Kultura / »Kosovke smo odporne, močne – vse smo si priborile same«

Zana Hoxha (1981) je gledališka režiserka in kulturna producentka s Kosova, je pa tudi ustanoviteljica nevladne organizacije Artpolis in enega največjih feminističnih festivalov v regiji, FemART. Pri svojem delu se že več kot dve desetletji giblje na presečišču umetnosti in aktivizma, tudi v organizaciji Artpolis in pri festivalu FemART gledališče uporablja kot prostor družbenega dialoga in za razmišljanje o nasilju nad ženskami, človekovih pravicah in vprašanjih identitete. Ustvarila je več kot dvajset odrskih del, ki so bila uprizorjena na Balkanu, v Evropi in drugje, za svoje delo pa je prejela številna mednarodna priznanja.

Za pogovor z Mladino si je vzela čas med zadnjimi pripravami na predstavo Ne Carmen!, ki je bila v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani premierno uprizorjena večer pred izidom te številke Mladine in je tudi zadnja predstava na repertoarju tega gledališča v tej gledališki sezoni. Temelji na zgodbi znamenite opere Carmen Georgesa Bizeta in istoimenske novele avtorja Prosperja Mériméeja, ki sta osrediščeni okoli posesivne in nezdrave zveze med vojakom Don Joséjem in Carmen, zgodba pa se konča s femicidom. Predstava Ne Carmen!, kot sta si jo zamislili Zana Hoxha in dramaturginja Urška Brodar, pa se odpove nekritični uprizoritvi znane zgodbe ter s sodobno gledališko obravnavo odpira vprašanja stereotipov, moči, nasilja in položaja žensk v umetnosti in družbi.

Ena najprepoznavnejših oper v zahodni glasbeni tradiciji, Bizetova Carmen, ki temelji na literarni predlogi, je nastala pred več kot 150 leti. A pod lepoto glasbe se skrivajo teme, ki so še danes izredno aktualne. Kaj vas je nagovorilo, da ste se posvetili prav temu delu? 

Točno to . Gre za čudovito delo, a s problematično zgodbo. Obe, knjiga in opera, nosita naslov po osrednjem ženskem liku, toda zgodba v resnici govori o Don Joséju, Carmen pa ves čas prikazuje izredno negativno. Pripisuje ji lastnosti, ki so bile takrat razumljene kot nemoralne, večkrat jo imenuje celo demon. A pritegnila me je predvsem ona. Pri pripravljanju predstave smo se spraševali, kaj Carmen pomeni danes, kdo je v našem času. Kako je bilo mogoče, da tako pomembno umetniško delo žensko prikaže na tak način? To smo torej želeli preizprašati – tudi zato naslov Ne Carmen!. Ne gre pa le zanjo kot žensko. Delo je vplivalo tudi na reprezentacijo manjšin, v tem primeru Romov. Želela sem ga torej spoštovati, a z distanco, in ga postaviti v sodoben kontekst.

Ko danes nekatera klasična dela postavljamo v sodoben kontekst, to pogosto pomeni zelo različne načine obravnave – od reinterpretacije do popolne dekonstrukcije ali celo zavrnitve. V zadnjih letih, tudi zaradi gibanj, kot je #MeToo, se vedno pogosteje postavlja vprašanje, ali naj nekatera dela ali avtorji sploh še ostanejo del kanona. Lolita Nabokova, recimo, ki skoraj romantično opisuje pedofilijo.

Sama sem se kot umetnica, režiserka zavestno odločila, da se nekaterim delom preprosto ne bom posvečala. Če omenim Lolito – to je zame delo, ki deluje skoraj kot nekakšen »priročnik« za zelo sporne odnose moči, tako rekoč kot navodilo, kako se takšne strukture vzpostavljajo, recimo resnične zlorabe z Epsteinovega otoka. S takšnim gradivom se ne želim ukvarjati, niti v reinterpretaciji. Vedno znova naletim na besedila, ki imajo sporen razplet, sporno prikazujejo ženske ali nekatere skupine ali pa nosijo sporno sporočilo, kakršna so v preteklosti vplivala na družbo na način, ki je danes sporen. Tudi za takšna dela se potrudim narediti čim več. Ker sem feministična režiserka, se mi zdi pomembno, da v svoja dela vključujem tudi to. Včasih pa to ni mogoče. So avtorji, s katerimi preprosto ne bi mogla delati. Nekaterim tudi ne bi želela posvečati časa. Ti so tako prepolni klišejev in imeli so svojo priložnost vplivati na družbo, nekateri stoletja. Ponovno jim dati glas enostavno ne bi bilo vredno.

Patriarhat, ki daje občutek pravice do posesti, je vedno najmočnejši tam, kjer ljudje živijo v ekonomsko in socialno manj stabilnih razmerah.

Kaj pa naj danes storimo s temi avtorji? 

Morali bi nositi odgovornost za svoja dela in dejanja, zanje tudi odgovarjati. Zato včasih raje delam z mlajšimi umetniki, ki se šele uveljavljajo, pri čemer je celoten proces proces učenja. Namesto da bi sama poskušala popravljati nekaj, kar je preprosto preveč pokvarjeno.

A odgovornost nosite vsi umetniki – ne le za svoja dela, ampak tudi za že prej ustvarjena, saj so novi, sodobni pogledi nanje danes skoraj nuja. 

Zagotovo. Mi umetniki nosimo odgovornost, da preizprašujemo dela in o njih na novo premišljamo. A pri tem je treba ta dela tudi spoštovati, se jim na neki način pokloniti. In se truditi, da bi z našimi interpretacijami postala del kanona, kar pa ni ravno lahko. (Smeh) Lotevati se jih moramo kritično, pa vendar s čustvi. Sama to rada počnem s slikanjem atmosfere, ki gledalca pospremi iz gledališča v boljšem razpoloženju, kakor je vanj prišel. Toda pustiti moramo prostor, da gledalci sami interpretirajo in reflektirajo zgodbo. Da si ustvarijo mnenje, ki, in to je zame ključno, ni vsiljeno. Zmeraj želim ustvariti svet, ki besed ne potrebuje. Gledalcu želim ponuditi, da začuti idejo dela. Pri Carmen – knjigi, operi in tudi v naši predstavi – je to svoboda. Svoboda odločitve, svoboda, da si, kdorkoli želiš biti, da si s komerkoli želiš biti, da rečeš ne, da greš stran od nezdravih odnosov ali načinov življenja nasploh.

Ampak ta svoboda, ta izbira je Carmen odvzeta – po prekinitvi zveze in kasneje ponovni zavrnitvi jo njen bivši ljubimec Don José ubije.

Ja, in obsesija, ki vodi v tovrstno nasilje in na skrajni stopnji tudi v femicid, je še ena tema, s katero smo se veliko ukvarjali tudi v naši predstavi. S tem, da moški ženske ne morejo izpustiti iz svojega primeža, ji pustiti, da zapusti toksično zvezo in živi po svoje. V Carmen to vodi v femicid. Še danes velja, da približno 90 odstotkov umorov žensk zagrešijo njihovi partnerji, bivši partnerji ali družinski člani. Čeprav smo na tem področju dosegli velike spremembe in se danes ženske pogosteje počutijo varnejše, prijavljajo nasilje in se lažje odločajo za odhod iz takšnih odnosov, problem še vedno ostaja. Teme ženske varnosti so pogosto odrinjene na stran, še posebej v kontekstu širših notranjih kriz, temu smo recimo priča na Kosovu. Mislim pa, da sta si Kosovo in Slovenija podobna po nekem sentimentu tako imenovanih antigenderskih gibanj (krovni izraz za vse mobilizacije, ki jim pri nas pravijo »boj proti teoriji spola«, op. p.), ki ga lahko povežemo z religijo in tudi z moškosfero. Pri tem so posebej na udaru mlajše generacije v obeh okoljih. Kljub temu še vedno obstajajo razlike v stopnji emancipacije med moškimi in ženskami v naših družbah.

In med regijami znotraj teh … 

Tako. Kar sem se naučila v času, ki sem ga preživela v Sloveniji, je, da ni vsa Slovenija Ljubljana, tako kot tudi vse Kosovo ni Priština. Razlike med mestom in periferijo so velike. Patriarhat, ki daje občutek pravice do posesti, je vedno najmočnejši tam, kjer ljudje živijo v ekonomsko in socialno manj stabilnih razmerah. Morda je zato ključno, da ga poskušamo zmanjševati in predvsem ohranjati napredek, ki smo ga že dosegli, da ne obupamo in ne rečemo, da je dovolj ali da več kot toliko ne gre. Včasih je potrebnega celo več truda, da ta napredek ohranjamo. Ne smemo pa pozabiti, da so tudi moški žrtve patriarhata, tudi njim v okviru te zatiralske kulture ni dovoljeno biti to, kar si želijo. Ne smemo dopustiti, da ostajajo frustrirani, in želela bi si, da bi moški prav tako dobili več prostora in glasu.

Mislim, da »woke« kulturi ni uspelo biti niti protistrup za toksično moškost in moškosfero. To igranje policajev, ki se je pojavilo ob vzponu »woke« kulture, je vodilo v odpor, v željo ljudi, da se skrijejo ali začnejo igrati nekoga drugega.

In če ga ne? 

Ustvari se polarizacija. Potem tudi ni več časa, da bi se ukvarjali z resničnimi težavami. Seveda je to v nekaterih primerih namerno ustvarjeno.

Frustracijo, ki jo doživljajo mladi moški in njihov obrat v desno nekateri pripisujejo »woke« kulturi oziroma tako imenovani prebujenski kulturi in gibanjem, kot je #MeToo. Prinesli so naprednejše poglede in pravila vedenja, moški, fantje pa se po uteho zatekajo k vplivnežem, ki širijo idejo moškosfere, nezdrave moškosti. Vse to na koncu temelji na sovraštvu ...

 … ki izvira iz strahu. Strah pa je eno najmočnejših orodij in patriarhat ga spretno izrablja. Sama si sicer želim razumeti tudi drugo stran, mislim, da me to dela boljšo. A tu je še moj spor z »woke« kulturo in razlog, zakaj menim, da ji ni uspelo biti niti protistrup za toksično moškost in moškosfero. Črno-belo slikanje ljudi in sveta. Način delovanja je zelo podoben. Na koncu to škoduje vsem. To igranje policajev, ki se je zgodilo ob vzponu »woke« kulture, je vodilo v odpor, v željo ljudi, da se skrijejo ali začnejo igrati koga drugega.

Če se za trenutek vrneva na gledališki oder – režiserka ste že več kot 20 let. Ideja igranja vlog v vsakdanjem življenju ni nič novega. Kakšne vloge igrate vi? 

Večkrat v karieri sem imela dvome, ali bi se morala kdaj pretvarjati. Še danes, po toliko letih režiserskega dela, me mnogi ne vidijo kot resno režiserko. Rada se lepo oblečem, sem blondinka in nekateri to povezujejo z naivnostjo. Tudi moja prijaznost je pogosto razumljena kot šibkost. Včasih sem mislila, da moram zato biti bolj groba ali več kričati, a tega ne morem – ne morem iz svoje kože. Tukaj se kažejo velike razlike med moškimi in ženskami. Dokaj mlada sem postala mama. Takrat so številni znanci, sorodniki … žalovali za mojim potencialom in svetlo kariero. Še danes sem nenehno izpostavljena sodbam – ko sem v gledališču, sem slaba mama, ko sem doma, sem neuspešna režiserka. Mislim, da je za ženske še vedno težje: skrbeti moraš tako rekoč za dve družini, hkrati pa ohraniti neko podobo po eni strani ne preveč prijazne ali naivne, po drugi strani pa dovolj sproščene ženske.

Pred dvema letoma ste pri 43 letih stran od doma in družine v Londonu končali magisterij. 

In to je bila najbolj sebična stvar, kar sem jih kdaj naredila. A sem morala. Tudi otroci, ki so temu sprva nasprotovali, danes razumejo in to jemljejo za vzor. Izkušnja iz Londona pa mi je lepo pokazala, kako lahko deluje umetniško okolje, če so jasno vzpostavljene nekatere strukture. Ja, seveda, umetniška industrija ima luknje. Toda kar mi je iz Londona najbolj ostalo v zavesti, je to, da v našem bolj lokalnem prostoru primanjkuje varnostnih praks. Torej kako vzpostaviti okolje, ki ni nasilno do žensk, pa tudi ne do občinstva. Niti da bi škodovali občinstvu, si namreč ne smemo privoščiti. Vključiti moramo varne prakse, ki ljudi opolnomočijo. Kot režiserka se moraš ves čas dokazovati bolj kot kolegi. Več je preizkušenj in proračun manjši. Le peščica žensk tega ne doživlja.

A znotraj umetniške, v vašem primeru gledališke sfere, ni neurejeno le vprašanje spola. To velja tudi denimo za etnične reprezentacije. Vas je presenetilo, da ste šele prva albansko govoreča umetnica, ki so ji v slovenskih gledališčih zaupali režijo? 

Ja, zelo sem bila presenečena. A po malce premisleka to nekako razumem. Ne le zaradi položaja albanskega naroda v nekdanji Jugoslaviji. Priložnosti pač niso enake, tudi univerzo smo dobili precej pozno, šele v sedemdesetih letih. Res je prav tako, da smo majhen narod. Toda hkrati imamo zdaj globalno priznane zvezde, kot sta Dua Lipa in Rita Ora.

Vidite v tem neko obliko emancipacije in postopnega rušenja tudi v Sloveniji še vedno prisotnih stereotipov o albansko govorečih posameznikih? In širše – je prihodnost ženska? 

Imam teorijo: Kosovo je žensko. In če pogledamo ozadje Due Lipe, Rite Ore, pa tudi moje, vse prihajamo iz okolja na Kosovu, kjer so bile ženske zgodovinsko gledano zmeraj bolj izobražene, kjer so imele večjo vlogo, tudi ekonomsko moč. Kosovke smo odporne, močne, nikoli nam ni bilo nič dano – vse smo si priborile same.

Gledališka predstava:
Ne Carmen!
Kje: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Kdaj: ponovitve 16., 19. in 21. maja 2026