Kultura / »Kosovke smo odporne, močne – vse smo si priborile same«

Zana Hoxha (1981) je gledališka režiserka in kulturna producentka s Kosova, je pa tudi ustanoviteljica nevladne organizacije Artpolis in enega največjih feminističnih festivalov v regiji, FemART. Pri svojem delu se že več kot dve desetletji giblje na presečišču umetnosti in aktivizma, tudi v organizaciji Artpolis in pri festivalu FemART gledališče uporablja kot prostor družbenega dialoga in za razmišljanje o nasilju nad ženskami, človekovih pravicah in vprašanjih identitete. Ustvarila je več kot dvajset odrskih del, ki so bila uprizorjena na Balkanu, v Evropi in drugje, za svoje delo pa je prejela številna mednarodna priznanja.

Za pogovor z Mladino si je vzela čas med zadnjimi pripravami na predstavo Ne Carmen!, ki je bila v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani premierno uprizorjena večer pred izidom te številke Mladine in je tudi zadnja predstava na repertoarju tega gledališča v tej gledališki sezoni. Temelji na zgodbi znamenite opere Carmen Georgesa Bizeta in istoimenske novele avtorja Prosperja Mériméeja, ki sta osrediščeni okoli posesivne in nezdrave zveze med vojakom Don Joséjem in Carmen, zgodba pa se konča s femicidom. Predstava Ne Carmen!, kot sta si jo zamislili Zana Hoxha in dramaturginja Urška Brodar, pa se odpove nekritični uprizoritvi znane zgodbe ter s sodobno gledališko obravnavo odpira vprašanja stereotipov, moči, nasilja in položaja žensk v umetnosti in družbi.

Ena najprepoznavnejših oper v zahodni glasbeni tradiciji, Bizetova Carmen, ki temelji na literarni predlogi, je nastala pred več kot 150 leti. A pod lepoto glasbe se skrivajo teme, ki so še danes izredno aktualne. Kaj vas je nagovorilo, da ste se posvetili prav temu delu? 

Točno to . Gre za čudovito delo, a s problematično zgodbo. Obe, knjiga in opera, nosita naslov po osrednjem ženskem liku, toda zgodba v resnici govori o Don Joséju, Carmen pa ves čas prikazuje izredno negativno. Pripisuje ji lastnosti, ki so bile takrat razumljene kot nemoralne, večkrat jo imenuje celo demon. A pritegnila me je predvsem ona. Pri pripravljanju predstave smo se spraševali, kaj Carmen pomeni danes, kdo je v našem času. Kako je bilo mogoče, da tako pomembno umetniško delo žensko prikaže na tak način? To smo torej želeli preizprašati – tudi zato naslov Ne Carmen!. Ne gre pa le zanjo kot žensko. Delo je vplivalo tudi na reprezentacijo manjšin, v tem primeru Romov. Želela sem ga torej spoštovati, a z distanco, in ga postaviti v sodoben kontekst.