V središču / Gospod in tovariš

V politiki je nekoč veljalo pravilo, da po volitvah nastopi malo miru, konec naj bi bilo preigravanj in propagande, nova vlada pa naj bi imela sto dni časa, da začrta svojo pot. A to že nekaj časa ne velja več. Živimo v času permanentne volilne kampanje. Tako so nekateri pričakovali, da bodo beli plakati z velikimi črkami, ki jih po Sloveniji – domnevno zaradi želje pokojnega prijatelja – lepi podjetnik in simpatizer desnice Aleš Štrancar, po aprilskih volitvah izginili. Dosegli so svoje, pripomogli so, da se je zamenjala oblast. Seveda pa je šlo za nerealna pričakovanja. Plakate še vedno gledamo, njihovo sporočilo se kljub menjavi oblasti ni spremenilo. Na eni strani napadajo vse, kar diši po levi in liberalni politiki, na drugi strani poveličujejo desne ideale. Pri tem pa so njihova sporočila še vedno manipulativna in zavajajoča, včasih tudi žaljiva in lažniva, natančno takšna torej, kot so bila pred volitvami.

Ustavimo se pri zadnjem primeru. Pravzaprav pri dveh, pri propagandističnem diptihu, ki je v zadnjih tednih preplavil Slovenijo. Za kaj gre? Na prvem plakatu so citirane besede vodje Demosa Jožeta Pučnika, ki jih je izrekel na dan plebiscita. Pučnik je tiste nedelje, 23. decembra 1990, v Cankarjevem domu dejal: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.« Ta izjava je resnična, o njej priča videoposnetek, na plakatu pa je citat podpisan z »Gospod doktor Jože Pučnik«.

V manihejskem svetu politične propagande pa mora biti vedno tudi druga stran. In če je na eni strani veliki osamosvojitelj, mora na drugi nastopati njegov antipod. To je Milan Kučan, ki je Pučnika aprila 1990 premagal na predsedniških volitvah. Če je torej Pučnik gospod, je Kučan tovariš, če je Pučnik za Slovenijo, potem mora biti Kučan proti njej. Ali kot piše na drugem Štrancarjevem plakatu, kjer so navedene domnevne Kučanove besede iz intervjuja za Radio Slovenija, ki je potekal na predvečer dneva samostojnosti in enotnosti leta 2015. Tam naj bi Kučan dejal takole: »Očitajo mi, da samostojna Slovenija ni bila moja intimna opcija. Še danes ni.« Kaj se torej skriva v ozadju zgodbe »o intimni Kučanovi opciji« in zakaj je to vprašanje še vedno pomembno?

Zgodovina ni premočrten, vnaprej določen proces. Premočrtna je videti le s pogledom nazaj. Podobno je z družbenimi dogodki, revolucijami, s političnimi prevrati, z nastanki držav, narodov. In enako se je dogajalo v času osamosvajanja. V začetku osemdesetih let premisleki o samostojni državi niso bili realistični, ta ideja se je izoblikovala kasneje, najprej v kulturniških krogih, zbranih okoli Nove revije, potem pa v nastajajočih opozicijskih civilnih in političnih skupinah. Zahteva po

samostojni državi hkrati ni nastopala kar sama od sebe kot nekakšen iluzoren tisočletni sen naših prednikov; zrasla je ob prav tako močni sočasni politični zahtevi po odpiranju prostora, ob želji po demokratizaciji družbe. Ta je bila nekaj časa vplivnejša – zahteva po samostojnosti je postala realna šele takrat, ko je postalo jasno, da bo Jugoslavija razpadla.

V manihejskem svetu politične propagande je vedno tudi druga stran. In če je na eni strani veliki osamosvojitelj, mora na drugi vedno nastopati njegov antipod.

Milan Kučan je svojo »sporno« izjavo pojasnil že večkrat. V lanskem intervjuju za Mladino je ta premislek razložil takole: »Vse skupaj je iztrgano iz konteksta. Moja izjava je nastala v času razpada Jugoslavije, v času, v katerem je vsaka republika zase iskala odgovor, kako se izviti iz krize. V tedanjem slovenskem političnem vodstvu smo razmišljali, ali je še mogoče reformirati Jugoslavijo, tako da bi bili v njej zagotovljeni enakopravnost Slovenije in naši interesi. Od tod razmišljanje o preureditvi Jugoslavije v asimetrično federacijo ali celo konfederacijo. Ko je dozorelo spoznanje, da reformiranje Jugoslavije ni mogoče, je bilo treba razmišljati o alternativi, o samostojni Sloveniji. Zame sta bili takrat bistveni dve nalogi: miren prehod in zagotovilo, da bo Slovenija ohranila svoj del skupaj ustvarjene dediščine.« Nato smo ga vprašali, kaj vendarle pomenijo besede o intimni izbiri. In Kučan jih je pojasnil takole. »S tem sem v tistih razmerah pojasnjeval, da je moja prva naloga, ker sem bil eden ključnih ljudi slovenskega političnega vodstva, ki je nosil največjo odgovornost, preverjati, ali je še mogoče ohraniti Jugoslavijo. Vendarle je bila to tudi naša država. Ko je to postalo nerealno, sem, tudi intimno prepričan, delal za osamosvojitev Slovenije.« Nato je še malce cinično dodal, da bi bilo od človeka, ki že leta ponavlja to izjavo, zanimivo slišati, »na katerem kilometru pohoda v Jajce se je njegova intimna izbira iz zaklinjanja na Titovo Jugoslavijo prelevila v podporo samostojni Sloveniji. Res me zanima, kdaj človek svoje intimno prepričanje spremeni v nekaj povsem nasprotnega in potem skuša goreče kompromitirati druge, ki so takrat nosili odgovornost za dogajanje. On v jugoslovanskih konfliktih in ohranjanju slovenske suverenosti ni nosil nobene odgovornosti.« O Kučanovi intimni opciji namreč ne govori samo Štrancar s svojimi plakati, pač pa besede o tem večkrat ponavljajo tudi Janez Janša in njegovi politični sledilci.

Vse skupaj je torej namerna manipulacija, zloraba nekega obdobja, poneverba besed, ki so bile izrečene pred desetletji v popolnoma drugem političnem kontekstu in času.

A vrnimo se k plakatu. Tudi tukaj je Štrancar svojo nalogo izvedel precej šlampasto. Besed, ki nastopajo na plakatu, Kučan v omenjenem pogovoru glede na izpisani magnetogram sploh ni izrekel.

Tam je na vprašanje novinarja Andreja Stoparja, kakšen je bil njegov pogled na osamosvajanje, dejal: »Zdaj se govori, da sem bil proti odcepitvi. Sem še zdaj in mislim, da je to prav.« Kot že zapisano, zgodovina ni premočrten proces, in če bi Slovenija takrat sprejela koncept odcepitve, ki ga je ponujal predsednik predsedstva Jugoslavije Borislav Jović, bi po Kučanovih besedah nekdo drug diktiral pogoje, kako bi Slovenija nastala. »Odšli bi lahko kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanja v sukcesiji, brez pravice do nasledstva državnih pogodb, ki jih je podpisovala Jugoslavija in ki so za nas pomembne; med njimi so bile tudi pogodbe, ki so zagotavljale našo mejo.« Zato se je v tistem času, govorimo o letu 1990, Kučan zavzemal za dogovorjeno razdružitev. Zgodovina je, kot vemo, na koncu ubrala drugo pot. Na plakatu zapisanih besed Kučan v intervjuju leta 2015 torej ni izrekel, res pa je, da so mu jih pripisali v povzetku intervjuja na MMC-ju. Štrancar in njegovi ljudje, ki so ustvarjali propagandistični plakat, bi si lahko vsaj poslušali posnetek, ki je še vedno dosegljiv v arhivu.

»Zanimivo bi bilo slišati,« je dejal Milan Kučan o Janezu Janši, »na katerem kilometru pohoda v Jajce se je njegova intimna izbira iz zaklinjanja na Titovo Jugoslavijo prelevila v podporo samostojni Sloveniji.«

A ne slepimo se: verodostojni prikaz nekega zgodovinskega obdobja ni glavni namen Štrancarjevih plakatov. Politične propagande dejstva nikoli ne zanimajo, pomemben je učinek. Za tema dvema plakatoma se skriva želja, da se preteklost prikaže kot črno-bel proces: Pučnik in njegovi politični sopotniki naj bi se zavzemali za Slovenijo, tisti drugi pa naj bi bili proti njej. Plakati in tovrstna politika nagovarjajo ljudi, ki tem poenostavljenim zgodbam že verjamejo.

Slovenija se je osamosvojila pred 35 leti. Danes osamosvojitvene zgodbe zvenijo tako, kot so leta 1980 zvenele partizanske. Z eno razliko. Na začetku osemdesetih let se je komunistična partija počasi začela zavedati, da je čas herojev druge svetovne vojne minil, vlada Janeza Janše pa ravna drugače. Trg republike bi preimenovali v Trg Jožeta Pučnika, v šole bi vnesli več osamosvojitvenih vsebin, po lastni podobi pa bi si (znova) zgradili osamosvojitveni muzej. Oblast, ki ne zna govoriti o prihodnosti, svojo politično legitimnost pač gradi na mitih o preteklosti. A vemo, kakšna je usoda političnih mitologij. Nekaj časa delujejo, nekaj časa ustvarjajo čustveno povezanost med sledilci, vendar se vsi ti miti dekonstruirajo v trenutku, ko trčijo v politično realnost, ko tisti, ki jih reproducirajo, izgubijo nadzor nad njimi. In Janezu Janši se to vseskozi dogaja.