. Morda pa kaj kmalu lahko pričakujemo prve resne razpoke v notranjem svetu mlade protagonistke ali celo ponovno srečanje mame in hčerke?

TV-serija:
Testamenti (po romanu Margaret Atwood)
Avtor: Bruce Miller Kje: Hulu