Intervju / »Številnim na najvišjih političnih položajih bi koristilo več samokritičnosti«

Kaj je pravzaprav sreča? Zanjo si prizadevajo tako rekoč vsi, kar je ranljivost, ki jo nekateri s pridom izkoriščajo. Okoli nje je že nastala čisto prava industrija, v kateri najrazličnejši vplivneži, šamani in guruji ljudem prodajajo preproste recepte, kako jo doseči. Številni se ob tem znajdejo v nenavadni situaciji: med iskanjem sreče postanejo zgolj še bolj nesrečni, kar vodi v nove frustracije. Sreča je namreč izmuzljiva reč. O njej je veliko različnih teorij, prav toliko puhlic in krilatic. Te so bile tudi osrednja tema pogovora s psihologinjo in sociologinjo Mineo Rutar, sicer asistentko in doktorsko študentko na mariborski filozofski fakulteti.

Kaj vemo o sreči? Jo je mogoče na primer meriti? 

V zadnjih desetletjih vemo vse več in jo tudi merimo na vse več načinov. Beseda »sreča« sicer vzbudi toliko različnih spontanih asociacij, da so nekateri avtorji med razvojem pozitivne psihologije celo predlagali, da bi ta izraz opustili. Večinoma tako govorimo o subjektivnem blagostanju, ki ga delimo na čustveno, socialno in psihološko. Eden najpogostejših indikatorjev v mednarodnih raziskavah je zadovoljstvo z življenjem. Za raziskovanje je ta mera priročna, ker omogoča neposredne številčne primerjave med ljudmi in državami, je pa njena pomanjkljivost, da lahko deluje precej arbitrarno. Če bi me prosili, naj ocenim, koliko sem zadovoljna z lastnim življenjem, z od 1 do 10, bi težko odgovorila. Poleg tega se ljudje razlikujemo v razumevanju te lestvice.

Zato uporabljamo še druge mere, na primer zadovoljstvo s specifičnimi področji življenja, kot so odnosi, služba, materialna preskrbljenost, prosti čas, zdravje in tako naprej. Podrobnosti, kaj za ljudi pomeni, da so srečni ali ne, pa zares najdemo v njihovi samooceni psihičnega blagostanja. Sem spadajo občutek smisla v življenju, avtonomije, obvladovanja okolja, osebnostna rast in pa samosprejemanje. Te različne mere subjektivnega blagostanja so med seboj zmerno povezane, lahko pa prihaja tudi do na videz nenavadnih neskladnosti.

Če se ozremo naokoli, vidimo številne na najvišjih političnih položajih, ki bi jim več samokritičnosti zgolj koristilo. Pretirana samokritičnost torej ni univerzalen pojav.

Letošnje poročilo o svetovni sreči je Slovenijo spet uvrstilo visoko, na 18. mesto med 147 državami. Slovenci smo torej na splošno precej zadovoljni z življenjem. Ko gremo v podrobnosti, recimo v zaupanje v politiko in tudi oceno lastnega položaja, pa se slika precej spremeni. 

Drži, tu ni takšne skladnosti, kot bi jo morda intuitivno pričakovali. Slovenija je denimo po samomorilnosti še zmeraj precej nad evropskim povprečjem. Glede na prisotnost tega, čemur pravimo smrti iz obupa – sem sodijo smrti zaradi samomora, bolezni jeter zaradi zlorabe alkohola in predoziranja z drogo –, je Slovenija v povprečju uvrščena celo višje kot Združene države Amerike, kjer je stopnja teh smrti že desetletja med najvišjimi v državah z visokimi dohodki. V ZDA stopnja še kar narašča, pri nas in mnogih drugih državah pa je sicer v upadu. Visoka povprečna raven zadovoljstva z življenjem na ravni države ne pove nujno veliko o tem, koliko ljudi živi v najhujši stiski. Ne izraža torej nujno razmer v najranljivejšem delu populacije; tudi v državah, kjer je večina ljudi zelo zadovoljna z življenjem, lahko obstaja pomemben delež ljudi, pri katerih so prisotni dejavniki, ki povečujejo tveganje za samomorilnost, kot so duševne motnje, odvisnost, socialna izolacija in akutne življenjske krize.

Aristotel je srečo (eudaimonia) razumel kot dobro življenje znotraj skupnosti, danes pa to praviloma razumemo kot projekt posameznika. Ko ljudje govorijo o sreči, govorijo o produktivnosti, osebni rasti, veliko redkeje o odnosih, skupnosti ali pripadnosti. Kaj nam to pove o današnji družbi? 

Dovolila si bom nekoliko izzvati to tezo. Pogosto se namreč zdi privlačen odgovor, da smo se danes znašli v nekakšni krizi vrednot; da smo kot družba postali pretirano osredotočeni na napačne stvari, med drugim na maksimiziranje individualne sreče. Vendar mislim, da pri zgodovinskih primerjavah ne smemo biti prehitri, sploh kadar današnje razumevanje sreče primerjamo s tako oddaljenimi družbami, kot je antična Grčija. Hitro lahko namreč precej selektivno vzamemo pisanja specifičnih avtorjev, ki so le en način razumevanja sreče v tistem času. Pomembno je poudariti, da že antična Grčija ni poznala enotnega razumevanja sreče, temveč več vzporednih filozofskih tradicij: od bolj individualno usmerjenih pristopov kirenaikov, ki so poudarjali ugodje in telesne užitke, prek Epikurjevega razumevanja sreče kot notranjega miru in odsotnosti trpljenja do stoiškega poudarka na življenju v skladu z razumom, samonadzorom in vrlino. Še posebej pa je vprašljivo, koliko nam filozofska besedila izobraženih elit sploh povedo o tem, kaj je sreča pomenila za povprečnega človeka, ženske, tujce ali sužnje, izkušnje katerih v teh razpravah večinoma niso bile zajete.

Res pa je, da je danes poudarek na individualnem blagostanju in osebni sreči zelo izrazit. To lahko razumemo kot del širših družbenih sprememb, ki spremljajo ekonomski razvoj in modernizacijo družb. Sociološke raziskave že desetletja ugotavljajo, da se v družbah z višjo stopnjo materialne varnosti pogosto zgodi premik od vrednot preživetja k tako imenovanim postmaterialističnim vrednotam samoizražanja. Medtem ko so v razmerah večjega materialnega pomanjkanja običajno bolj izražene vrednote preživetja in tradicionalne vrednote, se v premožnejših družbah pogosteje okrepijo vrednote samoizražanja, kot so avtonomija, kakovost življenja, enakost spolov, strpnost, participacija in subjektivno blagostanje.

Takšen premik še ne pomeni, da je sreča postala pomembna šele z ekonomskim razvojem, temveč da so se bistveno spremenile družbene razmere, znotraj katerih jo ljudje razumejo. Kadar je življenje v večji meri organizirano okoli preživetja, dolžnosti in prilagajanja obstoječim normam, je manj prostora za refleksijo o lastnem zadovoljstvu. V premožnejših družbah se to vprašanje lažje premakne v središče osebnega in družbenega življenja.

Ob robu vseh kritik neoliberalnega kapitalizma se takšen pogled zdi precej pozitiven, kot bi govorili o civilizacijskem dosežku. 

Dejansko gre za izjemen civilizacijski dosežek, ki pa se v kritikah sodobne družbe pogosto razume nekoliko poenostavljeno. Pomembno se mi zdi ta premik umestiti v širši zgodovinski kontekst, da ga ne bi prehitro omejili na neoliberalni projekt samooptimizacije. Z industrijsko in znanstveno revolucijo se je močno povečala zmožnost družbe, da zadovoljuje materialne in psihološke potrebe ljudi, s tem pa se je postopoma spremenilo tudi razumevanje družbenega razvoja. Omogočeni so bili načrtno povečevanje blaginje, napredek in večja kakovost življenja. V takšnem okviru so postajale vse bolj cenjene lastnosti, ki so med drugim ta razvoj omogočale: delavnost, učinkovitost, inovativnost, iznajdljivost, storilnost. Od tod ni več zelo daleč do tega, da se te lastnosti začnejo razumeti ne le kot ekonomsko ali družbeno koristne, temveč tudi kot osebno zaželene in postopoma povezane z idejo dobrega, uspešnega in srečnega življenja.

Z nadaljnjim tehnološkim razvojem, globalizacijo in digitalno komunikacijo pa se ni povečala samo možnost, da posameznik gradi svojo srečo in uspeh, temveč tudi možnost, da ju nenehno prikazuje, meri in primerja z drugimi. V takšnih okoliščinah se lahko vzpostavi občutek, da sreča in uspeh nista več le osebni želji, temveč skoraj dolžnost. Poleg tega primerjava ni več omejena na lokalno skupnost, temveč je globalna in stalno na dosegu roke. V globalizirani družbi ima skoraj vsakdo priložnost, da se primerja z nekom, ki je na nekem področju videti uspešnejši, privlačnejši, bolj izpolnjen ali bolj srečen.

Tu se hitro ponudi razlaga, da je vse to predvsem posledica (neoliberalnega) kapitalizma: da imajo psihološki imperativi, kot je predstava, da mora biti človek ambiciozen, produktiven in uspešen, če želi biti notranje izpolnjen, svoje korenine v ekonomskih strukturah. Ta teza je tudi meni intuitivno privlačna. Vendar sem med raziskovanjem postala previdnejša, ker je empirično zelo težko pokazati jasno in enoznačno povezavo med širšimi ekonomskimi ureditvami in spremembami v subjektivnem blagostanju ali duševnem zdravju. Po eni strani je znanstveni in tehnološki napredek, ki ga je omogočil ekonomski razvoj, omogočil zadovoljevanje širšega nabora potreb vse večjega dela populacije. Hkrati pa so se prav na podlagi teh istih procesov oblikovale tudi nove oblike pritiskov in ranljivosti.

Omenili ste človekovo potrebo, da se primerja z drugimi. Pravimo, da je sosedova trava vedno bolj zelena. Zakaj ves čas pogledujemo proti sosedu? 

Ne pri vseh, pri precejšnjem delu ljudi pa se v okoliščinah, kjer osnovno preživetje ni več osrednja skrb, vprašanje lastne sreče in uspeha vse bolj poveže z vprašanjem, ali zaostajajo za drugimi. Ena možna razlaga za to je, da je bilo v evolucijski zgodovini človeka spremljanje lastnega položaja v skupini pomembno za preživetje. Izguba statusa, izključenost ali slabši dostop do virov so lahko imeli neposredne posledice za varnost in preživetje. V sodobnih okoliščinah pa lahko govorimo o evolucijskem neskladju. Psihološki mehanizmi, ki so bili nekoč prilagodljivi, danes delujejo v bistveno drugačnem družbenem okolju, kjer so lahko bolj obremenjujoči kot koristni. Nenehno primerjanje tako postane pomemben vir nezadovoljstva, tesnobe in občutka neuspeha.

Raziskave potrjujejo intuicijo, da za zadovoljstvo – sploh ko so zadovoljene temeljne potrebe – pogosto ni odločilen le absolutni življenjski standard, temveč v precejšnji meri tudi referenčni okvir, skozi katerega posameznik presoja svoj položaj. Tudi sicer zadovoljen človek lahko ob stalni primerjavi z navidezno uspešnejšimi začne svoje življenje doživljati kot nezadostno. Ta dinamika se posebej okrepi v tekmovalnih okoljih, kjer uspeh nekoga drugega po definiciji zmanjša možnost mojega uspeha in obratno. To velja na primer za vpis na prestižne univerze ali tekmovalne športe. V takšnih sistemih primerjanje ni posledica posameznikove psihološke negotovosti, temveč odgovor na institucionalno logiko in družbene spodbude.

Byung-Chul Han pravi, da danes človek ni več zgolj žrtev zunanjih pritiskov, ampak tudi lastnih. Je hkrati lasten gospodar in suženj. Zakaj smo pogosto tako strogi do sebe? 

Vsekakor so nekateri bolj nagnjeni k temu škodljivemu pojavu kot drugi. Če se ozremo naokoli, lahko vidimo številne ljudi na najvišjih političnih položajih, ki bi jim več samokritičnosti zgolj koristilo. Pretirana samokritičnost torej nikakor ni univerzalen pojav. Del ljudi pa vsak odklon od domnevnega optimuma zazna zelo intenzivno in ga težko prenaša, saj si že manjše odstopanje razloži kot osebni poraz.

Takšna občutljivost ni povsem nerazumljiva. Običajno nastane na presečišču osebnostne občutljivosti za napake in širše družbene logike, ki nagrajuje izstopajoče dosežke. Številna področja družbenega življenja so namreč organizirana tako, da na piedestal povzdigujemo vrhunskost in izjemnost, ki sta nagrajevani finančno in tudi statusno. V takšnem kontekstu lahko velika samokritičnost pomaga dosegati zelo visoke rezultate, prav to pa jo pogosto tudi utrjuje. Škodljivost pretirane samokritičnosti se običajno pokaže takrat, ko se občutljivo ravnovesje med zdravim zavedanjem lastnih napak in željo po izboljševanju spremeni v kompulzivno podrejanje standardom uspešnosti, ki jih ne doživljamo več kot lastne, dosegljive ali sploh smiselne.

Pri perfekcionizmu ne gre za občutek, da človeku še malo manjka do popolnosti. Gre za občutek, da je neskončno daleč celo od minimalnih standardov.

Govorite o perfekcionistih. Perfekcionizem bi laično najlažje opisali kot prizadevanje za popolnost. A v resnici je vse prej kot to. 

To je samo del zgodbe, drži. Perfekcionizem pogosto razumemo kot težnjo po visokih standardih in brezhibnosti, v psihološkem jedru nevrotičnega oziroma neadaptivnega perfekcionizma pa so skrbi, ki izhajajo iz občutka osebnega deficita oziroma neustreznosti. Pogosto je torej povezan s kroničnim sramom. Da bi taka oseba vsaj začasno zmanjšala občutek notranjega primanjkljaja, se lahko zateka k prizadevanjem za dosežki, za katere se je naučila, da jih okolica pozitivno vrednoti. Sočasno pa obsesivno poskuša minimizirati zaznane napake in se ogniti neuspehu, ki bi vzbujal neodobravanje.

V tem pogledu perfekcionizem ni nujno izraz samozavestne ambicioznosti, ampak poskus zaščite pred občutkom nezadostnosti. Redko se kdo, ki se z njim poistoveti, dejansko navdušuje nad to besedo, saj v resnici opisuje skrajno naporen notranji konflikt in ne pristne želje po odličnosti. Ne gre namreč za občutek, da človeku še malo manjka do popolnosti. Ne, gre za občutek, da je neskončno daleč celo od doseganja minimalnih standardov. V svojih najbolj toksičnih oblikah perfekcionizem tako ne vodi v izjemne dosežke, temveč v popolno ohromljenost in umik.

Med pogovorom se ves čas vrtiva okoli paradoksov. Zdi se, kot da nas iskanje sreče zelo pogosto dela izjemno nesrečne. 

Pogosto rečemo, da sreči ni mogoče neposredno slediti, ker naj bi bila predvsem stranski učinek dobro živetega življenja. Vendar tak pomislek običajno izhaja iz precej ozkega razumevanja sreče kot prijetnega razpoloženja ali trenutnega zadovoljstva. V psihologiji srečo že dolgo razumemo širše: ne le kot pozitivna čustva, temveč kot psihološko uspevanje, ki že vključuje občutke smisla. Ni torej nujno, da nas onesrečuje samo prizadevanje za srečo; ključno je, kako srečo razumemo.

Težava je, da se ljudje pogosto sistematično motimo v svojem napovedovanju tega, kaj nas bo osrečilo. Pogosto precenjujemo intenzivnost in trajanje čustev, ki bodo sledila neki veliki življenjski spremembi. Za pozitivne dogodke precenjujemo, koliko sreče nam bodo prinesli, v zvezi z negativnimi pa podcenjujemo svojo sposobnost, da se z njimi soočimo. Raziskave kažejo, da običajno precenjujemo, koliko sreče nam bodo prinesli družbeni status, moč in (luksuzne) materialne dobrine. V okviru teorije samodeterminacije raziskovalci na primer že desetletja ugotavljajo, da so temelji psihološkega uspevanja občutki avtonomije, kompetentnosti in povezanosti. Največji, dolgoročni in najbolj stabilni premiki v zadovoljstvu se zgodijo drugje, v kakovostnih odnosih in recipročnih socialnih vezeh. To pa so stvari, ki so veliko težje dosegljive, kot bi nas želela prepričati kakšna knjiga za samopomoč.

Vendar to ljudi od njih ne odvrne. Knjige za samopomoč danes polnijo izložbe knjigarn. Spremljamo razmah tako imenovane pop psihologije in wellness kulture. Če nič drugega, je to zelo donosen posel. 

In to ni v celoti slabo. Tako kot je problematično, da se številni priljubljeni priročniki pogosto le bežno dotikajo empiričnih dognanj psihološke znanosti, je težava, da je tudi njihova kritika neredko prehitra. Po eni strani kritiki na posameznika usmerjenih pristopov upravičeno opozarjajo, da lahko ti hitro spregledajo strukturne dejavnike blagostanja in odgovornost za duševno zdravje preložijo skoraj izključno na posameznika. V tej luči se govor o sreči pogosto razume kot del širše kulture samooptimizacije, v kateri naj bi posameznik predvsem prilagajal svoje mišljenje, vedenje in čustvovanje, namesto da bi se resneje ukvarjali s širšimi družbenimi okoliščinami, ki prispevajo k stiski. Po drugi strani pa kritika pozitivne psihologije podcenjuje pomen individualnih intervencij, ki lahko soobstajajo z družbeno kritiko revščine, brezposelnosti, neenakosti, podnebnih sprememb, tržnih neuspehov in oboroženih konfliktov.

Pogosto se oblikuje lažna dilema, kot da moramo izbirati med spreminjanjem družbenih razmer na eni strani in pomočjo posamezniku na drugi. Seveda niso vsi na posameznika usmerjeni pristopi nujno problematični. Številni priročniki ponujajo koristen in dostopen pregled dejavnikov, ki prispevajo k dobremu življenju. Sploh, če nam uspe ob branju ohranjati zavedanje širše perspektive in umeščenosti individualnih težav v socialni kontekst.

Običajno precenjujemo, koliko sreče nam bodo prinesli družbeni status, moč in (luksuzne) materialne dobrine. Največji premiki v zadovoljstvu se zgodijo drugje.

Četudi bo vojak meditiral, bo še zmeraj v jarku, ko bo odprl oči. 

Tako nekako, ja. Tudi dihalne vaje in vaje za moč mu na tej točki ne bodo pretirano koristile. A popularizacija in komercializacija pozitivne psihologije seveda imata pozitivne plati. Nikoli prej se nismo toliko ukvarjali z vprašanjem duševnega zdravja. V večjem delu človeške zgodovine so se duševne težave obravnavale kot norost, moralna šibkost ali odklonskost, metode za to pa so bile naravnost barbarske. V tem pomenu smo danes nedvomno v veliko boljšem položaju. Ob tem bi si vseeno upala hipotezirati, da je množična trivializacija znanstvenih spoznanj pozitivne psihologije manj problematična kot možnost, da teh spoznanj sploh ne bi imeli ali da ne bi nikoli prodrla v širši družbeni prostor.

Med pogovorom ste večkrat poudarili, kako pomembni so odnosi. Strokovnjaki danes sicer svarijo, da naj bi prihajalo do pomembnega krhanja družbenih vezi. Nekateri celo, da se spopadamo z nekakšno epidemijo osamljenosti. 

Po eni strani danes veliko govorimo o epidemiji osamljenosti, po drugi strani pa se je pojavil tudi val raziskav, ki opozarjajo, da je ta diagnoza morda pretirana ali vsaj premalo natančna. Zdi se, da se v zadnjih desetletjih vendarle spreminja nekaj pomembnega: ljudje v povprečju manj časa preživijo v neposredni fizični navzočnosti drugih, predvsem bližnjih. To pa samo po sebi še ne pomeni nujno, da so odnosi slabši. Prej kaže, da se spreminjajo načini, na katere jih vzpostavljamo in vzdržujemo.

Na to je opozoril že Robert D. Putnam v knjigi Bowling Alone (v prostem prevodu Kegljanje na samem, op. a.), kjer je opisoval postopno krhanje socialnega kapitala oziroma slabljenje nekaterih oblik vsakdanjega druženja, skupnostnega življenja in državljanske vključenosti. Del teh sprememb je povezan s širšimi kulturnimi, demografskimi in tehnološkimi premiki: gospodinjstva so manjša, več ljudi živi samih, številni neformalni prostori srečevanja pa izgubljajo svojo nekdanjo vlogo. Gre za tako imenovane tretje prostore, prostore zunaj doma in dela, kjer ljudje vzpostavljajo vsakdanje socialne vezi. Spreminja se tudi narava sosesk in vsakdanjega druženja otrok, staršev in sosedov. Starši so danes pogosto bolj zaskrbljeni glede varnosti otrok, zato je manj spontanega zadrževanja na igriščih, ulicah in drugih skupnih prostorih. Vse to ne pomeni nujno preprostega razpada odnosov, kaže pa na spremembe v načinih oblikovanja socialnih vezi.

Sodobne raziskave sicer kažejo na manj enoznačne ugotovitve. Nekatere na primer kažejo, da osamljenost ni nujno najvišja v najbolj individualističnih družbah. V Zahodni Evropi in Severni Ameriki je na primer med vsemi regijami, vključenimi v poročilo o svetovni sreči, celo najnižja. So pa tu hkrati najizrazitejše generacijske razlike. Generacija Z in generacija milenijcev poročata o bistveno več (po nekaterih ocenah okvirno dvakrat toliko) osamljenosti kot starejše generacije, čeprav hkrati poročajo tudi o več socialnih interakcijah. Tu je pomembna vloga novih digitalnih tehnologij, ki jih nikakor ne moremo razumeti zgolj kot dejavnik krhanja socialnih vezi. Res lahko spodbujajo bolj površinske stike, nenehne socialne primerjave in manj neposrednega druženja v živo, hkrati pa omogočajo tudi vzpostavljanje in ohranjanje odnosov, ki se sicer ne bi razvili ali preživeli fizične razdalje.

Kakšni pa so potem pogosti odzivi, ki jih lahko prebiramo – deloma samo moraliziranje in vihanje nosov?

Nekoliko gre včasih res za neko obliko moralne panike. Generacije svoje izkušnje iz »starih časov« rade reflektirajo na način, ki je lahko precej popačen in posplošen. Tudi trditve o osamljenosti se pogosto oblikujejo hitro in površno. Zelo pogosto vidimo, da se v vsaki generaciji znova pojavljajo opozorila, kako pomembno je, da smo »posebej v teh časih« bolj empatični in razumevajoči. Če smo iskreni, je v vseh časih obstajalo nepregledno število resnih družbenih problemov in razlogov za skrb. Seveda pa dejstvo, da gre za ponavljajoči se vzorec, še ničesar ne pove o realnosti trenutnega stanja. Luknje v socialni povezanosti so resne. Zelo pa zbuja skrb, da v ZDA denimo približno petina mladih odraslih poroča, da nima nikogar, na kogar bi se lahko obrnila v stiski, še bolj pa, da to pomeni približno 40-odstotno povečanje glede na leto 2006.

Snovanje vezi z drugimi je vseeno precej neprijetna reč. Ko vstopamo v odnose, smo ranljivi. V njih lahko pride tudi do zavrnitev, nesporazumov ... 

Tveganj je res veliko. Po eni strani nas je strah, da bi bili resnično videni in zavrnjeni, po drugi strani pa, da bomo spregledani ali videni kot nekaj, kar sploh nismo. Še posebej to postane izrazito v odnosih z ljudmi, za katere imamo občutek, da nimajo enakih vrednot kot mi. Takrat z ranljivostjo tvegamo še več. Če imamo na primer občutek, da naša okolica pričakuje, da smo ves čas uspešni kapitani na vseh področjih svojega življenja, se lahko že majhno odstopanje doživi kot nekaj, kar nas dela neustrezne. Seveda pa težavnost vzpostavljanja odnosov ni nekaj novega, v različnih oblikah je ena najbolj univerzalnih človeških težav.

Vrniva se za trenutek k družbenim omrežjem. Pomembna lastnost teh je, da tam tako rekoč ni filtra. Tam lahko ljudje izražajo najbolj primarne instinkte. Zakaj naše varovalke na družbenih omrežjih pogosto popustijo? 

Glavni dejavnik je seveda anonimnost oziroma občutek psihološke razdalje do sočloveka. Tudi če ne gre za popolno anonimnost, je dovolj že to, da osebe, ki jo užalimo ali drugače prizadenemo, ne vidimo v živo. Danes nam ni več treba neposredno trpeti žalosti drugega človeka, kar povsem spremeni dinamiko samega izražanja in odzivanja. Internet je prinesel ogromno dobrega in zagotovo pomeni civilizacijski dosežek. Hkrati pa, kot se reče po domače, pogosto deluje kot nekakšna greznica najslabših človeških instinktov – jeze, zavisti, moraliziranja, potrebe po moralni premoči –, ki jih v neposrednih odnosih vsaj večinoma lažje nadzorujemo. Družbena omrežja ljudem z veliko frustracijami ali pomanjkanjem socialnih stikov v resničnem življenju omogočajo, da vzpostavljajo vsaj nekakšno obliko interakcij, četudi zelo toksično.

A ta toksičnost se vse bolj preliva tudi v vsakdanje življenje. To vidimo v odnosih v službi, to vidimo na cesti, to vidimo v vsakdanjih interakcijah z ljudmi. Družba se zdi napeta, razrvana, skorajda nevrotična.

Predvsem so takšni izbruhi v vsakdanjih interakcijah danes pogosteje posneti, deljeni ali kako drugače dokumentirani, kar močno vpliva na naš občutek njihove pogostosti. Številne oblike medosebnega nasilja (na primer umorov) so v povprečju celo v upadu, hkrati pa večina ljudi verjame, da je nasilja vse več. V raziskavah se sicer kažejo nekatere zanimive, subtilnejše spremembe: zlasti pri mladih se povečujejo občutki jeze, samoporočani stres pa je pogosto najizrazitejši pri ljudeh v srednjih letih.

Hkrati bi bila previdna pri sklepu, da so ljudje danes bolj jezni ali bolj živčni kot nekoč. V vsaki družbi in vsakem obdobju je obstajalo veliko razlogov za jezo, frustracijo, napetost in stisko. Pomislimo samo na pogostost vojn, političnega nasilja, revščine, izbruhov bolezni in drugih oblik ogroženosti, ki so zaznamovale večino človeške zgodovine. Tudi ti občutki so se seveda izražali navzven, le snemal in objavil jih ni nihče.

Gojenje zadovoljujočih medosebnih odnosov ni vedno preprosto, vendar je skoraj vedno ena najbolj smiselnih investicij, ki jih lahko naredimo v življenju.

Krize so se v zgodovini res nalagale ena na drugo, danes se sicer zdi, kot da živimo v obdobju permanentne krize. Svetu vladajo silaki, ki netijo vojne. Kako v teh razmerah še najti možnosti za vsaj kanček notranjega miru? 

V času vojne ali aktivnega konflikta je pomembno razumeti, da verjetno ne bomo našli notranjega miru v smislu, kot si ga sicer predstavljamo, in da moramo opustiti idejo, da je posameznik vedno dovolj močan, da preseže svoje okoliščine. V najskrajnejših oblikah človeške mizerije nam ostanejo le drobna dejanja, geste medosebne naklonjenosti, s katerimi ohranjamo človečnost, kot na primer pričajo tudi zgodbe iz taborišč.

Vseeno bi končala z nekoliko pozitivnejšim poudarkom. Raziskovanje sreče je poglobilo naše razumevanje človeškega uspevanja. Poleg sistemskih možnosti, o katerih sva govorila, so pomembna vsakdanja prosocialna dejanja. Pomoč, prijaznost, solidarnost, dobrodelnost in podobne majhne oblike povezanosti z drugimi prispevajo k občutku smisla in pripadnosti. Pomembno je, da ne živimo izključno za lastno srečo, temveč da naše življenje vključuje tudi nekaj, kar presega zgolj trenutno individualno zadovoljstvo. To je recimo skrb za druge, prispevanje k skupnosti, predanost ideji, početju ali vrednoti, ki nam pomaga osmisliti svoje bivanje. Sodobna psihološka znanost potrjuje to, do česar so ljudje prišli že dolgo pred empiričnim merjenjem sreče: eden najpomembnejših temeljev dobrega življenja ostajajo zadovoljujoči, vzajemni medosebni odnosi. Gojenje takšnih odnosov ni vedno preprosto, vendar je skoraj vedno ena najbolj smiselnih investicij, ki jih lahko naredimo v življenju.