Knjiga / Vladimir Pištalo: Milenij v Beogradu

+ + + +

Mesto z zgodovino, sodobniki brez prihodnosti

Vladimir Pištalo (1960) je eden vodilnih srbskih pripovednikov. Potem ko je objavil romansirane fantastične življenjepise Nikole Tesle, stripovskega junaka Corta Malteseja in Aleksandra Velikega, se je zdaj lotil segmenta iz zgodovine Beograda. Natančneje, piše o tem, kako Beograd doživlja zgodovinar, ki dopolni polnoletnost na dan Titovega pogreba in se zave, da se nekaj končuje, da se iztekajo časi brezskrbnosti. Potem sledimo pripovedovalcu in njegovi klapi do preloma tisočletja, zaznamovanega z bombardiranjem Beograda. S tem seveda nastopi tudi pripovedovalčeva dilema, ali naj ostane ali gre, kot so odšli nekateri prijatelji. Vendar nekako trmasto in zagrizeno – čeprav mu je bil vsak nacionalizem prej tuj in ga je bilo, s prijateljico Zojo, sram za tiste, ki so brezsramno rovarili po Slavoniji in okoli Sarajeva – reče »Beograd sem jaz« in prepusti mestu zaključni govor.

Mitski seveda, kot so mitski tudi začetki, zgodba o prekletstvu mesta, ki so ga gradili in rušili številni zavojevalci in ki je bil prestolnica, ne le rob imperijev. Pištalov postopek je presevanje različnih ravni, faktične in sanjske, fantastične in veristične, in motiv ogledala, iz katerega vznikajo zrcalni dvojniki; zgodovinarjev je recimo Milan Đorđević, in se sprašujemo, ali gre za pesnika in pripovednika, ki smo ga poznali in izdajali tudi v slovenščini. Vendar je dvojništvo, Hyde in Jekyll, v Pištalovem pripovednem postopku samo način, na katerega prikaže kompleksnost obravnave zadeve in njeno senčno plat.

Tudi pri portretiranju druščine, ki se zbere na prenosu Titovega pogreba in dobesedno povzema vse tisto leporečje, ki ga je imel domači in tuji tisk na zalogi ob Titovi smrti. Tudi na osebni ravni je prisotno dvojništvo, nihanje, enkrat prevlada pri prijateljih ena, potem nasprotna stran, obrnejo se v nacionalizem, ob nenehnem zasipanju z domoljubno retoriko zasovražijo žrtve te retorike, se pridružijo oblegovalcem mest in mastno služijo s stvarmi, ki jih manjka na trgu. Poročijo se s kriminalci in bogataši ali pa vztrajajo v uporni drži in se potem čudijo, kako je mogoče, da zaradi potez vladarja, ki so mu oporekali, zdaj trpijo, medtem ko je on bolj ali manj skrit in na varnem – Pištalo mu nadene zgodovinsko ime, čeprav vemo, za koga gre.

Pištalo je premeten in zgodovinsko ozaveščen pisec, Milenij v Beogradu pa fragmentaren in policentričen, pripovedni glasovi vznikajo iz različnih mest v podgobju, v katerem sta prepletena izkušnja in zgodovina, fantastika in popisi družbenega pragmatizma. Roman se konča z upanjem, za mesto in za vse, prav milenaristično zastavljenim v slogu novega neba in nove zemlje – z upanjem, v katerem se mu po vsem kasnejšem in trenutnem bombardiranju vedno težje pridružujemo.