V središču / Janševa vlada in Jankovićeva sežigalnica

Med prebiranjem članka novinarke Monike Weiss v 22. številki Mladine sem naletel tudi na izjavo nove ministrice Polone Rifelj, da bo odskrbovanje komunalnih odpadkov (s sežiganjem) ob čim manjšem okolijskem odtisu njena prednostna usmeritev. Zatorej ima glede bodočih slovenskih sežigalnic takoj po prevzemu ministrstva namen preučiti, v kateri fazi je ta zadeva in ali so bile res ponujene najboljše tehnologije BAT. Niti besedice pa pri tem ni izrekla o nujnih opozorilih zdravniške stroke, o pričakovanem dodatnem ogrožanju zdravja prebivalcev Ljubljanske kotline in pričakovanem hudem povečanju njihove smrtnosti niti o opozorilih neodvisne gradbene stroke zaradi predvidene gradnje izredno nevarne, zahtevne in obupno drage ljubljanske sežigalnice na neodgovorno izbrani lokaciji.

Ker pri tem nisem ponovno zasledil županovih obljub o gradnji nekaj sto metrov visokega dimnika (na slabo nosilnih barjanskih tleh) in s tem obljubljene izboljšave čistosti ozračja, lahko le rečem: »Ista (Jankovićeva) vsebina, samo v drugačni (rifeljski) embalaži!« Zagovorniki sežigalnic vedno znova (nazadnje na posvetu v ljubljanskem Kinu Šiška) namerno in zavestno zamolčijo, da je strošek gradnje bodoče ljubljanske sežigalnice, to je približno pol milijarde evrov (brez običajnih poznejših aneksov), le polovični znesek skupno potrebne celotne investicije, saj bosta poleg sežigalnice nujno potrebna še pripadajoča gradnja in obratovanje dodatnega okoli pol milijarde evrov vrednega odlagališča posebnih odpadkov (za ostanke sežiganja) in gradnja ter obratovanje ustrezne kemijske čistilne naprave za čiščenje izcednih vod tega odlagališča. Te namerno »spregledane« ogromne letne količine ostankov izgorevanja (filtratov, pepela itd.) namerava MOL (dokler bo to še mogoče), očitno potihoma, kot posebno nevarne ostanke odpadkov še nadalje (na račun vseh slovenskih uporabnikov) izvažati v tujino.

Verjetno ni treba omenjati, da bo taka še zamolčana nadaljnja podražitev (več kot 100-odstotna) doletela tudi sežigalnico v Mariboru.

Predstavnica ministrstva za okolje in prostor Tanja Bolte je ob slavospevih o sežiganju odpadkov v celjski toplarni (z letno zmogljivostjo okoli 40 tisoč ton) ravno tako namerno zamolčala vse podatke o že uporabljeni tehnologiji sežiganja, meritvah predpisanih dopustnih izpušnih in iztočnih emisijskih parametrov, dejanskih količinah celjskih vsako leto pridelanih emisijskih preostankov sežiganja, potrebnih količinah dodatnih goriv za vzdrževanje zadostnih območij izgorevalnih temperatur, načinih in letnih stroških odstranitve vseh izpustov itd.

Prazne in zavajajoče obljube Mestne občine Ljubljana glede izbire in uporabe najsodobnejših tehnologij za učinkovito sežiganje odpadkov so neuresničljive.

Kakor to navadno zmotno in hudo zavajajoče obljubljata oba župana, obe novi sežigalnici, v Ljubljani in Mariboru, zatorej ne rešujeta vseh težav pri ravnanju s komunalnimi odpadki, temveč jih bosta, nasprotno, zgolj delno obdelovali (s sežiganjem le običajno nizkokaloričnih gorljivih deležev). Te s sežigom (kemično oksidirane) in zgolj delno prostorninsko reducirane letne količine komunalnih odpadkov (v obliki pepela, s filtri »ujetih« izpustov in negorljivih ostankov sežiganja) je treba nato v naslednjih delovnih fazah tudi še ustrezno dokončno obdelati, deloma reciklirati in pretežni del odlagati na ustreznih odlagališčih. Te zelo drage in zahtevne končne korake (deponiranje ali zelo drago izvažanje v tujino) pa so, kakor je to na ljubljanski občini običajno, namensko »spregledali« in zamolčali.

Edini podatek, ki je slavilcem celjske toplarne nehote »ušel«, je bil podatek o letnih količinah njenih izpustov (okoli 1400 ton na leto), »ujetih« s filtri za čiščenje izpušnih plinov.

Ko bodo znani še ti manjkajoči dejanski podatki o preostalih letnih količinah pepela, žlindre in drugih ostankov zgorevanja, bomo lahko ugotovili ustrezne podatke o nujno potrebni velikosti, zmogljivosti ter skupnih stroških obeh dodatno potrebnih posebnih odlagališč za ostanke sežiganja, pa tudi obeh potrebnih pripadajočih kemičnih čistilnih naprav za izcedne vode za okoli 3,5-krat večjo ljubljansko sežigalnico z letno zmogljivostjo približno 130 tisoč ton (pa tudi za ustrezno manjšo mariborsko sežigalnico z znatno nižjim dimnikom).

Kot odgovorni projektant, projektantski nadzornik, večletni vodja izpostave zasebnega inženirskega biroja za nizke gradnje (Ibu GmbH v Karlsruheju) in zunanji strokovni svetovalec občinskih županov sem se širom po Zvezni republiki Nemčiji med drugim desetletja uspešno ukvarjal tudi s tako imenovanim gospodarjenjem s komunalnimi odpadki (nem. Abfallwirtschaft).

Pridobljeno strokovno znanje in praktične izkušnje sem v preteklih desetletjih v sodelovanju s tujimi in domačimi službenimi kolegi, priznanimi strokovnimi predavatelji iz tedanje ATV e. V. (sedaj DWA e. V.) in nemškimi državnimi uradniki skušal s strokovnimi seminarji, članki, ekskurzijami itd. prenašati v svoje domače okolje.

Šestnajstega novembra 1994 je na mojem 14. mednarodnem strokovnem seminarju Okolja Consulting, d. o. o., v Novi Gorici predaval tudi dipl. inž. Peter Blank (tedanji direktor urada za gospodarjenje z odpadki mestne občine Karlsruhe) o tedaj najsodobnejšem in najperspektivnejšem sežiganju komunalnih odpadkov na termoselektivni način.

Kasneje je bila takšna sežigalnica zgrajena tudi v Karlsruheju. Ker izbrani koncesionar med kratkim poskusnim obratovanjem te leta 2004 zgrajene izredno drage sežigalnice ni zmogel trajno zagotavljati obljubljenih emisijskih vrednosti v mejah predpisanih parametrov, je morala ta sežigalnica nemudoma nehati obratovati in tam stoji ter razpada še dandanes.

Prazne, zavajajoče in neuresničljive so tudi obljube občine Ljubljana glede mogoče izbire ter uporabe najsodobnejših tehnologij za učinkovito sežiganje odpadkov, saj bo morala občina objaviti razpis in na njem izbrati najcenejšega koncesionarja, ta pa bo sam izbral, ponudil in uporabil izključno le svojo opremo in tehnologijo, ki mu bo med ponudniki omogočala najugodnejšo višino celotnih investicijskih stroškov in predvsem v koncesijskem obdobju dobičkonosno obratovanje celotnih naprav.

Nedvomno je sežiganje odpadkov najdražji način odstranjevanja komunalnih odpadkov, saj lahko sežigamo le gorljivi delež odpadkov, preostali nezgorljivi delež in pepel pa je treba odložiti na ustreznih odlagališčih in ta zaščititi pred padavinami. Nastajajoče izcedne vode teh odlagališč je treba zbirati in jih odvajati v pripadajoče čistilne naprave, da odstranijo te vodotopne sestavine, ki jih moramo ponovno obdelati in deponirati na odlagališčih, še posebno dobro zaščitenih pred padavinami in podtalnico. Vsa ta predhodna obdelava odpadkov povzroča obilne investicijske in obratovalne stroške.

Ker mora biti med sežiganjem neprekinjeno zagotovljena temperatura od najmanj 850 °C do največ okoli 1250 °C, se morajo občasno med šaržnim nalaganjem mokrih, mrzlih ali nizkokaloričnih odpadkov dovajati in dodajati dodatno potrebne količine goriva in kisika. Izgorevanje pri temperaturi, nižji od 850 °C, povzroča v izpušnih plinih sežigalnic nastajanje izredno strupenih dioksinov in furanov, daljša temperaturna obdobja pri temperaturi, višji od 1250 °C, pa so hudo nevarna za obstojnost peči. Čeprav se morajo sodobne sežigalnice komunalnih odpadkov držati strogih omejitev emisijskih standardov, še vedno sproščajo onesnaževala in pline, ki škodljivo vplivajo na okolje in ogrožajo zdravje ljudi.

Nisem nasprotnik sežiganja, vendar sem hud nasprotnik nestrokovnih, nevarnih in neodgovorno predlaganih lokacij v že sedaj slabo prevetreni Ljubljanski kotlini. Pri tem ne bo zadosten niti več kot 300 metrov visok obljubljeni pregrešno dragi dimnik, temeljen več kot sto metrov globoko na slabo nosilnih barjanskih tleh, pa tudi na potresnem območju.

Prazne in zavajajoče obljube Mestne občine Ljubljana glede izbire in rabe najsodobnejših tehnologij za učinkovito sežiganje odpadkov so neuresničljive, saj bo občina morala pripraviti razpis in izbrati najcenejšega koncesionarja, ta pa bo izbral, ponudil ter uporabil svojo opremo in tehnologijo, ki mu bo omogočala konkurenčno višino celotne investicije in predvsem dobičkonosno obratovanje vseh naprav.

Vse te obsežne investicije in obratovalni stroški za predpripravo odpadkov, sežigalnico, ustrezno odlagališče, čistilno napravo za izcedne vode itd. bodo znatno povečali zneske na položnicah vseh občanov. Velikodušno ponujene županove bombončke bodo (na račun vseh občanov) morebiti prejeli le bodoči uporabniki daljinskega ogrevanja.

Gospod Janković je javno pozval kritike izbrane lokacije sežigalnice na Barju, naj podajo boljše predloge, kaj storiti z ostankom komunalnih odpadkov. Torej mu njegovi strokovni svetovalci niso povedali, da v sežigalnicah ne izginejo oziroma ne izpuhtijo kratko malo vsi komunalni odpadki, temveč tudi po sežigu ostanejo (nekoliko zmanjšane prvotne) količine njihovih nezgorljivih ostankov, filtratov in pepela, ki ga ni mogoče reciklirati ali vsaj deloma ponovno uporabiti. Zatorej ni naloga kritikov napačne in neodgovorne lokacije sežigalnice, da pro bono rešujejo te težave namesto plačanih, njemu odgovornih projektantov JP Energetika Ljubljana.

Tako kakor je svojčas župan z gradnjo kanala C0 obljubljal še dodatno izboljšanje kakovosti neoporečne ljubljanske pitne vode, sedaj z gradnjo sežigalnice komunalnih odpadkov neutemeljeno in zavajajoče obljublja izboljšanje kakovosti zraka v Ljubljanski kotlini, pa tudi delno znižanje zneskov na položnicah.

Sedanjemu županu in njegovim »strokovnim« sodelavcem se bomo lahko Ljubljančani zahvalili, da bomo v prihodnje pili zastrupljeno pitno vodo (zaradi kanala C0), poslušali hrup tovornega železniškega prometa, zaradi širom po mestu stihijsko posejanih stolpnic uživali v uničeni mestni veduti in prenovljeni tržnici s propadajočo oziroma uničeno okoliško arheološko, baročno in drugo kulturno dediščino ter hvaležno vdihavali tudi (zaradi sežigalnice) dodatno zastrupljeni zrak.