Konzum / Zgodba o dveh mestih

Gostilna Koper
Gubčeva ulica 3, Celje
Tel.: 041 406 261
Koper je v Celju aktiven od ponedeljka do petka od 11. do 22., ob sobotah od 12. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 20. ure.

Ambient:
prostorna, v več sob in vrtov razdeljena, v retro mediteranskem štihu s hipsterskim pridihom opremljena birtija s kričavim komercialnim radiem na razglasu

Napitki:
škoda, da so na hojladri in brez spisane vinske karte, saj v vitrinah hranijo precej zanimivih polnitev z vseh koncev in krajev; pribitki so od 1,5- do 3-kratnik vinotečnih cen

Vegetacija:
ena rižota, ena pašta, kakšna solata in pica

Dostopnost:
Koper je v peš coni; parkirajte na Cankarjevi ulici ali kakšnem bližnjem parkingu, gibalno ovirane čaka malo dvignjen prag

Fino:
rezanci z vongolami

Ne tako fino:
štrudelj

Klasična pica je stala 11,9, zapečeni camembert 14, rezanci z vongolami 22, pivska klobasa 14,9, iberska zarebrnica 26,9 (+ krompirjev pire 5) in jabolčni štrudelj 5 evrov.

»Kam zdaj? A je to pomota, kriza lokacijske identitete ali vrh tabele prve fuzbalske lige?« je dežurni logist zmedeno pogledoval na ekspedicijski potni nalog, na katerem sta druga ob drugi stali besedi Koper in Celje. Gostujoči inšpektor mu je hitro razložil, da Koper celjski generaciji x pomeni nekaj takega kot ljubljanski Parma – da je torej marsikateri Celjan prvo pico v življenju ugonobil v Kopru sredi svojega mesta. No, da takoj opravimo s temi picami: drugače od Parme, ki spomeniškovarstveno ohranja format in dimenzijo pic ter tekočetračno peč, v celjskem Kopru po prenovi pečejo sodobnejše pice – velike, ravno prav obložene, z ne prenapihnjenim, a zračnim in lepo ožganim robom. Klasika!

Poleg pic, ki skupaj s fritezno robo zagotovo ustvarijo večino prometa, je na jedilnem listu moč najti tudi kakšno intrigantno reč – zapečeni camembert z jagodičevjem nam je, recimo, takoj padel v oko. Žal se je potem izkazalo, da je bil v vsaki od treh besed le kanček resnice: sir zagotovo ni bil francoski, ampak neki germanski industrijski približek, prej kot zapečen je bil blago segret, jagodičevje pa je zastopala brusnična marmelada. Brezvezno, pa bi lahko bil eden od vrhuncev ponudbe.

To sta namesto tega postala krožnika, ki ju je zgovorni natakar prodal kot specialki zunaj rednega menija: odlični sveži široki rezanci z vongolami so upravičili mediteransko ime in opremo lokala, nedolžno začinjen, natančno pečen kotlet iberske svinjine pa je poudaril vrhunsko kakovost mesa znamenite sorte prašičev. Ob obeh dotičnih dobrotah pa velja vendarle omeniti visoke, če upoštevamo še pet evrov za kupček pireja, skorajda že molzne cene. Še dobro, da je imel drugi glavni krožnik precej bolj ljudomilo nastavljeno ceno, štirim nizkoprofilnim, s sirom oplemenitenim klobasicam (ki so bile bolj käsekrainer kot pivske, ampak pustimo to) in hrustljavo zapečenemu krompirju pa tudi ni čisto nič manjkalo.

Med čakanjem na naročeni jabolčno-skutni štrudelj je bilo ravno dovolj časa, da smo odprli stavnico, ali bodo reč pokvarili v mikrovalovni pečici, in dobitek (zaradi izkustvenih kvot sicer zelo nizek) so pobasali oni, ki so stavili na uporabo mikrovalov. Da je bila to res škoda, smo empirično dokazali z nekaj grižljaji, ki smo jih (med res doooolgim čakanjem na kofe) pustili toliko časa, da so se ohladili na sobno temperaturo: precej bolje kot vroče puhtenje. Celjski Koper je v konceptu in formi zanimiv in vabljiv gostinski obrat, ki pa mu v praksi uspe pričakovanja le delno izpolniti.