Intervju / »Številnim na najvišjih političnih položajih bi koristilo več samokritičnosti«

Kaj je pravzaprav sreča? Zanjo si prizadevajo tako rekoč vsi, kar je ranljivost, ki jo nekateri s pridom izkoriščajo. Okoli nje je že nastala čisto prava industrija, v kateri najrazličnejši vplivneži, šamani in guruji ljudem prodajajo preproste recepte, kako jo doseči. Številni se ob tem znajdejo v nenavadni situaciji: med iskanjem sreče postanejo zgolj še bolj nesrečni, kar vodi v nove frustracije. Sreča je namreč izmuzljiva reč. O njej je veliko različnih teorij, prav toliko puhlic in krilatic. Te so bile tudi osrednja tema pogovora s psihologinjo in sociologinjo Mineo Rutar, sicer asistentko in doktorsko študentko na mariborski filozofski fakulteti.

Kaj vemo o sreči? Jo je mogoče na primer meriti? 

V zadnjih desetletjih vemo vse več in jo tudi merimo na vse več načinov. Beseda »sreča« sicer vzbudi toliko različnih spontanih asociacij, da so nekateri avtorji med razvojem pozitivne psihologije celo predlagali, da bi ta izraz opustili. Večinoma tako govorimo o subjektivnem blagostanju, ki ga delimo na čustveno, socialno in psihološko. Eden najpogostejših indikatorjev v mednarodnih raziskavah je zadovoljstvo z življenjem. Za raziskovanje je ta mera priročna, ker omogoča neposredne številčne primerjave med ljudmi in državami, je pa njena pomanjkljivost, da lahko deluje precej arbitrarno. Če bi me prosili, naj ocenim, koliko sem zadovoljna z lastnim življenjem, z od 1 do 10, bi težko odgovorila. Poleg tega se ljudje razlikujemo v razumevanju te lestvice.