Pamflet

Bernard Nežmah ne piše kolumn zato, da bi razumeli kompleksnost politike. Piše jih zato, da bi imeli njegovi sledilci občutek, da so pametni in pošteni, vsi drugi pa hinavci in bedaki. To je učinkovita formula za pamflet, toda daleč od resne javne razprave. In prav to nam Bernard Nežmah ponuja v svojem najnovejšem zapisu, ki je šolski primer moralne akrobatike in sprevrženih primerjav. Tokrat so se v njegovi politični krpanki (patchworku) znašli poslanci stranke Resnica, ki so povsem upravičeno postali tarča medijskih kritik, saj so takoj po vstopu v parlament grobo poteptali svoje predvolilne obljube in moralne zaveze. A za Nežmaha to ni problem, ampak priložnost za kovanje novih mitov.

Njegova primerjava Zorana Stevanovića z Ivanom Krambergerjem je naravnost žaljiva za zdrav razum in vse, ki so podpirali dobrotnika iz Negove. Stevanović v zgodbo z oškodovanimi delavci ni vstopil kot nekakšen ljudski ’’pravičnik’’, temveč kot preračunljiv politični trgovec, ki je moral na vrat na nos pokrpati finančne grehe svojega poslanca Borisa Mijića, da bi sploh obdržal poslansko skupino in z njo povezane privilegije. Ko Stevanović ob tem tolče po sindikatih in Levici, dela to le zato, ker mu prav oni najbolj neusmiljeno nastavljajo ogledalo dvoličnosti. Zdaj celo poziva Luko Mesca k odstopu. Zakaj naj bi Mesec odstopil? A zato, ker je človek načel, kar Stevanović ni? To, da so opeharjeni tuji delavci pri nas pogosto prepuščeni sami sebi, je posledica luknjaste zakonodaje, ki jo prav Levica in sindikati vztrajno poskušajo spremeniti, a vedno znova naletijo na krčevit odpor podjetniških lobijev. Takšno brezvladje nekaterim koristi, kar Nežmah dobro ve.

Nežmah se sprašuje, zakaj mediji sploh izpostavljajo poslančev dolg. Odgovor je preprost: seveda se izpostavi tistega, ki je s svojim ravnanjem najbolj skregan s funkcijo poslanca. Še bolj bizarna pa je njegova obramba Mijičevega glasovanja za zakon, ki tujim delavcem jemlje lokalno volilno pravico. Nežmah cinično navaja, da imajo enake restrikcije v Franciji ali Nemčiji, pri tem pa namerno zamolči, da v EU kar 14 držav (več kot polovica) dovoljuje lokalne volitve tujcem, med njimi tudi najbolj napredne skandinavske

demokracije. Zatrjevati, da si prevarani tujci želijo le pošteno plačilo in ne volilne pravice, je podlo zavajanje. Želijo si in zaslužijo si oboje. Brez lokalne volilne pravice bodo ti ljudje v naših skupnostih še bolj odrinjeni, prevarani in potisnjeni na družbeni rob.

Ko Nežmah sindikatom očita, da ne opozarjajo na izkoriščanje tujcev, ponovno dokazuje svojo selektivno gluhoto. Delavska svetovalnica in Goran Lukić bijejo ta boj vsak dan glasno in nepopustljivo, a dr. Nežmah jih v svojih pamfletih nikoli ne sliši, ker se to ne sklada z njegovo naracijo. Tudi njegovo škodoželjno kazanje s prstom na Levico, češ da kot voditeljica ministrstva za delo ni takoj sankcionirala nasilja na nekem veleposestvu, spregleda dejstvo, da je slovenska zakonodaja polna birokratskih ovir za inšpektorje. Veliko večino teh ovir, ki ne ščitijo delavcev, so namreč izvedle prav desne vlade. Levica se je vedno trudila to spremeniti, desnica pa je takšne varovalke redno blokirala.

Za kaj, pri Zevsovih strelicah, naj Klakočarjeva kandidira proti Zoranu Jankoviću, ko je očitno zadovoljna z njegovim vodenjem mesta, se sprašuje pamfletist. Po tej unikatni logiki se moramo vprašati: zakaj Vrtovec ali Logar sploh kandidirata proti Janši, ko pa je več kot očitno, da so vsi super zadovoljni z njegovim avtoritarnim vodenjem desnice? Doktor se obregne tudi ob to, do katerih politikov javni medij vodi brezkompromisno politiko. Ali ni RTV vodila brezkompromisne politike prav proti Golobu? Se doktor sploh spominja vseh kritičnih Tarč? Če kdo dejansko vodi agresivno in brezkompromisno politiko proti javni RTV, so to Janša in njegovi lakaji.

Namesto resne družbene analize nam doktor Bernard spet prodaja ideološko motivirano demagogijo, ki poskuša prelomljene obljube in utaje davkov spremeniti v vrline.