V središču / Kultura samozadostnosti

Pred štirimi leti je Heni Erceg, nekdanja urednica hrvaškega časopisa Feral Tribune in kolumnistka slovenske revije Mladina, opozorila na knjigo Rada Konstantinovića Filozofija palanke, ki jo je najpametneje prevajati kot filozofija provincializma. Kar v svoji knjigi opisuje Konstantinović in kar iz njegove filozofije politične bede za opis dandanašnje Hrvaške povzema Ercegova, velja tudi za Slovenijo. Točneje, opis hrvaške situacije odstira tudi pogled na Slovenijo. Opis »hrvaške bede kulture samozadostnosti« je opis slovenske bede kulture samozadostnosti.

To je aspekt, na katerega pri janšizmu pozabljamo. Pozabljamo, da se Janša še kako zaveda, da 95 odstotkov državljank in državljanov vse življenje živi predvsem, če ne celo samo v Sloveniji. Pri tem seveda ne mislim na konkretno vsakdanje življenje. Nikakor ne; določen, žal izrazito majhen del Slovenk in Slovencev je še kako mobilen, a velika večina pod tujino dojema letovanje na Hrvaškem in ekskurzije do Benetk ali Dunaja, vključno z nakupovanjem kiča za mejo z Madžarsko.

In tega se zaveda in izkorišča tudi aktualna populistična politika v Sloveniji. Zaveda se, da velika večina Slovenk in Slovencev res verjame, da živijo v najlepši državi na svetu, pri čemer ne mislim na slogan ljubljanskega župana, ki Ljubljano že desetletja predstavlja kot najlepše mesto na svetu. Mislim na resnično prepričanje tistih, ki menijo, da je življenje v prostoru, zaznamovanem s stikom mediteranske in kontinentalne klime, ogromna dodana vrednost. Da je s smučišča na visokogorskem Kaninu do plaže jadranskega Portoroža mogoče priti v uri in pol, se jim zdi neverjeten bonus ... Čeprav tega ni počel nihče niti takrat, ko je smučišče še delovalo. Nihče razen vernikov slogana Na sončni strani Alp namreč ni obseden s tem, da bi v istem dopoldnevu smučal in plaval v morju. Pa kljub temu velika večina Slovenk in Slovencev meni, da je to res super.

In naj se sliši še tako nenavadno, prav ti so sokrivi za janšizem. Sokrivi za provincializem, ki janšizem omogoča. Pri čemer pri janšizmu še zdaleč ne gre za lepote Slovenije, temveč za oktroiranje uradne zgodovine, ki tudi ni poglavitni cilj njihove ekipe.

Ohranjanje ekskluzivnega gospostva interpretacije, ki temelji na večnem ne-miru, na večni državljanski vojni, je namenjeno dokončni privatizaciji vsega, kar jim bo privatizirati uspelo. Janez Janša se namreč še kako zaveda, da tisti, ki poseduje kapital, poseduje tudi kapitalsko delo in s tem ljudi, ki ga opravljajo. Glede na to je janšizem izrazito modernističen pojav, čeprav je res tudi, da si pot do končnega cilja tlakuje s postmodernistično tehnologijo. Sodeč po eni zadnjih knjig Tomaža Mastnaka se je nekaj podobnega dogajalo tudi v času napoleonskega carizma. Louis Bonaparte je bil prav tako vernik tehnološkega razvoja in znanosti, zlasti če je slednja delala v njegovem političnem interesu.

Modernizem janšizma se kaže tudi v načinu delovanja. Čeprav imamo včasih občutek (Marcel Štefančič, jr.), da je vedno dva koraka pred politično konkurenco, imamo v resnici opraviti z izrazito reakcionarnim gibanjem, saj podobno kot bonapartizem in fašizem gradi na prividni obrambi pred »komunizmom«. To je tudi razlog, da ne mine dan, ko peščica SDS-ovskih retoričnih inovatorjev emancipatorične »leve« politike ne bi zmerjala z arzenalom protikomunističnih kletvic. Dirigirani s strani domislic Janše & Co njihovi sledilci vede ali (bolj verjetno) nevede prevzemajo retoriko, ki se je rodila sredi 19. stoletja ter se dopolnjevala in prenavljala vse stoletje.

Eden viškov nedvoumno predstavlja neskončni arzenal nacističnih kletvic, ki jih je skupaj z osnovno razlago za preko 600 strani.

Toda to še zdaleč ni končni cilj. Končni cilj je korporativizem, cepljen na bonapartanski etatizem, ki stremi k podreditvi demokracije.

Premik od ustavnosti k upravljanju se je pod tretjo vlado Janeza Janše namreč izvršil. Med drugim tudi v situaciji, ko so ljudje z javnim branjem ustave republike Slovenije tvegali globo do 400 evrov.

Eden sprotnih procesov v tem, kar bi sam (v okviru fašizma) imenoval infantilni despotizem, ki stremi k zatrtju vsega političnega, je tudi sistematična razgradnja profesionalnega uradništva. V zadnjih tridesetih letih se je tudi Slovenija, čeprav počasi in mukoma, vzpostavila kot (bolj ali manj) pravna država z (bolj ali manj) neodvisnim sodstvom in profesionalno policijo. Počasi in mukoma se prebija tudi parlamentarizem ... z vsemi tipičnimi slabostmi, pa vendar. Precej avtonomije si je priboril tudi izobraževalni, raziskovalni in umetniški sektor. Kljub običajnemu narcisizmu so raziskovalke in umetniki ohranili in utrdili stik z globalnim znanjem. Še več, ljudje, kot so Slavoj Žižek, Tomaž Mastnak, Alenka Zupančič, Igor Vidmar, Gregor Tomc, Ivan Šprajc, Marta Verginella, Tomaž Šalamun, Aleš Debeljak, Dragan Živadinov, A. Pregelj ..., so vanj kar nekaj tudi prispevali. Mimogrede, sorazmerno bistveno več kot njihovi kolegice in kolegi iz sosednjih držav. Ne nazadnje tudi zato, ker so nekateri bili v stiku s svetom tudi pred letom 1989 oziroma ker so odločilno prispevali k demokratizaciji slovenske družbe.

In prav to je sistem, ki je ta hip znova pod udarom, še posebej tam, kjer bo zakonodaja omogočala relativno enostavne intervencije, ki so se pred štirimi leti materializirale v menjavi predstojnikov, direktoric in vodij izobraževalnih, umetniških in znanstvenih ustanov.

Lista zamenjanih je bila nenavadno dolga celo za janšistične standarde in je obsegala tudi širše upravljavsko okolje kreativne sfere. Potem ko ni šlo po načelu konkurence in kompetence, so se aparatčiki zatekli k spreminjanju zakonodaje, s čimer so zdaj začeli, še preden so si uzurpirali ministrske položaje. Pred štirimi leti je šlo za njihov okus vse preveč prepočasi in preveč okorno, zato so se morali zateči k neposrednim menjavam, ki so jih na koncu vsaj deloma razkrinkali.

In štiri leta kasneje?

Štiri leta kasneje imamo opraviti z varianto 4.0, ki se je že na začetku razgalila kot tipičen čir družbe oziroma kot šolski primer fašističnega despotizma.