Žaljivke z najvišjih političnih položajev

V četrtek, 18. junija, je v Državnem zboru Republike Slovenije potekala 1. nujna seja Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki jo je sklicala predsednica komisije, poslanka Tereza Novak.

Bolj kot to, kdo se je seje udeležil – čeprav je tudi to pomembno (prisotne so bile poslanke in poslanci opozicije, medtem ko so poslanke in poslanci koalicije sejo obstruirali) – je povedno, kdo je manjkal in zakaj.

Pobudo za sklic seje je podal Ženski lobi Slovenije s predlogom, da se razpravlja o položaju žensk v politiki ter o seksizmu, poniževanju in nasilju na podlagi spola v političnem prostoru. V razpravi smo poleg članic in članov komisije sodelovale tudi predstavnice in predstavniki pristojnega ministrstva, Varuha človekovih pravic, Zagovornika načela enakosti ter organizacij civilne družbe in strokovne javnosti.

Glede na dogajanje v Državnem zboru v zadnjih mesecih bi bilo pričakovati polno dvorano. Pričakovati bi bilo več zanimanja medijev. Pričakovati bi bilo tudi, da bodo temo, ki zadeva kakovost demokracije, dostojanstvo političnega prostora in položaj žensk v njem, kot pomembno prepoznali vsi politični akterji. A se to ni zgodilo.

To samo po sebi veliko pove.

Po uvodnih prispevkih je sledila umirjena in argumentirana razprava. Poslanke so govorile o svojih izkušnjah. O žaljenju. O poniževanju. O sistematičnem razvrednotenju njihovega dela. O seksističnih opazkah, mizoginiji in verbalnih napadih, ki niso več osamljeni incidenti, temveč postajajo del politične kulture.

Prav v tem je problem. Ne gre več za posamezne izpade. Gre za normalizacijo.

Ko žaljivke prihajajo z najvišjih političnih položajev, ko se prostaštvo predstavlja kot pogum, ko se poniževanje žensk prodaja kot »iskrenost«, ne gledamo več zgolj slabega vedenja posameznikov. Gledamo erozijo demokratične kulture.

Gledamo poskus vzpostavljanja političnega prostora, v katerem naj bi bile ženske prisotne, a tihe; izvoljene, a ne preveč glasne; kompetentne, a ne preveč vidne.

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da takšno ravnanje vse prepogosto ostaja brez odziva. Molk ni nevtralen. Molk je politično dejanje. Ko ob seksizmu in poniževanju ni obsodbe, se pošilja sporočilo, da je takšno ravnanje dopustno. Da nekatere oblike nasilja preprosto sodijo v politično igro.

Ne sodijo.

Ob tem je težko spregledati tudi odgovornost dela medijev, ki takšnim praksam namenjajo prostor, pozornost in pogosto celo občudovanje. Kot da gre za politično spretnost in ne za spodkopavanje osnovnih standardov javnega dialoga.

Zato želim izraziti spoštovanje poslankam, ki se s takšnimi napadi soočajo vsakodnevno in kljub temu vztrajajo. Ne zato, ker bi morale biti močnejše od drugih, temveč zato, ker demokracija potrebuje njihove glasove. Potrebuje njihovo znanje, izkušnje in prisotnost.

Ženske iz politike ne odhajajo zato, ker ne bi bile sposobne. Prepogosto odhajajo zato, ker je cena njihove prisotnosti višja kot cena prisotnosti njihovih moških kolegov. In vsaka ženska, ki zaradi takšnega okolja odneha, pomeni izgubo za demokracijo.

Zato to ni vprašanje žensk. To je vprašanje politične kulture. Vprašanje demokracije. Vprašanje družbe, v kateri želimo živeti.

Upam, da bodo zaradi vztrajanja današnjih poslank prihodnje generacije žensk in deklet v politiko vstopale z manj ovirami in z več svobode. In upam, da bo politični model moškosti, ki svojo moč dokazuje z žaljenjem, poniževanjem in ustrahovanjem, kmalu pristal tam, kamor sodi – na smetišču zgodovine.