Plošča / Rok Zalokar Zhlehtet: Intention, Intensity, Shuffle

+ + + +

Pozabite na nestrpne in hipne sodobne poslušalske navade: nova plošča paradnega projekta domačega pianista in klaviaturista Roka Zalokarja je zalogaj. Resen zalogaj. Ne le da glavnina šteje enaindvajset posnetkov in traja kar dve uri in pol. Če nabavite osnovni paket, se odklene dostop do dodatnih enajstih skladb. Intention, Intensity, Shuffle je tako pravi mali maratonski dosežek, ki nas potrpežljivo, počasi in brez zaletavosti pelje od sanjavega do razburkanega in nazaj. To ponovi večkrat.

Zhlehtet je vseprisoten shapeshifter. Z rednimi koncerti širom po domačiji in okolici, številnimi založniškimi projekti (od zadnjega, Pieces for Collective Change, je minilo le malo več kot pol leta) in utečenimi spremembami zasedbe – od manjših, kompaktnih kombotov vse tja do okteta. To ni samo projekt, ampak živa tvorba, ki se stalno spreminja, prilagaja, nastavlja in obrača. Tokrat nastopi kot kvartet oziroma kot kombo štirih izmenjujočih se protagonistke in protagonistov, s ploščo, ki pelje od sanjavo ambientalnega do improvizacije in vrhuncev pravih, a kratkih izbruhov, rdeča nit pa je vseprisoten štih zapuščine spiritualnega jazza. To ni nenavadna praksa, saj vsaj površno sorodne pobude spremljamo tudi marsikje drugje po svetu, od Berlina prek Londona do Chicaga. Začne se z milozvočnimi teksturami, ki se izjemno počasi razvijajo v bogate zvočne panorame, ritmične klobčiče in redke hrupne intervencije. Potem se vse znova umiri in ponovi. Da je že sicer prijetno polna zvočna paleta še bogatejša, poskrbijo različne pritikline elektronike.

Album bi zaradi dolžine lahko učinkoval pretenciozno, a ne, če ga poslušamo kot neke vrste arhiv oziroma beležnico preteklih nastopov, na katerih so izhodiščni motivi in zamisli postali meso. Prav ti fragmenti živih nastopov so osnova skladb, ki so sestavljene in zložene precej naravno in neprisiljeno. Intention, Intensity, Shuffle je tako eden tistih izdelkov (pa tudi velikih zalogajev), ki razblinijo mit o albumu kot nečem zaključenem, sklenjenem, končanem, o albumu kot podobi zadnje postaje oziroma kar vrhunca in hkrati konca delovnega ali ustvarjalnega procesa. Ne, albumi so le njegov del, včasih celo stranski proizvod.

Na plošči Intention, Intensity, Shuffle občudujemo edinstveno uigranost, ki je lahko plod ne samo poznavanja in domačnosti soigralcev, ampak seveda tudi pogostega skupnega igranja, skratka skupnih, kolektivnih, če ne kar komunalnih odrskih izkušenj. Se pa tudi sprašujemo, ali ne bi podobnega učinka ali enako izpolnjujočega pristanka dosegli z nekaj posnetki manj. Presek ali kar mala antologija kratkega obdobja delovanja ustroja, ki je vse prej kot žleht.