Na začetek le toliko, da razčistimo: le nogomet je nogomet – vsi ostali športi si le želijo, da bi bili nogomet. Le sanjajo, da so nogomet. Niso. Nikoli ne bodo. Pa četudi nogomet izgine. Če ga ne bi bilo, si ga ne bi mogli izmisliti. Če ga ne bi bilo, ga preprosto ne bi bilo. Pika.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Na začetek le toliko, da razčistimo: le nogomet je nogomet – vsi ostali športi si le želijo, da bi bili nogomet. Le sanjajo, da so nogomet. Niso. Nikoli ne bodo. Pa četudi nogomet izgine. Če ga ne bi bilo, si ga ne bi mogli izmisliti. Če ga ne bi bilo, ga preprosto ne bi bilo. Pika.
Zdaj, ko smo razčistili, lahko začnemo.
Fifo bi bilo treba prepovedati, njenega predsednika Giannija Infantina pa nagnati – in zapreti. Ne pozabite: ko Trump ni dobil Nobelove nagrade za mir, si je Infantino servilno in infantilno izmislil Fifino nagrado za mir (FIFA Peace Prize) in jo v Kennedyjevem centru podelil Trumpu – skupaj z zlato medaljo, ki da jo bo »lahko nosil, kjerkoli bo hotel«. Ja, Infantino je Trumpa šarlatansko podkupoval na odprti sceni. Podkupovanje pred očmi javnosti, pod žarometi, je še vedno podkupovanje. Korupcija. Ne, to je bilo več kot korupcija – to je bil spektakel moralnega bankrota.
Za finale, ki se bo odvrtel na stadionu MetLife v New Jerseyju, so lože prodajali po 200 tisoč dolarjev, na preprodajalskih trgih pa so vstopnice ponujali po 2,3 milijona dolarjev.
Nič hudega – samo da posel teče in cveti. Nič ga ne sme ustaviti. Ne preseneča, da je Trump, prijatelj diktatorjev in diktatur, genocidnih politik, agresivnega rasizma, militarizma, krščanskega nacionalizma, fundamentalizma, nativizma, nasilja, kulta osebnosti, toksične hipermoškosti, brutalne mizoginije, seksizma, antiintelektualizma, državnega terorja, družbenih hierarhij, utrjenih meja, zidov, apartheida, križarske retorike in avtokratskih spektaklov ( ja, tipični mirovnik!), ki je kmalu zatem ugrabil venezuelskega predsednika Madura, zagrozil z aneksijo Grenlandije, napadel Iran in napovedal obračun s Kubo ( ja, ja, res tipični mirovnik!), hotel pred leti kupiti kolumbijski nogometni klub Atlético Nacional, ki so ga povezovali z razvpitim preprodajalcem mamil Pablom Escobarjem – Trumpa pri nogometu očitno vzburja predvsem ta transakcijski, koruptivni, kriminalni, mafijski moment. Ta transakcijski, koruptivni, kriminalni, mafijski moment pa ga verjetno privlači tudi pri Infantinu – Fifa je pisarno odprla tudi v Trumpovem stolpu, kjer za del 17. nadstropja plačuje 38.500 dolarjev na mesec, pogodba pa ni sklenjena le za nekaj mesecev, temveč do leta 2032, kar pomeni, da je Infantino Trumpa kar lepo »nagradil« (ne da je to zadnja »nagrada«, se razume). Trump je uslugo vrnil: v letu in pol se je z njim »sestal« večkrat kot s katerimkoli državnikom. In Infantino, ki hoče še četrti predsedniški mandat (Fifina ustava ga prepoveduje), se zelo lepo poda Trumpu, ki hoče še tretji predsedniški mandat (ameriška ustava ga prepoveduje). Kamali Harris bi se precej slabše podal.
Nogomet je talilni lonec. Nogometni klubi in nogometne reprezentance so multikulti, zato je nogometni svet tako alergičen na ksenofobijo, šovinizem, rasizem. Toda Amerika, glavna gostiteljica svetovnega prvenstva, je pod Trumpom ksenofobijo, šovinizem in rasizem poravnala v popolni vihar. Za začetek, Herr Trump je Ameriko spremenil v policijsko-nadzorovalno-vojno-korporativno državo, ki se zelo lepo poda korporativni arhitekturi nogometa. Zelo rad kanalizira Hitlerja (ilegalni priseljenci »zastrupljajo kri naše dežele«) in je z izvršnim ukazom 10.998 prepovedoval vstop v Ameriko državljanom kar devetintridesetih držav (tudi Haitija, Senegala, Slonokoščene obale in Irana, ki sodelujejo na letošnjem svetovnem prvenstvu). Nekaj ksenofobičnega, šovinističnega, rasističnega in povsem nenogometnega, antinavijaškega je v tej prepovedi. Dalje, senegalski navijači in novinarji – privrženci afriške nogometne velesile – ne morejo v Ameriko. Ne dajo jim viz. Tisti, ki jih vendarle – povsem selektivno – uslišijo (ob plačilu depozita od 5000 do 15.000 dolarjev, kar govori o tem, da Amerika vabi predvsem bogate »navijače«), se morajo prepustiti kaosu maltretiranja, poniževanja, omalovaževanja in zaničevanja. Kar velja tudi za navijače iz tistih držav, ki jih je Trump pred leti označil za »usrane dežele« (shithole countries). Haiti je označil za takšno deželo – za takšne dežele pa je označil tudi nekatere afriške države, a ni povedal, katere. Zato si lahko mislimo, da je s tem mislil na vse afriške države, na vso Afriko. Razlog več, da so navijače – pa tudi nogometaše, selektorje in trenerje – iz teh dežel na mejni kontroli pričakali telesni pregledi. Kot bi jih skušali užaliti, osramotiti, razvrednotiti. Urugvajske nogometaše so pregledovali »kot da so največji kriminalci« (kdo ve, morda so jih skušali pred tekmo s Savdsko Arabijo, Trumpovo zaveznico, psihično destabilizirati). Uzbekistanske tudi. S psi. Švicarski napadalec Breel Embolo je prišel z veliko zamudo – ker mu niso odobrili vize. Nenadoma ni nič bolj sumljivega od nebelih nogometašev.
Tudi južnoafriške nogometaše so zadrževali in poniževali – ker so temnopolti, ne pa belci, žrtve črnskega »genocida nad belci«. Od 1. oktobra 2025 do danes je Trumpova Amerika sprejela le 6668 beguncev, od tega pa je bilo kar 6665 belih Južnoafričanov, češ da so žrtve »genocida nad belci« (ta je sicer čisti konspirološki konstrukt, ki ga ob Trumpu podžiga tudi Elon Musk). To, da status begunca dobijo le belci, kakopak ni ravno v duhu nogometnega etosa.
Somalijskega sodnika Omarja Artana, enega izmed najbolj cenjenih afriških nogometnih sodnikov (afriški sodnik leta 2025), niso spustili v Ameriko. Iraškega nogometaša Aymena Husseina – alias Abuja Tubarja – so na čikaškem letališču O’Hare zadrževali sedem ur, iraškega reprezentančnega fotografa niso spustili v Ameriko, iranskim nogometašem so vize izdali tik pred zdajci, ne pa tudi nekaterim članom spremljevalne ekipe (trenerjem, zdravnikom, terapevtom, analitikom, prevajalcem ipd.). Reprezentante Konga so zaradi ebole, ki razsaja v Kongu, za tri tedne poslali v karanteno, pa čeravno vsi igrajo v evropskih klubih in čeravno nihče izmed njih od izbruha ebole ni bil v Kongu.
In seveda – Fifa je od vseh oseb, ki delajo na stadionih, zahtevala, da razkrijejo vse občutljive osebne podatke, z nacionalnostjo, deželo rojstva in številko socialnega zavarovanja vred, in da obenem dovolijo, da Fifa te podatke »deli« z ameriškimi zveznimi oblastmi.
Na letošnjem svetovnem prvenstvu sodeluje deset afriških reprezentanc, kar je kakopak rekord, toda glavna gostiteljica svetovnega prvenstva je država, ki diskriminira državljane afriških držav – vstop v Ameriko jim bodisi omejuje ali prepoveduje. Z gestapovsko vnemo.
Nogometni navijači so zelo čustveni. Še huje – ni bolj čustvenih oseb od nogometnih navijačev. Zato so svetovna prvenstva čustveni spektakli. Tudi letošnje bo – tem bolj, ker je to svetovno prvenstvo, na katerem bodo še zadnjič videli nekatere izmed največjih nogometašev vseh časov (Ronalda, Messija, Neymarja ipd.). Ja, še zadnjič bodo videli nogometaše, ki so jim v vseh teh letih intonirali, informirali in formirali čustva.
Toda prav to svetovno prvenstvo je žalitev njihovih navijaških čustev: vstopnice so obsceno drage, spanje je perverzno drago, transport je groteskno drag. Navijače ponižujejo in pri vstopu v Ameriko zavračajo. Ne dobijo viz. Nogometni navijači naj bi čustveni vrhunec doživeli na svetovnem prvenstvu, ki do navijačev nima nobenega spoštovanja. Čustveni vrhunec bodo doživeli pod taktirko organizacije, Fife, ki je prezir do navijačev prelevila v modus operandi.
Okrog 120 nevladnih organizacij je celo izdalo »potovalni priročnik«, v katerem so navijače posvarile pred nevarnostmi, tveganji in pastmi, ki jih čakajo: Trumpova administracija je do prišlekov »nasilna in abuzivna«, »čedalje bolj je avtoritarna in nasilna, zato predstavlja tveganje za vse«, »nesorazmerno cilja priseljence, aktiviste in člane skupnosti LGBTQ+«, neameriškim državljanom grozijo zavrnitev vstopa, aretacija, pridržanje in deportacija, čeravno so jim vstop odobrili (če boste pristali v zbirnem centru, pričakujte »kruto, nečloveško, ponižujočo obravnavo«, s pregledom vašega telefona in vaših spletnih računov), tisti, ki jih bodo vendarle spustili v Ameriko, pa utegnejo biti deležni »nasilne in neustavne represije, s policijskim rasnim profiliranjem vred«.
Fifa je nogometne navijače prepustila na milost in nemilost Trumpovi administraciji – brez pripomb. Počnite z navijači, kar hočete! Mi smo vam jih pripeljali – zdaj so vaši! Ko so sporočili, da bo stadione nadzoroval tudi kruti, ošabni, sadistični, nečloveški ICE (zvezna agencija za priseljevanje in carino), ki ga označujejo za »Trumpov gestapo« (od Trumpove vrnitve v Belo hišo je ICE ubil 46 oseb, nekatere kar na odprti sceni, pred kamerami!), ni Fifa niti trznila. Nobenega protesta. Nobenih izrazov zaskrbljenosti. Pa čeravno je vsaka tekma le korak od racije.
Fifa je nogometne navijače prepustila na milost in nemilost Trumpovi administraciji – brez pripomb. Počnite z navijači, kar hočete! Mi smo vam jih pripeljali – zdaj so vaši!
Nič, Fifa se očitno strinja s Trumpovimi kršitvami človekovih pravic. Še huje: Fifa je Trumpov prezir do demokracije in človekovih pravic – Trumpovo grožnjo, da bodo vse tiste, ki dvomijo v ameriške vrednote, »našli in pobili« – podprla in ga s tem legitimirala.
A svetovno prvenstvo v nogometu se dobro poda represiji in diktaturi – leta 1978 ga je gostila argentinska vojaška hunta. Krike političnih zapornikov, ki so jih mučili v pomorski šoli nedaleč od stadiona, so preglasili kriki navijačev.
Fifo bi bilo treba izključiti z vseh nogometnih tekmovanj, pravi Ron Jacobs (CounterPunch). Ne pozabite namreč: Fifa je z vseh svojih tekmovanj izključila Rusijo, ki je napadla Ukrajino, ne pa Izraela, ki je zagrešil genocid. Fife ne moti, da v izraelski reprezentanci igrajo nogometaši, ki so – kot vojaki – sodelovali pri genocidu. Ne moti je, da je genocid vzel številne nogometne navijače. In ne moti je, da so Izraelci od oktobra 2023 pa do danes pobili več kot 500 palestinskih nogometašev.
Ni kaj, Fifo, ki je priredila tako toksično, rasistično, arijansko, fašistoidno svetovno prvenstvo (da spominja na Hitlerjevo olimpijado v Berlinu leta 1936), bi bilo treba res izključiti z vseh nogometnih tekmovanj – tudi s tega svetovnega prvenstva. Ogled tekem bi bilo treba prepovedati mladini do šestnajstega leta.
Mehika, že itak hudo zadolžena, se je še dodatno zadolžila, da bi lahko gostila svetovno prvenstvo. To se jim bo izplačalo, boste rekli – s prvenstvom bodo bajno profitirali! Ne, ne bodo. Dežele globalnega Juga z organizacijo svetovnih prvenstev nikoli ne profitirajo. Mehičani se odpovedujejo blaginji, socialni državi, pravicam, kakovostnim bivalnim pogojem, življenjskemu standardu, dostojanstvu ipd., da bi tuji turisti, ki si lahko privoščijo ekstremno drage vstopnice (cene vstopnic za otvoritveno tekmo so znašale skoraj tri tisoč dolarjev, pet mehiških minimalnih plač), uživali v nogometu. Tuji turisti in korporacije – Adidas, Coca-Cola in Grupo Ollamani, ki ima v lasti stadion Azteca, mehiške televizijske pravice za tekme svetovnega prvenstva in večino zajetij vode – imajo prednost pred pogrešljivimi, gostoljubnimi domačini. Ulične prodajalce, brezdomce in seksualne delavke so pregnali, da bi prizorišča izgledala čim bolj kul in glamurozno in da bi turisti dobili občutek, da niso v deželi, v kateri ljudje nenehno izginjajo in v kateri se neenakost poglablja s hitrostjo izginjanja ljudi.
Izginilo jih je že več kot 130 tisoč, »izginila« pa jih je prav ta toksična hipermoška kultura, ki jo slavi Infantinova Fifa. Mehiški del svetovnega prvenstva bo varovalo 100 tisoč policajev in vojakov – če bi jih toliko varovalo Mehičane, jih ne bi toliko izginilo. In tudi femicid se ne bi tako razpasel. V Guadalajari so množično grobišče našli zraven stadiona Akron, ki gosti tudi svetovno prvenstvo.
Mehiške oblasti nimajo denarja za šolstvo, zdravstvo in infrastrukturo, imajo pa denar za organizacijo svetovnega prvenstva. Tako ravna Trump, ki je oznanil, da nima denarja za zdravstvo, socialno zavarovanje in vrtec, ker ga potrebuje za vojno z Iranom.
No, mehiške oblasti so si privoščile še ta luksuz, da so Fifo davčno povsem razbremenile. Res povsem in scela, totalno in absolutno – Fifa je v Mehiki, deželi cenene delovne sile in cenenih naravnih virov, oproščena plačevanja davkov, kar seveda pomeni, da bo vse njeno. Razlog več, zakaj globalni Jug z organizacijo svetovnega prvenstva nikoli ne profitira.
V Ameriki in Kanadi bo Fifa plačala davek od prihodkov in dobičkov. Razlog več, zakaj globalni Sever z organizacijo svetovnega prvenstva vedno profitira.
Mehiška predsednica Claudia Sheinbaum pa tudi ni delala nobenih problemov, ampak se je povsem prilagodila – ko je Trump rekel, da iranska reprezentanca zaradi »varnosti« ne bo mogla spati v Ameriki, je takoj vazalsko dahnila, kul, bo pa spala v Mehiki. In iranska reprezentanca spi v Tijuani. Naj bo po Trumpovo. Kdo je mehiška predsednica, da bi jo motil Trumpov rasizem. Ali njegov »razsvetljeni« fašizem. Poleg tega gre itak le za logistično vprašanje. Bodimo pragmatični! Rasizem, fašizem, islamofobija in protipriseljenski teror se pod okriljem Fife in njenega prvenstva, ki naj bi vrglo devet milijard dolarjev, prelevijo v logistična vprašanja. A Fifa, sila gentrifikacije, je le Trumpovo slavnostno dopolnilo: Fifina zahteva, naj Haiti – ki se je po dolgih letih spet uvrstil na SP – s svojih dresov odstrani podobo bitke pri Vertièresu, odločilne bitke haitijske revolucije, je le dopolnilo Trumpovega »razkritja«, da haitijski priseljenci kradejo in jedo pse.
Nogometa ni brez navijačev. Toda Fifa nima do navijačev – do tega »sveta, ki je Ameriko, Kanado in Mehiko zavzel z valom veselja in sreče«, kot je rekel Gianni Infantino – nobenega spoštovanja. Pomislite: po vstopnicah ni bilo kakega silnega povpraševanja, toda cene vstopnic so rasle in rasle. Češ: logično, trg deluje! Ponudba – povpraševanje! Toda: kako to, da so cene rasle, če ni bilo kakega usodnega povpraševanja? Fifa je sama umetno napihovala cene vstopnic. Kar niti ni bilo težko: številni preprodajalski trgi, na katerih navijači kupujejo vstopnice in na katerih velja plenilsko »dinamično oblikovanje cen« (cene v realnem času algoritemsko fluktuirajo in se prilagajajo glede na povpraševanje, ponudbo, konkurenco ali celo vedenje posameznega kupca), so v lasti Fife, ki je potem lahko ustvarjala vtis, da so cene vstopnic tako visoke zaradi tako velikega povpraševanja. Jasno: da je Fifa ustvarjala iluzijo »pomanjkanja«, je določene količine vstopnic zadrževala. Češ: še malo, pa bodo pošle! Kot bi rekel Mladen Delić: Nema karte ni za lijek!
Cene vstopnic so bile tako čedalje obscenejše. Izražale so prezir do navijačev. Bile so sporočilo: Kdor ima denar, naj pride – ostali pa odjebite!
Za finale, ki se bo odvrtel na stadionu MetLife v New Jerseyju, so lože prodajali po 200 tisoč dolarjev, na preprodajalskih trgih pa so vstopnice ponujali po 2,3 milijona dolarjev! Infantino je rekel, da je takšna le ponudba in da to še ne pomeni, da bo kdo za vstopnico toliko plačal, toda svet je poln milijarderjev, za katere je 2,3 milijona drobiž. Milijarderji, vljudno vabljeni!
Tega v dolgi zgodovini svetovnih prvenstev še ni bilo.
Dobrodošli torej v dereguliranem raju neoliberalnega nogometa, ki od nogometašev terja toliko učinkovitosti, storilnosti in konkurenčnosti, da so vsi stalno poškodovani in razdejani in prekinjeni in ustavljeni in neregenerirani. Nogomet je prevzel kapital – in ga pornificiral do skrajnosti. Ni več pavze – kapital nenehno kroži. Sliši le stokanje. Ječanje. In orgazme. Tekem in ekip mora biti čim več: 48 reprezentanc, 104 tekme. Svetovno prvenstvo je simptom neoliberalnega izžemanja.
Trump je svetovno prvenstvo objel – s pomočjo pompa, ki ga ustvarja nogomet, je lahko preglasil in utišal Epsteinove dosjeje, ki so njegove ratinge tiščali k tlom, obenem pa je preglasil tudi mučno, zoprno, pogubno dejstvo, da je vojno z Iranom izgubil in svetu na odprti sceni pokazal ameriško nemoč, konec ameriške hegemonije, potrditev teze o ameriškem zatonu. Da bi Američanom res omogočil, da pozabijo na Epsteinove dosjeje in polom v Iranu, je za svoj rojstni dan pred Belo hišo postavil orjaško kletko, v kateri so se karnevalsko udarili gladiatorji, ki obvladajo mešane borilne veščine – in ekscesno, groteskno, tipično ameriško nasilje. Nogomet je premalo nasilen.
Čakam vsaj kakega nogometaša, ki bi – tako kot ameriška šprinterja John Carlos in Tommy Smith leta 1968 na olimpiadi v Mexico Cityju – med igranjem himne dvignil vsaj stisnjeno pest v znak protesta proti rasizmu. In razredni diskriminaciji. Mehiški, iranski, urugvajski, uzbekistanski, iraški, južnoafriški, zelenortski in kurasavski navijači imajo isti razredni interes – gledati nogomet po dostopnih cenah na dostopen način.
Ko gledaš svetovno prvenstvo, imaš občutek, da je nogomet izumil Elon Musk, ne pa delavski razred.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.