Kultura / Odločen ne genocidu

Prejšnji petek, 8. maja, dan pred uradnim odprtjem 61. Beneškega bienala, ene najpomembnejših in največjih razstav sodobne vizualne umetnosti na svetu, so Benetke, mesto neštetih otočkov, kanalov in mostov, stopile skupaj. Najprej tako, da so obiskovalci na zadnji dan predotvoritvenih dogodkov, ko so si razstavljena umetniška dela lahko ogledovali le kustosi, zbiratelji in drugi pomembni gostje ter novinarji, naleteli na zaprta vrata. Zaposleni pri Beneškem bienalu so namreč prvič v 131-letni zgodovini bienala stavkali, pri tem pa so se jim pridružili tudi umetniki, kuratorji in drugi sodelavci, ki sodelujejo na tokratnem bienalu. Tako so bili delno ali popolnoma zaprti tudi številni nacionalni paviljoni – tudi slovenski, za katerega sta razstavo tokrat pripravili skupina Nonument Group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar in Miloš Kosec) in kustosinja Nataša Petrešin-Bachelez ter so ga v času stavke napolnili valovi radia Alhara iz Betlehema. Zaposlene in umetnike pa so podprle tudi množice obiskovalcev, slehernikov, in tako se je zbralo več tisoč ljudi. Vsi z enim samim, jasnim sporočilom: biti solidarni s Palestino. In izreči odločen ne Izraelu, ki sistematično ubija in strada palestinske civiliste ter je odgovoren za največji genocid po drugi svetovni vojni, v katerem je v dveh letih in pol umrlo že več kot 75.000 ljudi, od tega okoli 22.000 otrok. S tem so protestniki odločen ne izrekli tudi udeležbi Izraela na bienalu.

Letos sta se na Beneški bienale namreč vrnila oba, Izrael, ki ga na prejšnjem bienalu ni bilo, in tudi Rusija, ki je ni bilo na zadnjih dveh bienalih. Beneški bienale jima udeležbe sicer nikoli ni uradno prepovedal, a na prireditvi ju zaradi ogorčenja nad agresijo, ki sta jo državi povzročili drugim in jo še vedno povzročata, Izrael Palestincem, Rusija Ukrajincem, kljub temu ni bilo. Za odsotnost ruske nacionalne predstavitve leta 2022 (dva meseca po začetku vojne v Ukrajini) in izraelske leta 2024 (dobrega pol leta po začetku popolnega razdejanja Gaze) so bili pravzaprav najzaslužnejši umetniki, ki sta jih obe državi izbrali za svoje predstavnike in s tem tudi za svoje promotorje. Zaradi nestrinjanja z dejanji vlad so se namreč uprli, in to na najbolj viden možen način: z zaklenjenimi vrati paviljonov, celo z zahtevami po premirju.

Ruski in izraelski paviljon delujeta brez kakršnekoli javne distance do Putinovega in Netanjahujevega režima. In ker distance ni, ta režima pomagata rehabilitirati.

A oba nacionalna paviljona, ruski in izraelski, sta letos ponovno odprta. Obe državi sta si to zagotovili predvsem tako, da sta umetnike tokrat izbrali kar najbolj previdno (Rusija enkrat vmes celo ni izbrala svojega predstavnika in zato na bienalu leta 2024 uradno ni sodelovala). In res, izbrana ruska skupina SmartArt in izraelsko-romunski umetnik Belu-Simion Fainaru niso – in če smo že pri tem, bi popolnoma enako lahko zapisali tudi o kiparju Almi Allenu, ki kot prvi v Trumpovem drugem predsedniškem mandatu razstavlja v ameriškem paviljonu – umetniki, ki bi se režimoma držav, iz katerih prihajajo, postavili po robu. To tudi niso umetniki, ki bi kulturni prostor videli kot prostor za izražanje bojkota. In predvsem, to niso umetniki, ki bi sploh pomislili na to, da bi protestno zaklenili vrata paviljonov in odšli. No, vrata ruskega paviljona sicer so zaklenjena, menda zaradi varnosti, gledalci pa si dogajanje v njem kljub temu lahko ogledajo skozi okna in na pročelju. Izraelski paviljon pa se je s stalne lokacije v Giardinih, ki je v prenovi, na pobudo vodstva Beneškega bienala preselil na nadomestno v Arsenale, na drugo osrednje prizorišče bienala. Paviljona torej delujeta. A delujeta brez kakršnekoli javne distance do Putinovega in Netanjahujevega režima, ki za svoja dejanja (še) nista odgovarjala. In ker distance ni, pomagata pri rehabilitaciji obeh režimov.

Vse to na enem ključnih dogodkov sodobne umetnosti najverjetneje ne bi bilo mogoče, če vrnitve obeh držav ne bi odločno podpirala institucija Beneški bienale (La Biennale di Venezia), ki ob bienalu sodobne vizualne umetnosti prireja še druge pomembne dogodke, tudi Beneški arhitekturni bienale in Beneški filmski festival, oziroma natančneje, če je ne bi podpiral njen predsednik Pietrangelo Buttafuoco, ki ga označujejo za kontroverznega desnega intelektualca, ki je z javnim delovanjem začel kot neofašistični aktivist in je prepričan o duhovnem zatonu Zahoda. Vztraja pa tudi, da Beneški bienale ni sodišče in da kultura ne sme izključevati držav, četudi te povzročajo vojne ali so zoper njih uvedene sankcije. Ko je bil leta 2023 imenovan na položaj (zasedel ga je marca 2024, tik pred prejšnjim bienalom), so njegovo izbiro mnogi razumeli kot del širšega prevzema italijanskih kulturnih institucij, ki ga je opravila skrajno desna vlada Giorgie Meloni. S premierko kljub temu nimata enakih pogledov o prav vseh temah. Giorgia Meloni je denimo javno okrcala njegova prizadevanja, da bi se na bienale vrnila Rusija, zoper katero evropska komisija že štiri leta uvaja nove in nove sankcije – vrnitve Izraela, glede katerega je EU s svojimi dvojnimi merili precej bolj prizanesljiva, ni omenila, kar ne preseneča –, minister za kulturo Alessandro Giuli pa je zaradi tega celo bojkotiral odprtje prireditve.

Že mesece pred odprtjem Beneškega bienala je tudi zunaj italijanskih meja vse bolj rasel siloviti upor, ki je močno presegel področje umetnosti. Protiodprtju ruskega paviljona je ne nazadnje dvakrat protestirala evropska komisija, drugič tik pred odprtjem bienala, ko je napovedala tudi konkretne posledice za prireditev – odvzem sofinanciranja. Pri izraelskem paviljonu tako odločne drže pričakovano ni zmogla, s čimer je vnovič pokazala dvoličnost.

Zato pa so toliko več odločnosti v nasprotovanju izraelskemu paviljonu pokazali civilna družba in predvsem delujoči v svetu sodobne vizualne umetnosti. Aktivirali so se sicer tudi v nasprotovanju ruskemu paviljonu – najodmevnejši, najglasnejši, najbolj rožnati in navdušujoči protest so z nastopom pred njim pripravile aktivistke iz skupin Pussy Riot in Femen –, a upor proti izraelskemu paviljonu, ki ga kot gonilna dila poganja Art Not Genocide Alliance oziroma AGNA (Zavezništvo Umetnost, ne genocid), najmočnejša mednarodna pobuda, ki se upira normalizaciji genocida skozi kulturo, je bil kljub vsemu bolj sistematičen in viden. AGNA je med drugim koordinirala petkov množični protest na ulicah Benetk, a z delom je pričela že mnogo prej. Njen aprilski javni poziv k izključitvi izraelskega paviljona je podpisalo kar okoli 200 umetnikov, kustosov in drugih delavcev iz sveta umetnosti. Ob tem moramo poleg svetovno prepoznavnih umetnikov posebej omeniti letošnjo ekipo slovenskega paviljona, ki je bila celo med prvimi podpisniki.

V teh razmerah se je v veliki stiski znašla tudi žirija Beneškega bienala in se nekaj tednov pred odprtjem prireditve še sama obrnila na javnost in predstavila svojo odločitev, da bo države, katerih voditelji so pred Mednarodnim kazenskim sodiščem obtoženi zaradi vojnih zločinov ali zločinov proti človeštvu, prvič v zgodovini bienala izločila iz nabora tistih, med katerimi bo izbrala nagrajence. Sledil je pritisk italijanske vlade na bienale in žirijo, bienale so začeli preiskovati inšpektorji, izraelski predstavnik je grozil s pravnimi sredstvi, se predstavljal kot žrtev diskriminacije in poudarjal nujnosti medsebojnega sodelovanja. Žirija pa se je na pritiske nazadnje odzvala z odstopom.

Priča smo morda celo najbolj množičnemu protestu proti kateri od največjih kulturnih prireditev, in protestirajo predvsem tisti, ki jo soustvarjajo, ki ji dajejo smisel.

Zlatih levov tako letos ne bodo podelili, podelili bodo le nagrade občinstva. A tudi tem se je več kot polovica umetnikov, ki sodelujejo na mednarodni razstavi, in 22 nacionalnih paviljonov v posebnem javnem pismu, s katerim so izrazili solidarnost z žirijo, že odpovedalo. Med njimi je tudi svetovno prepoznavni umetnik Walid Raad, katerega dela si lahko še vse do 17. maja ogledamo na razstavi Festival (ne)hvaležnosti v Moderni galeriji v Ljubljani, kjer kritično ost v veliki meri uperi tudi v izraelsko agresijo, zlasti nad Libanonom, od koder je bil sam kot najstnik zaradi vojnih razmer prisiljen pobegniti. Kot begunca so ga na začetku osemdesetih let sprejele ZDA.

Priča smo torej velikemu, bržkone celo najbolj množičnemu protestu proti kateri od največjih kulturnih prireditev, in to predvsem tistih, ki pri njej sodelujejo, ki jo soustvarjajo, ki ji dajejo vonj in okus, smisel. Njihov angažma je še odločnejši od protestov proti prireditvam v Nemčiji, kot sta Berlinale in Frankfurtski knjižni sejem, kjer glasove v podporo Palestini in proti Netanjahujevemu režimu brezsramno cenzurirajo in jih celo preganjajo kot antisemitske. In vsekakor je vidnejši od protestov sodelujočih pri Eurosongu, ki je Rusijo po začetku vojne v Ukrajini iz tekmovanja nemudoma izključil, Izraelu pa – tudi zaradi zajetnih sponzorskih pogodb – nastope neovirano omogoča še naprej. Le redki od nastopajočih na tej globalni prireditvi so do nje namreč javno zares kritični, je pa letos napredek že to, da tekmovanje, ki je zasnovano na nacionalni podlagi, zaradi sodelovanja Izraela pet držav bojkotira. Med njimi je tudi Slovenija, ki je pokončno držo dopolnila še s tem, da RTV Slovenija prenosa prireditve, ki te dni poteka na Dunaju, protestno ni uvrstila v svoj program.

Tudi Beneški bienale, ki ga je snovala kustosinja Koyo Kouoh, prva Afričanka na tem položaju, ki pa je maja lani nepričakovano umrla, kljub vsem protestom neovirano poteka naprej. Nedvomno bo pritegnil veliko obiskovalcev in marsikatero umetniško delo si obiskovalce tudi zasluži. Med tistimi, ki jih najpogosteje izpostavljajo, je na primer avstrijski paviljon, v katerem umetnica Florentina Holzinger uprizarja radikalno, fizično ekstremno performativno instalacijo o podnebnem zlomu ter osupne s performansi – v enem na glavo obrnjena gola visi z ogromnega bronastega zvona in nadomešča njegov »bat« (klaper), v drugem se potopi v rezervoar in plava v urinu obiskovalcev. Ali pa japonski paviljon, ki z na desetine, celo stotine (nepravih) dojenčkov, za katere morajo obiskovalci skrbeti, govori o skrbi – skrbi kot družbenem delu, o kolektivni odgovornosti, politični razsežnosti skrbi ...

Umetnostni kritik Eddy Frankel pa je v poglobljenem prispevku za britanski časnik The Guardian kot posebej močno izraznega opisal tudi slovenski paviljon, umeščen v razstavne prostore Arsenala. Projekt skupine Nonument Group temelji na malo znani epizodi evropske zgodovine: začasni leseni džamiji, ki jo je leta 1917 postavila avstro-ogrska vojska v Logu pod Mangartom blizu slovenske severozahodne meje. Namenjena je bila bošnjaškim vojakom, ki so se med prvo svetovno vojno borili na soški fronti, delovala pa je kot del vojaške infrastrukture cesarstva. Po vojni je zgradba izginila, ostalo je le nekaj fotografij, v pokrajini pa – do nedavnega – o njej ni bilo nobenih sledi. Že Fi Churchman, urednik pri reviji ArtReview, je zapisal, da je bilo zanj skoraj blagodejno sedeti v slovenskem paviljonu, med ruševinami, recikliranimi iz ostankov materiala s prejšnjega arhitekturnega bienala. Guardianov pisec pa je menil, da je sicer videti »propadel, kot opustošena pokrajina, prekrita s kupi zidakov in gomilami ruševin«, a »gre za globoko ganljiv spomenik izgubi, militarizaciji in izbrisu zgodovine. To je eno redkih del tukaj, ki se ukvarja z vojno in njeno dediščino – kar se zdi v letu 2026 kar šokantno izreči.« Beneški bienale je bil v preteklosti pogosto deležen očitkov, da je preveč usmerjen k spektaklu. Danes tisti, brez katerih bienala ne bi bilo, sporočajo, da jih je ta prireditev s tem, ko je ponudila prostor ne ruskim ali izraelskim umetnikom, temveč – to je ključna razlika – avtokratskim režimom, ki netijo vojne in imajo tudi svojevrsten pogled na to, katera umetnost je sprejemljiva in katera ne, pustila na cedilu. Njeni temelji so s tem resno omajani, prihodnost morda tudi. Bo že naslednje leto, podobno kot pri Eurosongu, sledil bojkot nacionalnih paviljonov? Ali je model državnega predstavljanja z nacionalnimi paviljoni v času globalnih konfliktov in genocidnih obtožb sploh še smiseln?

Predvsem pa je upor umetnikov in drugih delavcev v umetnosti v Benetkah dober opomnik, kako neločljivo je sodobna umetnost povezana z družbeno refleksijo. Umetnost zna dobro detektirati aktualne probleme, jih kritično obravnavati, celo nakazati mogoče poti naprej. Njene glavne teme so danes, v času vseprisotnega populizma, vzpona skrajne desnice, ogrožanja demokracije, vojn in konfliktov, poleg solidarnosti, skrbi za okolje, dekolonialnosti in feminizma prav antifašizem in protivojne vsebine. Vse to nadaljuje tradicijo avantgardne umetnosti, ki je bila vedno družbeno kritična in angažirana. »Pravzaprav se je umetnost na različne načine že vseskozi, vso zgodovino, borila za več demokracije, za dobro stvar. Tudi religiozna umetnost, če je sledila pravim krščanskim idejam in ne zgolj interesom cerkve. Še zlasti s pandemijo se je umetnost močno obrnila k skrbi za drugega, najpogostejša beseda v mednarodnem umetnostnem žargonu je postala ’care’,« je lani za Mladino povedala Zdenka Badovinac, dolgoletna direktorica Moderne galerije, zdaj neodvisna kuratorka in predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada. In zaključila: »Če se ukvarjaš s sodobno umetnostjo, si vedno nekje na robu politike.«

Glas umetnosti v današnjih skrb zbujajočih časih ostaja eden ključnih glasov upora.

S tem si politiki vedno tudi trn v peti, zlasti avtokratski. Še toliko bolj, če zmoreš agresorju reči agresor, vojni vojna in genocidu genocid. Beneški bienale kot institucija tega v tem trenutku ne zmore. Zmore pa to narodnostno pisani globalni sektor umetnosti, ki je z beneškim angažmajem dokazal, da glas umetnosti v današnjih skrb zbujajočih časih ostaja tudi eden ključnih glasov upora.