V središču / Lotričeva nezdružljivost

Prejšnji četrtek je v večerni informativni oddaji Odmevi na TV Slovenija tekla razprava o intervencijskem zakonu, ki ga je medtem nastajajoča koalicija pod vodstvom SDS ekspresno že tudi sprejela. Mnenja o tej zakonodaji so različna, desnica trdi, da je namenjen ljudem, preostale politične stranke pa, da bo šel prav na škodo ljudi, in menijo, da bi se o njem morali izreči na referendumu. V studiu nacionalnega medija je kritike zakona tedaj predstavljal poslanec in sokoordinator stranke Levica Luka Mesec, zakon pa je zagovarjal predsednik državnega sveta Marko Lotrič. Predsednik državnega sveta, predstavnika interesnih skupin, zgornjega doma parlamenta, ki je mišljen kot korektiv državnega zbora? Da, točno tako. Le da v studiu ni nastopal v tej vlogi, pač pa je bil naveden le kot predsednik (koalicijske) stranke Fokus. Lotričevo predsedovanje državnemu svetu in sodelovanje v koaliciji hkrati se zdi že na prvi pogled nespodobno in nezdružljivo. Kaj pa pravi zakonodaja?

Ustava sicer določa le, da »član državnega sveta ne sme biti hkrati poslanec v državnem zboru«. Zakon o državnem svetu pa to nezdružljivost določa širše, in sicer, da član državnega sveta ne sme biti »hkrati poslanec državnega zbora niti ne sme opravljati druge funkcije v državnih organih«.

Lotrič ne izpolnjuje nobenega od teh dveh pogojev. Predsednik koalicijske stranke je torej lahko hkrati tudi predsednik drugega doma parlamenta, ki ima med drugim pomembno pristojnost, da izreka veto (ali pa ga ne izreka) zoper sprejete zakone in jih tako začasno ali za stalno ustavi? Po logiki stvari bi tudi to moralo biti nezdružljivo. Zdi se, da tovrstna prepoved oziroma nezdružljivost funkcije ni bila zapisana v zakon zgolj zato, ker nihče ni niti pomislil, da bi tak položaj dejansko lahko nastal. Doslej namreč ni bilo veliko primerov skupnih list več strank in še manj primerov, da so takšne liste sicer bile vložene, vendar predsednik katere od strank z njih ni bil izvoljen v državni zbor. Predsedniki političnih strank vedno kandidirajo v katerem izmed najbolj izvoljivih okrajev in so zato pogosto izvoljeni za poslanca.

Če pa že kak predsednik kake stranke, ki je potem sodelovala v koaliciji, ni bil izvoljen za poslanca, je prevzel položaj ministra, državnega sekretarja ali pa kak drug pomemben položaj. To bomo v kratkem videli na primeru predsednika Demokratov Anžeta Logarja ter podpredsednice te stranke Eve Irgl, ki nista bila izvoljena za poslanca in bosta prevzela funkciji v izvršilni veji oblasti. V vseh teh primerih bi torej predsedniku koalicijske stranke, ki je hkrati predsednik državnega sveta, ta funkcija po zakonu ali ustavi prenehala.

Lotrič pa ne le da ni bil izvoljen za poslanca in očitno tudi ne bo prevzel kake druge funkcije – storil je še nekaj, kar se zgodi zelo redko ali pa celo nikoli. Na volitvah v državni zbor sploh ni kandidiral, čeprav je predsednik stranke, čeprav gre pravzaprav za njegovo osebno politično stranko. Ko je recimo leta 2022 nastala skupna lista prav tako manjših desnih strank Povežimo Slovenijo, je na njej sodelovala tudi (osebna) stranka tedanjega predsednika državnega sveta Alojza Kovšce – Gospodarsko aktivna stranka. In Kovšca kot njen predsednik je kandidiral za poslanca, a se lista sploh ni prebila v državni zbor. Njegova stranka se je sicer kasneje združila s stranko Konkretno, nekdanjo Stranko Mira Cerarja, ki je danes del Demokratov Anžeta Logarja.

Lotrič torej ni kandidiral ravno zato, da bi lahko ohranil članstvo in predsedovanje v državnem svetu in tako za desno politično opcijo hranil najboljše iz obeh svetov še vsaj leto in pol – nadzor nad zgornjim domom parlamenta in vlogo v novi koaliciji.

Nekdanji ustavni sodnik in profesor ustavnega prava dr. Ciril Ribičič pojasnjuje, da pri nas ni »te politične kulture, da bi nekdo odstopil s funkcije, ko sam ali s svojo stranko kandidira na volitvah«. Po njegovem mnenju je Lotrič s tem, ko vsaj sam ni kandidiral za poslanca, »pokazal nekaj osnovne politične kulture. Ga pa ta politična kultura, kot kaže, po volitvah ne zanima več, če namerava s svojo stranko sodelovati v vladi in ostati hkrati na čelu državnega sveta.«

Kako naj državni svet izglasuje veto na zakone, ki jih soustvarja in sprejema politična stranka predsednika državnega sveta?

Predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Saša Zagorc pojasnjuje, da je nezdružljivost funkcije člana državnega sveta »določena načrtno zelo ohlapno« in da članstvo v koalicijski stranki »ni razlog za nezdružljivost« s članstvom v državnem svetu ter da ta »ni bil koncipiran kot popolnoma apolitična institucija, že skozi predstavništvo lokalnih interesov se uveljavlja tudi politično delovanje«. A dodaja, da je z vidika načela delitve oblasti vloga državnega sveta v enem delu predvidena kot korektivna v odnosu do večine v državnem zboru. In da, čeprav položaj morda ni ustavnopravno sporen, »je lahko predmet razprave o politični odgovornosti in o ustreznejši vlogi državnega sveta, če je predsednik tega v poziciji, da je manj motiviran, da opravlja svoje članstvo in predsedovanje v tej smeri«.

Tudi Zagorc je posredno s prstom pokazal na pravi problem – pristranski odnos državnega sveta pod vodstvom Janševih političnih sopotnikov, kar Alojz Kovšca in Marko Lotrič brez dvoma sta. Vse to potrjujejo podatki. Recimo o tem, koliko zakonov je državni svet z vetom (začasno) ustavil v času tretje Janševe vlade in koliko v času Golobove, ki jo je nasledila. Vlada Roberta Goloba je bila na oblasti ves mandat in v tem času je državni svet izglasoval 32 odložilnih vetov na sprejete zakone, torej en veto vsak poldrugi mesec. Pred tem je bila tretja vlada Janeza Janše na oblasti dve leti in slabe tri mesece. V tem času je državni svet izglasoval vsega skupaj pet odložilnih vetov, torej dva na leto. V obdobju Golobove vlade je relativno gledano (začasno) ustavil štirikrat več zakonov kot v času prejšnje, Janševe. V absolutnih številkah celo šestkrat več zakonov.

Prav intervencijski zakon, ki je bil zdaj sprejet na vrat na nos in ki kot omnibusni zakon posega na številna pravna področja, je pravzaprav vzorčni primer zakona, glede katerega bi pričakovali, da državni svet poseže po vetu – ter od državnega zbora zahteva nekaj dodatnega razmisleka in tudi potrditev zakona s kvalificirano večino, torej z vsaj 46 glasovi. Bo to državni svet res lahko storil pod vodstvom predsednika, ki je s svojo stranko celo sodeloval pri pripravi zakona, izglasovan pa je bil tudi z glasom poslanke Fokusa, sicer Lotričeve sestre Marjete Šmid?

Marko Lotrič kot član koalicije zagovarja vitko državo in reze v javne storitve. Kot predsednik državnega sveta pa zavrača varčevanje v tem državnem organu.

Lotričeva dvojna vloga pa je sporna še vsaj z enega vidika. Kot član koalicije zagovarja reze v javno porabo, varčevanje in vitko državo, a je hkrati zavrnil možnost, da bi pri varčevanju sodeloval državni svet. Finančni minister Klemen Boštjančič se je na to v Odmevih na TV Slovenija odzval s podatki, da se je v zadnjih štirih letih »slovenski proračun zvišal za 29 odstotkov, proračun državnega sveta pa kar za 63 odstotkov, samo v zadnjem letu, z leta 2025 na 2026, je državni proračun zrasel za pet odstotkov, proračun državnega sveta pa kar za 22 odstotkov«. Državni svet pod Lotričevim vodstvom tako ne le zavrača varčevanje, ampak spada med državne organe, ki so v zadnjih letih relativno gledano najbolj povečali porabo.

Kaj pa Lotrič sam pravi na očitke, da je izkoristil pravno praznino, izigral pomanjkljivo zakonodajo in da bi se moral odpovedati članstvu v državnem svetu, če želi s svojo stranko sodelovati v koaliciji? Predsednik državnega sveta, četrti državnik po rangu, se na našo elektronsko pošto, kratka sporočila in klice ni odzival. Od službe za odnose z javnostmi državnega sveta nam je uspelo zgolj neuradno izvedeti, da na naša vprašanja ne bo odgovarjal.

V sredo je Levica, v njenem imenu sokoordinatorica stranke Asta Vrečko, Marka Lotriča zaradi »očitnega konflikta interesov in posledično zaradi zaščite integritete državnega sveta, ločevanja oblasti in zaupanja javnosti v demokratične institucije« pozvala k odstopu s položaja predsednika državnega sveta. »Prav bi bilo, da s te funkcije odstopi nemudoma in še preden se formalno izoblikuje nova vladna koalicija.« Lotrič se je na to odzval z besedami, da o odstopu ne razmišlja.