Kolumna / Janko Lorenci: Janša in strah

Dobili smo bolj strahovlado kot vlado. Zbujanje strahu je del preizkušene Janševe strategije osvajanja in ostajanja na oblasti. Grožnje so brbotale tudi v njegovem govoru po izvolitvi, v katerem se je še enkrat predstavil kot žrtev, rekoč: mi drugorazredni ne bomo več nastavljali lica. No, ta drugorazredni je že četrtič na oblasti in sam bogato deli klofute.

Janša nedvomno zbuja strah in ustrahuje zavestno. To spada v železni repertoar vseh avtokratov. Strah pred našim trdorokcem je v glavnem upravičen. Že dolgo je politična stalnica in ve se, da se bo prej ali slej vrnil na oblast. Že zato zbuja nekaj strahu tudi v opoziciji. Ustrahuje zato, ker ve, da strah hromi odpor, malo pa tudi iz užitka. Ko ni na oblasti, si pri ustrahovanju pomaga z dobro naoljenim strojem za diskreditiranje in z »našimi« v vseh sferah. Na oblasti se zastraševanju pridružijo otipljivi vzvodi moči – spreminjanje zakonodaje, brutalno kadriranje, finančno favoriziranje enih in privijanje drugih. Najbolj na udaru je izvršna oblast, kjer lahko po mili volji nastavlja svoje ljudi, pod pritiskom pa so vsi segmenti oblastne in poloblastne stavbe. Tokratna novost strašenja in pritiskov je spremenjena parlamentarna preiskava, drugačno pobiranje sindikalne članarine, grožnja, da bo RTV ostala brez obveznega prispevka, interventni zakon, sprejet še pred nastankom vlade … Če si dovolj brezobziren, lahko odpor mehčaš na sto načinov.

Zastraševanje spremlja načrtno ustvarjanje zmede, negotovosti, živčnega ozračja. Z zastrupljanjem družbene klime, pri čemer mu obilno pomaga histerični kaos družabnih omrežij, ohranja goreče privržence, bega preostale volivce, preusmerja pozornost, si lajša vladanje ali pripravlja teren za vrnitev na oblast. V zraku so še drugi strahovi, tesnoba zaradi podnebne krize, slabe perspektive mlade generacije itd. Hkrati v mali slovenski svet vdirajo sunki nemirnega globalnega sveta. Vse to se dogaja na ozadju neoliberalnega reda, ki že sam po sebi družbo drobi, jo dela negotovo in konfliktno.

Tako ozračje budi željo po močnem Voditelju, ki bo napravil red. To je pomemben adut vseh avtokratov, tudi našega. Njegovo trajno moč pa poleg učinkov neoliberalnega reda omogoča še en bazični pogoj: ne dovolj močan in premalo alternativen politični nasprotnik. To je naš večni problem: levosredinski pol je bolj demokratičen in socialno prijazen od desnega, a ta razlika je premalo očitna, da bi si leva sredina trajno pridobila nihajoče volivce pa še kakega desnega zraven. Janša je postopoma zvaril ozračje, v katerem večina težko prepoznava to na prvi pogled skromno, a v marsičem odločilno alternativnost, drugačnost leve sredine. Ta tudi slabo nagovarja volivce, hkrati pa ne premore močne, stabilne in jasno profilirane stranke z mrežo po vsej državi. Janša jo ima, jo neguje, edini v Sloveniji si je ustvaril kult osebnosti in si podredil (napravil sebi enako) vso politično desnico. Tak je na političnem prizorišču svojevrstna točka stabilnosti, medtem ko drugi pol praviloma ponuja nove obraze, nove neznanke.

Zdaj pa k paradoksu odnosa do Janše: večina prebivalstva, ki ne pripada takim in drugačnim elitam, se ga ne boji, pa bi se ga morala. To velja tudi za njegove zveste volivce. Bati bi se ga morala, ker prinaša ne-razvoj, hkrati pa uničuje družbeno solidarnost, zlasti javne službe, to osnovno skupno dobrino, ki najbolj varuje povprečnega državljana – levega in desnega. Skupaj z druščino dela zase, za svoj pogon in v korist manjšine premožnih ter v škodo večine; to tokrat jasno dokazujeta socialna kapica in načrtovana privatizacija zdravstva. Dejstvo, da janšizem ni socialen, da torej večini prinaša slabše, bolj negotovo življenje, pa ni širše prepoznano, zato se ritualno naseda pravljicam o blagodejnosti nizkih davkov, vitke države itd. Za to skrbijo zmedeno ozračje, splošna zastrupljenost z neoliberalnimi dogmami, ki prežema tudi večino medijev, premajhna alternativnost leve sredine ipd.

Toda ko v fraze zavita neoliberalna politika, povezana z drugimi ekscesi janšizma, »prime« in jo večina začuti na lastni koži, pride streznitev. Čas je največji Janšev sovražnik – prej ali slej razgali njegovo nesocialnost, za katero so volivci očitno bolj občutljivi kot za dušenje demokracije. Predvsem zato Janša ne more dobiti dveh mandatov zapored. To se bo ponovilo tudi tokrat; Janše se bomo rešili, a Slovenija bo bistveno bolj razdejana.

Teoretično lahko štirikratni premier preseneti, ne razsuje zdravstva, pusti medije in sodstvo pri miru, ne zniža davkov – in ostane na oblasti ali celo sklene veliko koalicijo z levo sredino. No, to je teorija. V praksi je najbolj pomembno, kakšen bo odpor pričakovanemu mrcvarjenju. Ton mu bodo najbrž dajali civilna družba, sindikati, sodstvo, predsednica republike, posamezniki s hrbtenico. Na odločilnem preskusu pa bo tudi leva sredina. Če se bo v opoziciji preobrazila v resno alternativo desnemu socialnemu darvinizmu in se naučila poslušati in nagovarjati ljudstvo, se lahko janšizma naposled rešimo. Skratka, bolj leva in bolj ljudska bo morala postati.