Teden / Namestnik varuhinje človekovih pravic

Varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek je marca objavila razpis za prosto mesto namestnika, ki se je izpraznilo, ko je mandat potekel Jožetu Ruparčiču. Na razpis se je prijavilo 11 kandidatov, varuhinja pa je izbrala in državnemu zboru v izvolitev ponovno predlagala Ruparčiča, ker ga »odlikujejo znanje, kredibilnost in zavzetost za delo na področju človekovih pravic«. In kdo je Jože Ruparčič?

Preden je šest let že opravljal funkcijo namestnika varuha človekovih pravic, je bil civilni in gospodarski sodnik na okrožnem sodišču v Ljubljani. Prav v povezavi s svojo osnovno poklicanostjo sodnika se je leta 2022 obrnil na ustavno sodišče, to pa konec naslednjega leta njegove zadeve ni sprejelo v obravnavo. Za kaj je šlo, izhaja iz sodbe vrhovnega sodišča, zoper katero se je pritožil na ustavno sodišče.

Konec leta 2018 je personalni svet višjega sodišča v njegovem primeru zavrnil možnost rednega napredovanja, saj, kot je zapisal, njegovo delo v letih pred tem »vsaj na ravni povprečnosti ne izpolnjuje vseh z zakonom predpisanih pogojev za napredovanje, konkretno kriterijev delovnih sposobnosti in strokovnega znanja«. Ruparčič je potem izkoristil vsa pravna sredstva, od sodnega sveta in upravnega sodišča vse do vrhovnega sodišča. Vsa sodišča so potrdila pravilnost odločitve, da ne izpolnjuje osnovnih pogojev za napredovanje, ki jih sicer izpolnjujejo bolj ali manj vsi sodniki.

Zadnjo besedo je imelo vrhovno sodišče. V sodbi iz maja 2022 piše, da so pristojni pravilno ugotovili »veliko število in dolgotrajnost zamud inštrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb«. Sodišče navaja tudi podatke, in sicer, da je Ruparčič v ocenjevalnem obdobju treh let »kar 53 oziroma 16 odstotkov odločb izdelal po izteku 30-dnevnega roka od zaključka glavne obravnave (36 v roku 30 do 90 dni in 17 v več kot 90 dneh)«. Šlo je torej za sistematične in dolgotrajne kršitve pravice strank do sojenja v razumnem roku. Oziroma kot so še zapisali vrhovni sodniki, pri vrednotenju teže pomena indikatorja pravočasne izdelave odločb »ni mogoče zanemariti splošno sprejetega aksioma, da pretirano odlašanje z odločanjem v sodnem postopku lahko uniči pozitivne učinke sodnega varstva pravic in da je v nasprotju z ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena ustave«.

Ruparčič vse to vidi drugače in pojasnjuje, da je »inštrukcijski rok bil po spominu res v nekaj primerih prekoračen, vendar iz razlogov izjemne kompleksnosti in zahtevnosti posameznih zadev, kar pa žal ni bilo ustrezno upoštevano«.

Kandidat za namestnika varuhinje, ki zdaj ponovno opravlja funkcijo okrožnega sodnika, se je lani dvakrat prijavil na razpis za ustavnega sodnika, a ni prišel v ožji izbor konservativnih kandidatov, med katerimi je bil na koncu najuspešnejši Marko Starman. Predlagala ga je sicer Fakulteta za pravo in ekonomijo Katoliškega inštituta v lasti rimskokatoliške cerkve, kjer v prostem času predava – podobno kot varuhinja, katere kandidaturo je prav tako podprl ta inštitut.