Naslovna tema / Višji DDV za ljudi

Janševa koalicija je na volitvah zmagala z geslom »nižje davke za vse«. A že pred uradnim prevzemom oblasti je interventno uzakonila davčne bombončke za najbogatejše. Za zdaj jo je ustavilo 47.223 volivk in volivcev z zahtevo za referendum, ta pa je nato obstala na ustavnem sodišču. Prejšnji petek, manj kot 24 ur po potrditvi nove vlade, pa je novi finančni minister Andrej Šircelj omenil možnost dvig davka na dodano vrednost, to je davka, ki ga nadpovprečno čutijo manj premožni. Tudi prve projekcije učinkov davčnih ukrepov, obljubljenih v koalicijski pogodbi, so jasne: delavec z minimalno plačo bi z njimi na mesec prejel 53 evrov neto več, nekdo s šestkratnikom povprečne plače pa tudi 1909 evrov več.

»To je vsekakor eden izmed možnih ukrepov,« je Andrej Šircelj iz SDS prejšnji petek pritrdil v pogovoru za portal Info360 na vprašanje, ali res razmišlja o povišanju davka na dodano vrednost. »Tudi v koalicijski pogodbi piše, da če se znižuje en davek, se lahko na drugi strani poveča drug davek,« je dodal in povedal, da bi zvišanje davka na dodano vrednost, DDV, lahko povezal z znižanjem dohodnine oziroma povečanjem splošne olajšave, ki jo napovedujejo v koalicijski pogodbi.

Ta napoved možnosti dviga DDV, ki je zadnje dni tudi sicer odmevala v javnosti, je prvi uradni znak Janševe vlade, da bo breme davčnih bombončkov za najbogatejše prek DDV preneseno na vse, dejansko pa ga bodo seveda bolj občutili revnejši.

Kaj je namreč »težava« dviga DDV? Koga udari najbolj? DDV je splošni davek na potrošnjo, dvig DDV se prenese v cene izdelkov in storitev, kar seveda nadpovprečno prizadene najrevnejše.

Kaj je namreč »težava« dviga DDV? Koga udari najbolj? DDV je splošni davek na potrošnjo, dvig DDV se prenese v cene izdelkov in storitev, kar seveda nadpovprečno prizadene najrevnejše. Vrsta raziskav, narejenih tudi v državah EU, potrjuje, da se zvišanje DDV tako rekoč 100-odstotno prevali v cene, še posebej to velja za zvišanje splošne stopnje DDV, ki velja za večino izdelkov in je pri nas 22-odstotna.

Višji DDV prinaša tudi pritisk na inflacijo. Že omemba možnosti dviga DDV zato zbuja začudenje. Maja so bile sicer življenjske potrebščine za 3,6 odstotka dražje kot pred enim letom. Prejšnji vladi je uspelo inflacijo umiriti, kar pa ne velja za vse evropske države. Številne se z njo borijo že vsa leta po ruski invaziji na Ukrajino in epidemiji.

Omemba višjega DDV pa preseneča tudi politično. Gre namreč za popoln obrat od dosedanjih napovedi SDS in ministra Andreja Širclja. Ravno stranka SDS je namreč zadnja leta stalno opozarjala, da je sedanja stopnja DDV visoka, in iz opozicije predlagala znižanje stopenj DDV, ki so ostale na ravneh iz leta 2013 oziroma vlade Alenke Bratušek. Leta 2018 je v propagandnem predvolilnem spotu SDS prav Šircelj ob napisu »Manj za davke, več za vas« napovedal znižanje DDV, zgornje stopnje z 22 na 20 odstotkov, spodnje z 9,5 na 8,5 odstotka ter uvedbo petodstotne stopnje za osnovne potrebščine, kamor so v SDS med drugim uvrstili otroška oblačila in gasilsko premo. Še več: ravno Šircelj je zadnja leta vsakič, ko so se pojavile politične ideje o dvigu DDV, svaril pred socialnimi posledicami tega ukrepa. »Zvišanje davka na dodano vrednost bi dodatno zmanjšalo zasebno potrošnjo in oklestilo BDP, najbolj pa bi prizadelo socialni položaj tistih z najnižjimi dohodki, ki potrošijo ves denar prav za izdelke in storitve, tisti z višjimi dohodki pa navadno ustvarjajo prihranke, ki niso obdavčeni s tem davkom,« je govoril.

Da bo DDV res višji, še ni zagotovo. Šircelj, ki je vodil finančno ministrstvo že v prejšnji Janševi vladi, je v pogovoru dodal, da »tukaj še ne napoveduje« višjega DDV, da pa je to »vsekakor ena izmed možnosti«.

Šircelj je pri omembi DDV deloval prepričljivo, saj z davki v pogovoru ni opletal vsevprek. Navedel je tudi, da bi znašal izplen v primeru zvišanja DDV za eno odstotno točko od 250 do 300 milijonov evrov, kar je bil sicer eden redkih konkretnih podatkov, ki jih je sploh povedal. Če bi se zvišal za dve točki, gre že za 500 do 600 milijonov evrov. V celotnem pogovoru je govoril le o dveh davkih, že omenjenem DDV, mimogrede pa je zagotovil, da ne bodo uvedli davka na nepremičnine. Pri tem je povedal tudi, da nikakor ne podpira znižanja davka na dodano vrednost na izbrana živila, ki ga predvideva že sprejeti »interventni zakon za razvoj Slovenije«. To znižanje bo po Širclju povsem brez učinka, cene se za ljudi ne bodo znižale, razliko in koristi bodo vzeli trgovci.

Interventni zakon in tudi koalicijske obljube nesorazmerno največje finančne koristi prinašajo najbolje plačanim.

Slovenija je z 22-odstotno splošno stopnjo DDV v sredini držav EU. Zadnji v EU sta sredi 2025 splošno stopnjo zvišali Estonija in Romunija. Estonija z 22 na 24 odstotkov, da zagotovi »stabilno financiranje državnih izdatkov za obrambo in dolgoročno okrepi obrambne zmogljivosti«, Romunija pa je DDV zvišala avgusta lani z 19 na 21 odstotkov. Poleg zamrznitve plač v javnem sektorju je bil to ključni ukrep za znižanje proračunskega primanjkljaja, ki je v Romuniji leta 2024 dosegal rekordnih 9,3 odstotka BDP in zaradi katerega je EU zoper Romunijo sprožila poseben postopek. Slovenija pa ni v težavah, čeprav Janševa koalicija ves čas govori o »praznih kaščah« in katastrofi. Ravno prejšnjo sredo, dan pred potrditvijo Janševe vlade, je evropska komisija sporočila, da zoper Slovenijo ne namerava sprožiti nobenega postopka. Za letos predviden primanjkljaj sicer presega mejne tri odstotke BDP, dosegel naj bi 3,3 odstotka BDP, a je ta prekoračitev povezana z večjimi naložbami v obrambo, za katere je EU Sloveniji odobrila odstopno klavzulo od fiskalnih pravil. »Če teh naložb v obrambo, ki bodo letos po projekcijah komisije znašale 1,6 odstotka BDP, ne bi upoštevali, bi slovenski javnofinančni primanjkljaj v letu 2026 znašal 2,8 odstotka BDP,« so pojasnili v evropski komisiji. A komisija do jeseni pričakuje ukrepe, prvi korak bo rebalans proračuna, potreben že zaradi zmanjšanja števila (z 20 na 15) in ustroja ministrstev.

Šircelj, ki ga je Janša reaktiviral, upokojen je živel ob Klopinjskem jezeru na avstrijskem Koroškem, se namreč kot novi skrbnik javne blagajne srečuje ne le z globalnimi krizami in visokimi odhodki za javne plače, ki jih je uzakonila Golobova vlada in kar desnica stalno opozarja – novi finančni minister se spoprijema z vrsto apetitov, pričakovanj in obljub, ki jih je dala »njegova« koalicija oziroma je nekatere celo že uzakonila. In za pokritje že uzakonjenih sprememb te koalicije bi bil morebitni dvig DDV za eno odstotno točki premalo. Že interventni zakon prinaša milijardni letni izpad prihodkov iz javnih blagajn. Šircelj je v pogovoru za Info360 sicer skoraj porogljivo dejal, da se pri nas vse projekcije učinkov zaokrožajo na milijardo evrov. A šala ni posrečena, saj je fiskalni svet – to je neodvisni organ, ki samo računa in opozarja – izračunal, da bi zakon brez kompenzacijskih ukrepov primanjkljaj »strukturno povečal za okoli 900 milijonov evrov ali za več kot 1 odstotno točko BDP letno«. Enak izračun njegovih posledic je objavila tudi evropska komisija in navedla, da bi interventni zakon letos, ko smo že sredi leta, prinesel izpad med 0,5 in enim odstotkom BDP. To je v grobem od 350 do 700 milijonov evrov, upoštevajoč lanski 70,5-milijardni BDP Slovenije. Bruselj je izrecno izpostavil interventni zakon kot zakon, s katerim prihaja do te destabilizacije javnih financ.

Višji DDV prinaša tudi pritisk na inflacijo. Že omemba možnosti dviga DDV zato zbuja začudenje.

Vendar luknje v javne blagajne ne koplje le interventni zakon, ki je bil sprejet pred nastopom vlade. Na finančnem ministrstvu so namreč že pred tremi tedni naredili projekcije učinkov, ki bi jih na javne finance imele davčne obljube iz nove koalicijske pogodbe. Izračuni so pokazali velik dodaten javnofinančni izpad. Zgolj napovedane spremembe dohodninske lestvice ter zvišanje olajšave in olajšave za mlade bi pri dohodnini povzročili izpad za okoli 800 milijonov evrov na leto. 

Razkrilo pa se je še nekaj: interventni zakon in tudi koalicijske obljube nesorazmerno največje finančne koristi prinašajo najbolje plačanim. Na finančnem ministrstvu so pri podrobnejšem preračunu upoštevali davčne ukrepe, ki so v koalicijski pogodbi napovedani konkretno, nejasna je na primer napoved »družinske obdavčitve«, in ki niso namenjeni specifičnim skupinam, kot je olajšava za mlade. Upoštevali so tri obljubljene ukrepe: da se splošna olajšava dvigne do minimalnih letnih življenjskih stroškov, to je do 9500 evrov, da se ukine najvišji, peti dohodninski razred in se hkrati zviša stopnja v četrtem dohodninskem razredu z 39 na 40 odstotkov ter da se uvede socialna kapica, torej odpustek pri plačevanju socialnih prispevkov – bodisi že pri 2,5- kratniku ali pa pri trikratniku povprečne plače. Pri tem so upoštevali zadnjo povprečno plačo v državi, ki jo navaja Statistični urad, to je marčnih 2678 evrov bruto, in aktualno minimalno plačo 1482 evrov bruto.

In posledica? Če ne upoštevamo socialne kapice, ker jo uzakonja že zamrznjen interventni zakon, ampak zgolj celotno olajšavo v višini 9500 evrov in spremembe pri najvišjih dohodninskih razredih, bi bili učinki taki: na mesec bi prejemniki minimalne plače prejeli 53 evrov neto več, to je 1051 evrov neto namesto 998 evrov, prejemniki povprečne plače bi prejeli 86 evrov neto več, torej 1782 evrov neto namesto 1696 evrov, prejemniki dveh povprečnih plač pa bi prejeli neto 109 evrov več, torej 3243 evrov namesto 3134 evrov neto. Razbremenitve bi se z višanjem plače torej rahlo višale, velik preskok pa bi se zgodil šele pri prejemnikih najvišjih plač, manj kot odstotku zaposlenih torej, ki prejemajo na primer šestkratnik povprečne plače: ti bi prejeli 610 evrov neto več, torej namesto 7679 evrov neto bi dobili 8289 evrov neto.

Že ta primerjava, ki sploh ne vključuje »bogataške kapice«, kaže, da ukrepi koalicije favorizirajo peščico najbolje plačanih. Več kot pol zaposlenih v Sloveniji namreč po podatkih Statističnega urada prejema plačo, ki je nižja od povprečne plače v državi, hkrati pa manj kot deset odstotkov zaposlenih prejema plačo, ki je višja kot dvakratnik bruto plače. 

Ob uvedbi kapice bi omenjene razlike seveda postale še bistveno večje. Nekdo z minimalno plačo bi še naprej dobil 53 evrov neto več, nekdo s povprečno plačo 86 evrov neto več in nekdo z dvema povprečnima plačama 109 evrov neto več. S kapico pri 2,5-kratniku povprečne plače pa bi nekdo, ki prejema na mesec štiri povprečne plače, prejel vsak mesec 755 evrov neto več, torej 6374 evrov neto namesto 5619 evrov, nekdo s šestimi povprečnimi plačami pa celo 1909 evrov neto več, torej 9588 evrov neto namesto 7679 evrov.

Z obljubljenimi davčnimi ukrepi bo nova koalicija prejemniku minimalne plače neto plačo zvišala za dobrih pet odstotkov, nekomu, ki na mesec prejema šestkratnik povprečne bruto plače v državi, pa za skoraj četrtino! Tudi če upoštevamo napovedani dvig olajšave za mlade do 29. leta, bi mladi zaposleni z minimalcem na ta račun prejeli še dodatnih 21 evrov, torej bi se jim skupno neto plača zvišala za manj kot osem odstotkov. Gre za grob preračun, a zgovoren. A te obljube bodo, če bodo uresničene, pomenile visoke dodatne izpade iz javnih blagajn.

Iz izračuna finančnega ministrstva, ki je bil narejen pred Šircljevim prihodom, pa je opaziti še, da bi bila »razbremenitev« gospodarstva ob uresničenih davčnih ukrepih zelo nizka. Predvidene spremembe dohodninske lestvice, zvišanje splošne olajšave in zvišanje olajšave za mlade bi, kot že omenjeno, povzročili izpad pri dohodnini za okoli 800 milijonov evrov na leto. »A gre za učinek zvišanja neto plač posameznikov (zaposlenih), kar neposredno pomeni, da ob takem predlogu v primeru nespremenjenih bruto plač to ne pomeni razbremenitve za gospodarstvo,« so opomnili na ministrstvu. V primeru uvedbe socialne kapice pa so razbremenitve gospodarstva v grobem ocenjene na od pet do nekaj čez sedem milijonov evrov na leto, odvisno od tega, kje bi bila kapica določena. Gre za zelo majhno razbremenitev.

Ob vsem tem je seveda zadnje tedne skoraj slišna tišina gospodarskih zbornic, ki so se v zadnjih mesecih oglašale že ob vsaki omembi dobičkov, BDP in seveda davkov. Da so ob omembi višjega DDV ostale povsem tiho, je seveda povedno.

Makroekonomist Mojmir Mrak sicer pravi, da bo »o ekonomski in politični ustreznosti« ukrepa, kot je dvig DDV, smiselno razpravljati šele takrat, ko bo znan širši kontekst fiskalne politike nove vlade. »Opredelitev, da je treba zmanjšati obdavčitev dela, se mi zdi smiselna in potrebna. To pa je konceptualno mogoče na dva načina. Eden bi bil, da zmanjšanje davčne obremenitve na omenjenem področju spremlja samo rebalans oziroma omejevanje na odhodkovni strani javnih financ. Drugi način pa bi bil, da se omejevanje na odhodkovni strani kombinira z večjimi davčnimi prilivi. Omenjanje višje stopnje DDV razumem v tem kontekstu.«